Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.

S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?

Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.

Zanima me, zakaj je pridevnik tvorjen iz zempljepisnega imena Wales lahko waleški, velški ali valižanski, pri zemljepisnem imenu Novi Južni Wales (ki očitno izvira iz prvega) pa le novojužnowaleški (in ne npr. novojužnovaližanski). Podobno je pri prebivalcih, kjer Novojužnovaližan ni pravilno. Kaj je razlog za to? Ali konkreten razlog sploh obstaja, ali gre le za "luknjo v sistemu"?

Na tej točki, ko smo že pri Walesu, me zanima tudi, zakaj pišemo Wales s črko W, ime države Zimbabve pa z V (četudi je to v vseh uradnih jezikih te države zapisano z W), torej zakaj smo tako selektivni pri uporabi "tujih črk"?

Hvala za pomoč

William, valižanski princ ali William, princ Walesa?

Kateri od teh dveh nazivov v slovenščini je pravilen? V spletnih virih, tudi zanesljivejših medijih, kot je rtvslo.si, se najde oboje.