eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
bìk bíka samostalnik moškega spola [bìk] 2. znamenje horoskopa med ovnom in dvojčkom2.1. kdor je rojen v tem znamenju
3. ekspresivno zelo velik in močen moški
4. slabšalno kdor je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno osel
STALNE ZVEZE: morski bik FRAZEOLOGIJA: močan kot bik, trenirati kot bik, trmast kot bik, zgrabiti bika za roge, Kamor je šel bik, naj gre še štrik. ETIMOLOGIJA: = cslov. bykъ, hrv., srb. bȋk, rus., češ. býk < pslov. *bykъ, verjetno kot litov. bū̃kas ‛bukač, ptica Botaurus stellaris’ iz ↑bučati; prvotno torej ‛bučeč, hrumeč’ - več ...
Število zadetkov: 1