Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

a vez., knjiž.  
  1. 1. v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
    2. b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
      // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
      // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
  2. 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
à [à in á] prisl. (ȁ; ȃ) trg. za izražanje prodajne cene, po: brisače à 15 din kos
abderítstvo -a s (ȋ) ekspr. omejenost, ozkosrčnost: v satiri je udaril po abderitstvu svojih nasprotnikov
abecéda -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici: povedati abecedo na pamet; klicati dijake po abecedi; urediti po abecedi; pouk branja se začne z veliko tiskano abecedo; č je četrta črka slovenske abecede
    ♦     elektr. Morsova abeceda in Morzejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil
  2. 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: toliko politične abecede bi že moral znati; spoznati abecedo medicine
abecéden -dna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na abecedo: abecedni red, seznam
    ♦     biblio. abecedni katalog katalog, urejen po abecedi vpisov; lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830
  2. 2. ekspr. osnoven, temeljen: menim, da so kritiku te abecedne resnice znane
abituriènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) absolvent srednje šole pred zaključnim izpitom ali po njem: abiturienti novomeške gimnazije
abolicioníst -a m (ȋ) pristaš abolicionizma: po delovanju abolicionistov so se tudi neprizadeti Američani seznanili s problemom suženjstva
ábranek -nka m (ȃ) 
  1. 1. viseča cvetna mačica: leska otresa dolge abranke
  2. 2. na dlaki prisušena blatna kepica: psu binglja po trebuhu blato v abrankih
absolúten -tna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
  2. 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
  3. 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova
absolutórij -a m (ọ́) 
  1. 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij
  2. 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino
    // potrdilo, spričevalo o tem
absúrd -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd; privesti do absurda; voditi v absurd; očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze
♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
acetón -a m (ọ̑) brezbarvna, vnetljiva, hlapljiva tekočina, ki topi smole in masti: odstraniti lak z nohtov z acetonom; raztopljen v acetonu; močen duh po acetonu / aceton v krvi pri diabetikih
adjúnkt -a m (ȗ) nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt
ad líbitum prisl. (ȋ) knjiž. po želji, poljubno: pijača je ad libitum
♦ muz. izvajati skladbo ad libitum
aeronávtika -e ž (á) dejavnost, ki je v zvezi z letenjem po zraku, letalstvo: uprava za aeronavtiko
// veda o letenju po zraku
afišírati -am dov. in nedov. (ȋ) redko pritrditi, izobesiti lepak: razglas so afiširali po vseh postajah
áfna -e ž (á) nižje pog. opica: afne skačejo po drevesih
// slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je šele afna
● nižje pog. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega
àgalakcíja in àgalaktíja -e ž (ȁ-ȋ) med., vet. manjkanje mleka po porodu, brezmlečnost
agítpróp -a m (ȋ-ọ̑) kratica, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 agitacijsko-propagandni oddelek političnih organizacij: prevzel je agitprop; član agitpropa
agnát -a m (ȃ) jur. krvni sorodnik po očetovi strani
agnoscírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ugotoviti istovetnost, prepoznati: agnoscirati osumljenca; agnoscirati glas, po glasu / ta čustva lahko agnosciramo kot pristna čustva spoznamo, priznamo
áhasver -a tudi -ja m (ȃ) knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik
àjd ájda m, im. mn. ájdi in ájdje (ȁ á) star.  
  1. 1. pogan: naj bo ajd ali kristjan
  2. 2. redko velikan: bil je ajd po rasti in moči
    ♦     etn. ajdje po ljudskem verovanju velikani, ki so živeli pred človeškim rodom
ájdovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na ajde: molili so ajdovskega boga / spremljala ga je ajdovska, mogočna gospa
♦ arheol. ajdovski gradec; etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
akcènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 
  1. 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini; naglas, poudarek: akcent je na prvem zlogu; melodični akcent / besedni, stavčni akcent
    // grafično znamenje za označevanje tega: zapisati akcent
  2. 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govori slovensko z italijanskim akcentom
  3. 3. knjiž. kar sploh izstopa iz okolja: bela pentlja je edini akcent obleke; njegove pesmi imajo močen lirični akcent; razprava je brez polemičnega akcenta / na sliki je opaziti močne barvne akcente
akórd2 -a m (ọ̑) plačevanje zaslužka glede na storjeno delo, po učinku: z akordom se je začel nov način nagrajevanja / delati, biti plačan na akord; možnost zaslužka v akordu
ákt -a m (ȃ) 
  1. 1. zunanji izraz odločitve ali volje, dejanje: izvesti napadalni akt; nezakonit, zgodovinski akt; ustanovitveni akt; akt agresije; to je le akt pietete do pokojnika; akt proti državi / ustava je pravni akt; državni, upravni akt / splošni akti o delovni organizaciji predpisi, določbe
    // spolni akt spolno občevanje
  2. 2. uradna listina, zapis: podpisati akt; brskati po zaprašenih aktih; sodni akti / reševati akte
  3. 3. umetniška upodobitev golega telesa: risati akt; moški, ženski akt
  4. 4. raba peša vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela; dejanje: drama v petih aktih
aktivíst -a m (ȋ) kdor zelo aktivno deluje v kaki organizaciji ali gibanju: vključiti se med kulturne aktiviste; mladinski, partijski, sindikalni aktivist; sestanka so se udeležili tudi aktivisti s terena
