lárifári m neskl. (ȃ-ȃ) pog.  

1. 1. ekspr., navadno v povedni rabi nesmiselno, prazno govorjenje: kar praviš, je larifari / njegovo dokazovanje ima za prazen larifari
2. 2. v medmetni rabi izraža močno zanikanje, zavrnitev: da to ni dovoljeno? Larifari; pravi, da ga je napadel. Larifari, to naj govori drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.