// med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politični delavec Osvobodilne fronte med ljudstvom: aktivist od leta 1941; delovanje aktivistov
aktivízem -zma m (ī) dejavnost, delovanje: dvigniti se iz omrtvelosti k zavestnemu aktivizmu; bil je poln življenjskega aktivizma; aktivizem mladine
// med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politično delovanje med ljudstvom: doba njegovega partizanstva in terenskega aktivizma / slabš. parolarski aktivizem
aktualizácija -e ž (á) prilagoditev sodobnemu pojmovanju, problematiki, posodobljenje: aktualizacija antične drame; aktualizacija pouka; težnja po aktualizaciji poezije / aktualizacija vprašanja sprožitev, oživitev
à la [ala] prisl., knjiž., redko  po načinu, v slogu: burka à la Nestroy
♦ gastr. špageti à la milanaise pripravljeni na milanski način
à la carte [alakárt] prisl. (ȃ) gost. po izbiri z jedilnika: obedovati à la carte
álbum -a m (ȃ) 
  1. 1. knjiga za vlaganje fotografij, znamk: listati po albumu s fotografijami; družinski album; filatelistični album
    ♦     jur. album hudodelcev s fotografijami večjih hudodelcev
  2. 2. raba peša spominska vpisna knjiga: pesmi in risbe v dekliškem albumu
  3. 3. redko umetniški zbornik: album francoskih impresionistov / Prešernov album
aleatórika -e ž (ọ́) muz. komponiranje, ki prepušča izvajalcu način in oblikovanje izvajanja skladbe po avtorjevih določilih: skladba sloni na načelih aleatorike
aléja -e ž (ẹ̑) knjiž. cesta z vrsto dreves na eni strani ali na obeh straneh, drevored: sprehajati se po aleji; kostanjeva, topolova aleja / aleja mogočnih dreves
aleksandrínec -nca m (ȋ) lit. šesterostopni jambski verz z odmorom po tretji stopici: pesem je napisana v aleksandrincih; francoski aleksandrinec
aleksandrínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Aleksandra Velikega ali Aleksandrijo: aleksandrinska doba / aleksandrinska umetnost
♦ lit. aleksandrinski verz šesterostopni jambski verz z odmorom po tretji stopici
álfa -e ž, tudi neskl. (ȃ) prva črka grške abecede: alfa [α], beta, gama
● ekspr. to je alfa in omega znanosti temeljna, glavna stran
alfabét -a m (ẹ̑) ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici; abeceda: povedati alfabet; urediti imena po alfabetu; grški alfabet
alfabetárij -a m (á) po abecedi urejen seznam: pripraviti alfabetarij za prvo knjigo slovarja
alfabetírati -am nedov. in dov. (ȋ) urejati po abecedi
algorítem -tma m (í) mat. navodilo, ki določa vrsto in zaporedje operacij v računskem postopku: določiti algoritem; algoritem za deljenje večmestnih števil / Evklidov algoritem postopek, po katerem se pride do največjega skupnega delitelja
àli in ali vez. (ȁ) 
  1. 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
    1. a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
    2. b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
      // za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
      ●       pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
  2. 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
    2. b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
  3. 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
    // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali
álias prisl. (ȃ) knjiž., redko drugače povedano, z drugim imenom, po domače: zraven je bil Janez Kotar, alias Maček
alkoholomaníja -e ž (ȋ) med. kronična bolezenska nagnjenost k uživanju alkoholnih pijač: alkoholomanija je skoraj po vsem svetu priznana za bolezen
àlógičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) ki se ne sklada z logiko: alogično čustvo; alogično mišljenje / po njegovem mnenju je ženska alogična
alohtón -a -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je po izvoru od drugod: alohtone rastline
♦ geol. alohtoni premog premog iz naplavljenih rastlinskih ostankov
alója in áloa -e ž (ọ̑; ā) agavi podobna tropska rastlina z debelimi, mesnatimi listi: aloja je vzcvetela po sto letih; sprehajati se med alojami in palmami
♦ farm. odvajalno sredstvo iz strjenega listnega soka te rastline
alójzijevski -a -o prid. (ọ́) ekspr. po lastnostih, značilnostih podoben sv. Alojziju: alojzijevski mladenič / iron. njegova mladost ni bila alojzijevska
alójzijski -a -o prid. (ọ́) ekspr. po lastnostih, značilnostih podoben sv. Alojziju
alokácija -e ž (á) knjiž. načrtno razdeljevanje, načrtna delitev: odločati o alokaciji dobička; alokacija sredstev po ekonomskih kriterijih; alokacija dela
alpinístika -e ž (í) vzpenjanje na visoke vrhove po nezavarovanih, nezaznamovanih smereh: gojiti alpinistiko; vrhunska, zimska alpinistika; razvoj alpinistike
// alpinizem
alumnát -a m (ȃ) zastar. bogoslovje, semenišče: po maturi je šel v alumnat
ambícija -e ž (í) nav. mn. močno hotenje, želja po uspehu, po uveljavitvi: nobenih ambicij nimam, samo delati si želim; tu ni prostora za osebne ambicije; literarne, znanstvene ambicije / knjiga je pisana brez posebnih ambicij brez namena, da bi bila umetniško, znanstveno delo
// ed. ambicioznost: njegova bolna ambicija; fant z zdravo ambicijo
ambrozijánski -a -o prid. (ȃ) rel. imenovan po milanskem škofu Ambroziju: ambrozijanski obred; ambrozijansko petje
amerikánec -nca m (ȃ) pog.  
  1. 1. kdor se izseli v Ameriko ali vrne iz nje: amerikanci so na obisku v Evropi
  2. 2. kar je po izvoru iz Amerike: vinograd, zasajen z amerikancem / prepeva ob litru amerikanca / žarg. poglej, kako imenitno teče tistile amerikanec ameriški kasač
amerikanízem -zma m (ī) nav. slabš. način življenja in mišljenja, značilen za Ameriko: amerikanizem se širi povsod po svetu; brezdušni, tipični amerikanizem
// lingv. element ameriške angleščine v kakem drugem jeziku: amerikanizmi v francoščini
amerikánka -e ž (ȃ) pog.  
  1. 1. postrv z rdečkasto progo vzdolž telesa; šarenka: ribogojnica skrbi za zarod soške postrvi in amerikanke
  2. 2. gozdna žaga s posebno brušenimi zobmi: žagati z amerikanko
  3. 3. kar je po izvoru iz Amerike: cepiti žlahtno trto na amerikanko / publ. gledališče je v letošnji sezoni uprizorilo dve amerikanki
ametísten -tna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki je iz ametistov, z ametisti: ametistni prstan; ametistna ogrlica
  2. 2. po barvi podoben ametistu: ametistno nebo
amfíbija -e ž (í) 
  1. 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi; dvoživka: našli so ostanke amfibij
  2. 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: konstruktor amfibije
    // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi
amfiteatrálen -lna -o prid. (ȃ) po obliki podoben amfiteatru: amfiteatralna predavalnica
amóniak -a m (ọ̑) brezbarven, ostro dišeč plin, ki se lahko utekočini: iz gnoja se širi duh po amoniaku
àmorálnost -i ž (ȁ-ȃ) lastnost amoralnega človeka: njegova popolna amoralnost; amoralnost meščanske družbe / sla po zemlji ga peha v amoralnost
amortizacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na amortizacijo: amortizacijski fond / amortizacijski načrt za izplačilo obveznic; amortizacijsko posojilo / amortizacijski postopek
♦ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh
àmpak in ampak vez. (ȁ) v protivne priredju  
  1. 1. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane: ne piše za mladino, ampak za odrasle; ni si upal naprej, ampak se je ustavil pred vrati; prosil ga nisem jaz, ampak narobe, on mene
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal; dobil je ne le večerjo, ampak tudi prenočišče; v njem ni imel samo predstojnika, ampak tudi prijatelja / obraz ni bil več samo bled, ampak bel kakor kreda; nič nima, ampak prav nič
  3. 3. ekspr. za izražanje nasprotja s prej povedanim: lista po knjigi, ampak uči se ne; takrat sem že vedel, kaj je denar, ampak prepozno; lep je, ampak drag
  4. 4. pog., ekspr., na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: Ampak pogovarjajmo se rajši o čem drugem! ampak to pa že moram reči, da je bila pametna ženska; ampak čast komur čast, govoriti pa znaš
ànacionálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) narodno brezbrižen: sovražno delovanje anacionalnih in protinacionalnih elementov; očitali so mu, da je anacionalen / anacionalna politika stranke / razsvetljenstvo je po svoji naravi anacionalno
análi -ov m mn. (ȃ) zapisi pomembnejših dogodkov po letih, letopis: društveni anali; anali slovenske kulture / to je zapisano v starih analih; pren. ta koncert bo prišel v anale našega glasbenega življenja
analítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na analizo: analitični postopek / analitični oris književnega dela; analitična kritika; analitično reševanje problemov / sklepali so po analitičnih podatkih; analitična ocena delovnih mest / vodja analitičnega odseka; analitična služba podjetja
♦ kem. analitična kemija kemija, ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; lit. analitična drama drama, ki stopnjema razkriva posledice dejanja, izvršenega že nekoč prej; mat. analitična geometrija geometrija, ki temelji na koordinatnih sistemih; teh. analitična tehtnica tehtnica, ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno
analizíranje -a s (ȋ) glagolnik od analizirati: kritično analiziranje vzgojne prakse; težnja po analiziranju
analógen -gna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na analogijo, podoben: analogen pojav, razvoj; moje stališče je analogno njegovemu / analogno sklepanje sklepanje po analogiji
♦ biol. analogni organi po funkciji podobni organi različnega nastanka in zgradbe
analogíja -e ž (ȋ) pojav, ki postane zaradi sorodnih, vzporednih vzrokov (skoraj) enak drugemu pojavu: problemi v znanosti imajo analogije tudi v umetnosti; iskati, najti analogije / medsebojna, očitna analogija; nastati, razlagati si, sklepati po analogiji
♦ lingv. uravnava jezikovne prvine po podobnem vzorcu, nalika
anamnéza -e ž (ẹ̑) med. podatki o bolnikovem zdravstvenem stanju pred boleznijo: anamneza mu je pomagala do pravilne diagnoze; bolnikova, družinska anamneza
♦ filoz. anamneza po Platonu spominjanje duše na življenje, kakršno je imela pred vstopom v človekovo telo; jur. kriminalna, socialna anamneza podatki o obtoženčevi kriminalni, socialni preteklosti
ánanas -a m (ȃ) tropska rastlina z dolgimi listi ali njen veliki, sočni, aromatični sad: veliki nasadi ananasa; nikoli prej ni jedla ananasa; neskl. pril.: ananas liker
♦ agr. ananas hruška hruška z okusom po ananasu
andromaníja -e ž (ȋ) med. bolezensko povečana spolna sla žensk po moških; nimfomanija: trpi za andromanijo
aneksíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aneksijo: aneksijski načrt, odlok
♦ zgod. aneksijska kriza kriza, nastala po priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski leta 1908
angléški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Angleže ali Anglijo: angleški jezik; angleška literatura / angleški film; angleški utežni sistem; pokrajino je zasedla angleško-ameriška armada / angleški valček počasen ples v tričetrtinskem taktu; v nekaterih podjetjih so uvedli angleško soboto dela prosto soboto; angleška trava nizka, gosto rastoča trava za gojene trate; angleško stranišče stranišče na izplakovanje s tekočo vodo
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem oblika, pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; fiz. angleški palec ali angleška cola dolžinska mera, 2,54 cm; gastr. angleški zajtrk zajtrk z mesno ali jajčno jedjo in toplo pijačo; les. angleški predal predal z nižjo sprednjo stranico; med. angleška bolezen rahitis; muz. angleški rog altovska oboa; vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; vrtn. angleški park park, urejen tako, da ohranja naravni videz pokrajine
anglofílstvo -a s (ȋ) anglofilska miselnost: bil je znan po svojem anglofilstvu
animírati -am dov. in nedov. (ȋ) navdušiti, spodbuditi, razgibati: ta igralec zna animirati občinstvo; animiral jih je za petdnevni izlet po Jugoslaviji
♦ gled. animirati lutko premikati jo in s tem ustvariti videz, da je živa
ánšlus -a m (ȃ) žarg., polit. nasilna priključitev Avstrije Nemčiji leta 1938: stanje v Avstriji po anšlusu
antánta -e ž (ȃ) zgod., navadno v zvezi velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno: sile antante; boriti se na strani antante / mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni
ántifašístičen -čna -o prid. (ȃ-í) ki je proti fašizmu: antifašistična organizacija; antifašistično gibanje / Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije [AVNOJ]; med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 Antifašistična fronta žena Jugoslavije [AFŽJ]
ántifitóftoren -rna -o prid. (ȃ-ọ̑) v zvezi antifitoftorna služba organizirana skupina ljudi, ki proučuje pojavljanje in razširjanje krompirjeve plesni: krompir so škropili po navodilih antifitoftorne službe
ántiklór -a m (ȃ-ọ̑) kem. sredstvo, ki odstranjuje ostanke klora iz tkanin po beljenju
antipód -a m (ọ̑) kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen, nasprotje: bil je pravi antipod očetu; njegov idejni, politični antipod; sta antipoda po čustvovanju in po umetniških težnjah / njegova zadnja pesniška zbirka je antipod prejšnji
♦ geogr. prebivalec kraja, ki leži na popolnoma nasprotnem delu zemeljske oble
antitéza -e ž (ẹ̑) knjiž. nasprotje, kontrast: Brechtovo gledališče je po svoji teoriji radikalna antiteza aristotelovskemu gledališču; idejna, zgodovinska antiteza; antiteza telesa in duha
// diametralno nasprotna trditev: na ženino tezo je postavil svojo antitezo
♦ filoz. Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. antiteza besedna figura, ki veže nasprotujoča si pojma v miselno celoto; slovanska antiteza antiteza, ki vsebuje vprašanje ter negativen in pozitiven odgovor
antracíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na antracit: antracitni rudniki / antracitni premog antracit
// po barvi podoben antracitu: obleka iz svile antracitne barve
antropozofíja -e ž (ȋ) filoz. nauk, po katerem je človek sam sposoben priti do spoznanja nevidnega sveta
apetít -a m (ȋ) 
  1. 1. želja, potreba po jedi; tek: dobiti, izgubiti, pokvariti si apetit; ima velik apetit; biti brez apetita; jesti z apetitom
  2. 2. ekspr. močna želja, pohlep po čem: apetit neokolonialistov
apezéjevec -vca m (ẹ̑) pog., do 1941 član Akademskega pevskega zbora: zadnji koncert apezejevcev v decembru 1941
// po drugi svetovni vojni član Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič: apezejevci so peli partizanske in narodne pesmi
apoén -a m (ẹ̑) fin. zaokroženi znesek, na katerega se glasi bankovec, vrednostni papir: izdati obveznice v apoenih po pet tisoč
aporíja -e ž (ȋ) filoz., po eleatski filozofski šoli nerešljivo nasprotje pri logični sodbi
apórt -a m (ọ̑) 
  1. 1. lov. prinos ustreljene divjadi k lovcu: po aportu je pes legel / kot ukaz Aport! je lovec ukazal psu
  2. 2. zlasti v kapitalistični ekonomiki naturalni prispevek h kapitalu trgovske družbe, podjetja
a posterióri prisl. (ọ̄) filoz. iz izkustva, po izkustvu, ant. a priori: dokazovati, sklepati a posteriori; neskl. pril.: spoznanje a posteriori
apostólik -a m (ọ̄) rel. papež: apostolik Nikolaj je poslal po Cirila in Metoda
apotéka -e ž (ẹ̑) raba peša lekarna: šel je v apoteko po zdravila / domača apoteka; s seboj je vzel tudi priročno apoteko
apotékar -ja m (ẹ̑) raba peša lekarnar: po poklicu je bil apotekar; vzela je bogatega apotekarja
apotropéjski -a -o prid. (ẹ̑) etn. ki ima po ljudskem verovanju moč, da odganja nesrečo, varuje: apotropejsko dejanje, znamenje
après-ski -ja [aprèskí] m (ȅ-ȋ) obl. kar se nosi po smučanju: obleči, obuti après-ski; neskl. pril.: après-ski obutev posmučarska
apríl -a m (ȋ) četrti mesec v letu: tekmovanje bo od petega do desetega aprila; v aprilu mu poteče rok; bilo je meseca aprila
// v zvezi s prvi dan, ko so v navadi šale in potegavščine: danes je prvi april, pazi, da te ne bo kdo potegnil / kot vzklik ali smo te, haha, prvi april! / poslati koga po aprila za šalo ga poslati kam z nalogo, naročilom, ki ga ne bo mogel opraviti
arabéska -e ž (ẹ̑) um. ornament iz geometrijskih in stiliziranih rastlinskih motivov: po stenah se prepletajo arabeske; z arabeskami okrašena dvorana; pročelje hiše s kamnitimi arabeskami
// knjiž. besedna ali miselna igrivost: pesem je brez oblikovnih arabesk / ljubezen mladega para je ljubka arabeska v fabuli
♦ kor. plesna drža, uravnotežena na eni nogi; muz. krajša skladba, navadno klavirska
areál -a m (ȃ) območje zemljepisne razširjenosti česa, površina: povečati areal plodne zemlje; gozdni areal / ravninska mesta imajo velik areal; to ozemlje je po arealu večje, po številu prebivalcev manjše
♦ biol. areal bukovega gozda; lingv. raziskovati areale posameznih sufiksov
argonávt -a m (ȃ) nav. mn., v grški mitologiji mornar z ladje Argo, ki je plula na Kolhido po zlato runo
árijec -jca m (á) 
  1. 1. lingv. kdor je govoril jezik, iz katerega so se razvili indoevropski jeziki: značilnosti jezika arijcev
  2. 2. po nacistični ideologiji pripadnik (večvredne) arijske rase: izgubil je službo, ker ni bil arijec
árnica -e ž (ȃ) nar. planinska trava ali planinsko seno: arnica je ležala v dolgih ravnih vrstah po senožetih
artíkel -kla m (í) proizvodni in trgovski predmet, blago: nekateri artikli so se podražili; to je zelo iskan artikel; izvozni, živilski artikli; artikli za široko potrošnjo; povpraševanje po modnem, sezonskem artiklu / umetnost ni trgovski artikel
♦ jur. člen v starih pravnih besedilih; lingv. spolnik
asfált -a m (ȃ) zmes bitumena in peska za asfaltiranje: položili so asfalt na zadnjem odseku avtoceste; zaliti z asfaltom jame na cesti; bila je taka vročina, da se je asfalt na cesti mehčal; naravni, umetni asfalt / pog. kmalu bo vso Belo krajino povezoval asfalt asfaltirane ceste
// ekspr. blodil je po evropskem asfaltu po mestih, velemestih
asfálten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na asfalt: asfaltni sloj, tlak; peljal se je po moderni asfaltni cesti; asfaltna obloga; asfaltno kotalkališče / asfaltni beton
♦ grad. asfaltna baza kraj, prostor s stroji, kjer se pripravlja asfalt; kem. asfaltni lak raztopina bitumena v organskem topilu za zaščitne premaze kovin
asimilát -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor se je asimiliral: čeprav asimilacija uspe, vedno ostane nekaj, po čemer se asimilati razlikujejo / rastlinski asimilat
  2. 2. biol. organska snov, ki nastane pri asimilaciji: asimilati v klorofilnih celicah
asociácija -e ž (á) 
  1. 1. zveza, povezava med posameznimi pojmi, predstavami, tako da ena izzove drugo: prizor mu je vzbudil asociacijo na doživljaj v mladosti; spomniti se na kaj po asociaciji; emocionalna, idejna, miselna asociacija; asociacija predstav; bogastvo asociacij; dogodek je sprožil v njem vrsto asociacij / pesnik nadomešča metaforično logiko z metaforično asociacijo
  2. 2. knjiž. združenje, skupnost: podjetje je proizvodna asociacija; izključiti dve članici iz asociacije držav; to društvo je asociacija avtomobilistov in motoristov
    // združevanje v skupnost: možnost asociacije svobodnih osebnosti
    ♦     biol. biocenoza, združba; kem. združevanje enostavnejših enakih molekul v večje
asociacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na asociacijo: spomniti se na kaj po asociacijskem zakonu; pozitivistična asociacijska teorija; asociacijska zveza z dogodkom v preteklosti je v romanu prisiljeno nakazana / človekova asociacijska pravica
asortimènt -ênta tudi asortimá -ja tudi asortimán -a m (ȅ é; ȃ) množina blaga po vrstah in kakovosti; izbira, zaloga: izboljšati, povečati, razširiti asortiment blaga za široko potrošnjo; pisan izvozni asortiment; tovarna ni izdelala reprodukcijskega materiala v potrebnem asortimentu / lesni asortiment; v naši trgovini dobite popoln asortiment maziv za motorna vozila
asortírati -am dov. in nedov. (ȋ) porazdeliti blago po vrstah in kakovosti: v skladišču so asortirali knjige po strokah in jezikih; asortirati les
aspirácija -e ž (á) nav. mn., knjiž. prizadevanje za kaj; težnja, želja: uresničili so svoje politične aspiracije; visoke aspiracije; imperialistične, nacionalistične aspiracije; kulturne, umetniške aspiracije; tuje aspiracije po naši zemlji
♦ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom, pridih; med. izsesavanje; vsesavanje; teh. izsesavanje vlažnega, prašnega zraka iz strojev
atlánt1 -a m (ā) raba peša atlas1: brskati po atlantu; zemljepisni atlant
atlántski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Atlantik: atlantska flora; atlantsko podnebje
♦ bot. atlantska cedra; meteor. atlantska fronta; polit. Atlantski pakt vojaška zveza nekaterih zahodnoevropskih držav in Združenih držav Amerike po drugi svetovni vojni; Atlantska listina razglas predsednikov Združenih držav Amerike in Velike Britanije iz leta 1941 o načelih povojne ureditve sveta
atómski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom
  2. 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
    // konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države
    ●     atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica
    ♦     kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
atraktíven -vna -o prid. (ȋ) ki privlači, vzbuja pozornost; privlačen, zanimiv: park je zelo atraktiven; atraktivna pokrajina / po sobotnem atraktivnem nastopu sta odpotovala; vodno smučanje, ta atraktivni šport
atraktívnost -i ž (ȋ) značilnost atraktivnega; privlačnost, zanimivost: atraktivnost predstave / po atraktivnosti in kvaliteti je bilo tekmovanje na najvišji ravni / pokrajina je polna turističnih atraktivnosti
áut — áut [au̯t] prisl. (ȃ-ȃ) knjiž., ekspr. izraža zahtevo po odločitvi za eno od dveh možnosti; ali — ali: moraš se odločiti: aut — aut
avanturízem -zma m (ī) nagnjenje k avanturam, pustolovstvo: to je storil iz avanturizma; mladostni avanturizem; težnja mladine po avanturizmu / nav., slabš. obsojati politični avanturizem
aveníja -e ž (ȋ) široka velemestna cesta z drevesi na obeh straneh: šla sta navzdol po aveniji; široka avenija
avguštínec -nca m (ȋ) menih reda, imenovanega po sv. Avguštinu: postal je avguštinec
♦ rel. bosonogi avguštinci
ávstro- prvi del zvez (ȃ) nanašajoč se na staro Avstrijo: avstro-ruski odnosi
♦ zgod. avstro-ogrska nagodba dogovor, po katerem se je habsburška monarhija leta 1867 razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
avstrofílstvo -a s (ȋ) avstrofilska miselnost: bil je znan po svojem avstrofilstvu
ávtocésta in ávto césta -e ž (ȃ-ẹ́) cesta z najmanj dvema pasovoma v vsako smer in po sredi predeljena: graditi avtocesto; zapeljati z avtoceste
// široka cesta, določena za avtomobilski promet: vzdrževanje avtoceste Ljubljana-Zagreb
ávtodrezína -e ž (ȃ-ȋ) žel. avtomobil, ki vozi po tirnicah; progovni avtomobil
avtohtón -a m (ọ̑) knjiž. kdor je po izvoru od tam, kjer živi; domačin, praprebivalec: avtohtoni so se umikali priseljencem
avtohtón -a -o prid. (ọ̑) ki je po izvoru od tam, kjer živi; domač, prvoten: avtohtoni narodi; avtohtono prebivalstvo / avtohtona rastlina, drevesna vrsta
// knjiž. izviren, samonikel: avtohton umetniški izraz; avtohtona poezija
avtomátičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatični stroji; avtomatične prestave, zavore; avtomatična tehtnica / avtomatična telefonska centrala; avtomatično prevajanje; avtomatično usmerjanje prometa
  2. 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: avtomatičen prehod pravic in dolžnosti; avtomatična valorizacija pokojnin; avtomatično napredovanje v službi
    // nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: avtomatični gibi; njegovo pripovedovanje je bilo čisto avtomatično / osebe v njegovi povesti so preveč avtomatične
avtomatízem -zma m (ī) stanje ali pojav, ki nastane sam od sebe, po lastnih zakonih: uvesti ekonomski avtomatizem / nav., slabš. obsojati liberalizem in avtomatizem v gospodarstvu; birokratski avtomatizem upravljanja
// psih. dejanje, ravnanje brez sodelovanja človekove volje, zavesti: psihični avtomatizem; avtomatizem gibanja / družbeni, intelektualni avtomatizem
avtomobíl -a m (ȋ) cestno motorno vozilo z navadno štirimi kolesi: izdelovati, popravljati avtomobile; avtomobil znamke Fiat; avtomobil s prikolico; ličar avtomobilov; montaža avtomobilov / dostavni, osebni, poltovorni, rešilni, tovorni avtomobil
♦ voj. oklopni avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem; žel. progovni avtomobil ki vozi po tirnicah
// osebni avtomobil: peljati se z avtomobilom na izlet; dirkalni, dvosedežni, športni avtomobil
avtomobílček -čka m (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. manjšalnica od avtomobil: po klancu se je podil v svojem rdečem avtomobilčku; poltovorni avtomobilčki
  2. 2. igrača, ki predstavlja avtomobil: sredi kuhinje je navijal avtomobilček / deček je sedel v avtomobilček in ga hitel poganjati z nogami
avtonomizácija -e ž (á) uvajanje, uvedba avtonomije: proces avtonomizacije / težnja po avtonomizaciji
ávtorski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na avtorje: avtorske korekture; objava avtorskega dela / avtorski honorar; avtorska pogodba / avtorska agencija ustanova, ki se ukvarja z zastopanjem in posredovanjem avtorskih pravic
♦ biblio. avtorsko kazalo kazalo, urejeno po imenih avtorjev; jur. avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; avtorsko pravo pravo, ki ureja pravice avtorjev; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; zal. avtorski izvodi izvodi, ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj
ávtostráda -e ž (ȃ-ā) avtocesta: peljati se po avtostradi; nova, široka avtostrada / avtostrada Benetke-Milan
aziát -a m (ȃ) nav. slabš. kdor je po izvoru iz Azije: zagorel aziat / vidi se, da je brezčuten aziat
b [bé in bə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, b béja tudi b-ja (ẹ̄; ə̏) druga črka slovenske abecede: napiši b; mali b / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči b
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
bába -e ž (á) 
  1. 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
    ●     šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
    // nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe
  2. 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
  3. 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
  4. 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
    ♦     etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
babilónski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na Babilonce ali Babilon: babilonska kultura; babilonska klinopisna pisava
    ●     babilonski stolp po bibliji stolp, ki naj bi segal do neba; babilonska sužnost sedemdesetletno izgnanstvo Izraelcev v Babilonu
    // star., kot luteranska psovka za katoličane nesramen, razuzdan: vlačuga babilonska; prase babilonsko
  2. 2. ekspr., v zvezi z zmešnjava, zmeda zelo velik: vladala je prava babilonska zmešnjava
bábine -bin ž mn. (ȃ) star. (po)porodna doba: ženska je v babinah
babjevérnost -i ž (ẹ́) ekspr. praznovernost, vraževernost: znan je po svoji babjevernosti
bábji -a -e prid. (ȃ) slabš.  
  1. 1. ženski: babja radovednost; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki; ekspr. to so babje čenče / ekspr. hudič babji
    ●     slabš. babji gregor ženskar, babjak; ekspr. babji semenj hrupen ženski klepet; ekspr. babja vera praznoverje
  2. 2. nemožat, strahopeten: babje vedenje; ta človek je babjega srca
    ♦     meteor. babje poletje ali poljud. babje leto doba lepega vremena v začetku jeseni; babje pšeno zrnate snežne padavine; prisl.: čisto po babje je javkal
bága -e ž (á) nar. severovzhodno gošča, ostanki v pipi: drži se ga vonj po stari bagi / žvečiti bago
baháriti -im in baháriti se -im se nedov. (á ȃ) ekspr. bahati se: fant je baharil, kako je močen / pav se bahari po dvorišču
bajálec -lca [u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. knjiž. ljudski pripovedovalec: slovel je kot pesnik in bajalec
  2. 2. redko, po ljudskem verovanju kdor čara; čarovnik: v čarih izveden bajalec
bájar in bájer -ja m (ȃ) pog. večja kotanja z vodo, ribnik: otroci so se podili okoli bajarja in spuščali po njem ladjice
bájram -a m (ȃ) velik muslimanski praznik: praznovanje bajrama po ramazanu
bákrast -a -o prid. (á) po barvi podoben bakru; bakren: bakrast obraz
bakrén -a -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. ki je iz bakra: bakren novec; bakrena cev, pločevina, posoda, žica
  2. 2. po barvi podoben bakru: pijanček z bakrenim nosom; bakreni lasje
    ♦     arheol. bakrena doba prazgodovinska doba, ki je sledila mlajši kameni dobi
bakrénast -a -o prid. (ẹ̄) po barvi podoben bakru: bakrenasta polt
balansírati in balancírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. loviti ravnotežje: balansirati na ograji, po vrvi; balansira z rokami; pren. balansirati med dvema strankama
  2. 2. preh. držati v ravnotežju: natakar spretno balansira krožnike / med pogovorom je lahkotno balansirala s skodelico
balár -ja m (ȃ) nar. zahodno leseno plesišče na prostem, oder: zavrtela sta se po balarju
bándati -am nedov. (ȃ) pog., slabš. veseljačiti, popivati: celo noč je bandal po mestu / kod si spet bandal?
bánka -e ž (ȃ) 
  1. 1. ustanova, ki opravlja denarne, plačilne in kreditne posle: vložiti denar v banko; najeti posojilo v banki; gospodarska, investicijska banka; podružnica banke / komunalna banka; Narodna banka SFRJ
    ♦     fin. emisijska banka pooblaščena za izdajanje denarja
  2. 2. med. zaloga človeške krvi, kosti, namenjena za zdravljenje: kostna, krvna banka
  3. 3. igr. vsota, ki jo založijo vsi igralci igre s kartami, da se iz nje krijejo dobljene stave soigralcev: banko naj ima on!
  4. 4. star. bankovec: dal mu je pet bank po tisoč
bánkovec -vca m (ā) papirnati denar: menjati bankovec za tisoč dinarjev; plačati v bankovcih in kovancih; stodinarski bankovec; bankovci po petdeset dinarjev; šop bankovcev
♦ fin. emisija bankovcev
barantánje -a s (ȃ) glagolnik od barantati: po dolgem barantanju so se pogodili / Primorska je bila predmet političnega barantanja
bárati -am dov. in nedov. (ȃ) star. vprašati: baraj njo, ne mene; barali so ga, kje je bil; barati po gospodarju
barbarízem -zma m (ī) 
  1. 1. nekulturnost, surovost: boriti se proti barbarizmu; barbarizem nacistov / neznanci so zagrešili nov barbarizem nad spomenikom
  2. 2. lingv. po tujem jeziku narejena beseda ali zveza: nasveti za odpravo barbarizmov
barbárstvo -a s (ȃ) neomikanost, primitivnost: izkopati se iz barbarstva
// slabš. nekulturno, surovo dejanje: barbarstva okupatorske vojske
♦ zgod. barbarstvo po Morganu in Engelsu druga stopnja v razvoju človeške družbe
bárbica -e ž (ȃ) bot. rastlina z zlato rumenimi cveti, ki raste po nabrežjih, Barbaraea
bárka -e ž (ȃ) večji, delno pokrit čoln: barke plavajo po morju; voziti se z ribiško barko; barka na motor, z jadri; pren. barka življenja
// star. ladja: vojna barka je zasidrana v zalivu / Noetova barka po bibliji barka, s katero je Noe rešil svojo družino in živali vesoljnega potopa
● barko voziti pijan se opotekati; popivati
barnabít -a m (ȋ) rel. menih reda, imenovanega po sv. Barnabu: samostan barnabitov
bárvar -ja m (ȃ) 
  1. 1. kdor se poklicno ukvarja z barvanjem: barvar porcelana, tekstila; barvar in ličar
  2. 2. lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi
bastonáda -e ž (ȃ) nekdaj kaznovanje s šibanjem po podplatih ali hrbtu: strahovati z bastonado
bàt in bát báta m (ȁ á; ȃ) 
  1. 1. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju: tolkel je z batom po sekiri, dokler se grča ni razklala; zabijati kole z batom
    ♦     šport. palica za igranje biljarda
  2. 2. strojn. strojni del, ki se giblje v valju: bat se hitro premika / dvostranski bat ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo; enostranski bat ki je samo na eni strani v stiku z delovno snovjo; gib bata
bataljón -a m (ọ̑) 
  1. 1. vojaška enota iz več čet: prva četa drugega bataljona / jurišni, tankovski bataljon; kazenski bataljon na soški fronti; bataljon za zveze / predsednik republike je pregledal častni bataljon
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika množica: cel bataljon otrok se podi po dvorišču
bávša -e ž (ȃ) nar. belkasta krava: Bavša je dvignila rep in nerodno zaritala po vrtu (C. Kosmač)
bazár -ja m (ȃ) 
  1. 1. v orientalskem okolju tržni prostor: prodajati na bazarju; množica vrvi po bazarju; bučen, pisan bazar; carigrajski bazar
  2. 2. redko trgovina z raznovrstnimi drobnimi, cenenimi predmeti: kupiti igračo v bazarju
    // v zahodnih deželah prodaja darovanih reči v dobrodelne namene: ženski klub je priredil bazar
bažíljka -e ž (ȋ) bot. prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum: na vrtu je dišalo po bažiljki
beaufórt -a [bofor] m (ọ̑) meteor. enota za določanje jakosti vetra po pojavih v naravi, katere povzroča: veter piha z jakostjo dveh beaufortov
Beaufórtov -a -o [boforov] prid. (ọ̑) meteor., v zvezi Beaufortova lestvica razvrstitev jakosti vetra v dvanajst stopenj po pojavih v naravi, katere povzroča
bedánec -nca m (á) nar. gorenjsko, po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divji mož
béden -dna -o prid., bédnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki je v veliki materialni ali duhovni stiski: bedno ljudstvo / bedno življenje
    // ekspr. po materialni vrednosti nezadosten: prebijati se z bedno plačo
    // ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: bedna žival je komaj še stala od utrujenosti / delil je z jetniki bedno usodo
  2. 2. ekspr. zaničevanja vreden: bedni izdajalec / bedni izgovori; to je bedna laž
bêdro -a stil. -ésa s (é, ẹ̑) noga nad kolenom; stegno: smejal se je in se tolkel po bedrih / obirati kurje bedro
// nav. mn., pog., šalj. noga: hlače mu kar opletajo po suhih bedresih
béganje -a s (ẹ̑) glagolnik od begati: beganje po mestu; mrzlično beganje v uradih / beganje kupcev z reklamo
bégati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina
  2. 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi
  3. 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami
bégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) redko švigniti, šiniti: urne noge so begnile mimo / pogled mu je begnil po ljudeh; pren. misli so begnile v domači kraj
begosúmen -mna -o prid. (ú ȗ) jur. osumljen želje po begu: begosumen obdolženec
begôten -tna -o prid. (ó) pesn.  
  1. 1. kratkotrajen, bežen: begoten pogled, privid, trenutek; begotna misel / komaj zaznaven, begoten smehljaj
  2. 2. ki se hitro časovno odmika: begotno življenje; tek begotnih let
    // ki se hitro premika: begotna senca se lovi po ulici
békica -e ž (ẹ̑) bot. travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih, Luzula: gozdna, poljska bekica
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) 
  1. 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
    // pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje
  2. 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
    // ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
    // v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan
  3. 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
  4. 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
    ●     star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
    ♦     agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
belína -e ž (í) 
  1. 1. lastnost belega, bela barva: perilo blešči od beline; čista, mlečna, snežna belina; belina obraza, rjuhe, stene
  2. 2. redko kar je belo: pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina; čez lase je vrgla tanko belino belo tkanino; črnilo se je razlezlo po belini po belem papirju
    ♦     agr. belo grozdje; belo vino; anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
belíti1 in béliti -im nedov. (ī ẹ́) 
  1. 1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore
  2. 2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase
    ●     star. otroci mu belijo glavo, lase mu povzročajo velike skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; star. v šolah si beli glavo si s trudom pridobiva znanje
  3. 3. odstranjevati lubje: beliti deblo; beliti palico z nožem
    // nar. odstranjevati lupino, kožo: beliti koruzo, krompir; beliti prašiča
  4. 4. redko močno segrevati: beliti peč za kruh
belogardíst -a m (ȋ) med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik bele garde v Sloveniji: Rupnikovi belogardisti; zločini belogardistov
// med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik bele garde: boji med belogardisti in rdečearmejci
belogardízem -zma m (ī) protirevolucionarno gibanje med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji: izdajalski belogardizem; pojav belogardizma na Slovenskem
// protirevolucionarno gibanje med državljansko vojno po oktobrski revoluciji: belogardizem in boljševizem
belorépec -pca m (ẹ̑) 
  1. 1. zool. planinskemu orlu podobna ptica ujeda, Haliaëtus albicilla: pod nebom kroži mogočen belorepec
  2. 2. nar. ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu; kupčar: gnezda ščinkavcev in belorepcev
belorépka -e ž (ẹ̑) zool. ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu; kupčar
belorítka -e ž (ȋ) nar. ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu; kupčar
bel paése bel paésa [-ez-] m (ẹ̑) gastr. mehki sir v obliki manjšega hlebca z okusom po surovem maslu: rezina bel paesa
bencín -a m (ȋ) vnetljiva tekočina za pogon ali čiščenje: natočiti bencin; smrdi po bencinu; prati v bencinu; politi z bencinom; motorni bencin; mešati navadni in super bencin; to vozilo porabi malo bencina
● pog., šalj. zdajle ne bi škodilo malo bencina alkoholne pijače
♦ farm. čisti bencin za rane; teh. lahki bencin z majhno specifično težo; visokooktanski bencin ki ima oktansko število okoli sto
bentíti -ím nedov. (ī í) ekspr.  
  1. 1. hrupno izražati jezo, robantiti: ves dan je bentil okoli hiše; oče benti nad sinom
  2. 2. pridušati se, preklinjati: razsajal je in bentil; bentiti po srbsko / preh. bentiti konja
bénzaldehíd -a m (ẹ̑-ȋ) kem. po grenkih mandeljnih dišeča tekočina za izdelovanje dišav
benzóa -e ž (ọ̑) dišeč smolast izcedek iz nekaterih tropskih dreves: dim kadila je raznašal rahel vonj po benzoi
béra tudi bíra -e ž (ẹ́; í) 
  1. 1. kar je nabrano, zbirka: bera ni bila slaba: imel je polno torbo / bogata bera besed
  2. 2. redko nabiranje: priti na bero
    ♦     čeb. jesenska bera paša
  3. 3. nekdaj dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem: dajati, pobirati bero; priti po bero; vinska bera; bera žita in drv
beráč1 -a m (á) 
  1. 1. kdor prosi, pobira miloščino: dati beraču dar, vbogajme; razcapan berač; berač iz navade
  2. 2. ekspr. zelo reven človek: Mi smo kajžarji in berači, smrdimo po gnoju! (I. Cankar)
    ●     pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil; pog. sneži, kakor bi se berači tepli v debelih kosmih; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje
    ♦     igr. varianta nekaterih iger s kartami, pri kateri igralec ne sme dobiti nobenega vzemka
beráč2 -a m (á) 
  1. 1. nar. vzhodno obiralec grozdja; trgač: po vinogradih se razlega pesem beračev
  2. 2. nar. zahodno košek, cajna: pobirati sadje v berače
beráški -a -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na berače:
    1. a) beraška malha
      ●       priti na beraško palico popolnoma obubožati; spravil jih je na beraško palico povzročil je, da so izgubili vse premoženje
    2. b) bogatin ni maral v hišo beraške neveste / beraški pogreb
      ♦       rel. beraški red samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju
  2. 2. ekspr. po materialni vrednosti nezadosten: garal jim je za beraško plačo / taka beraška večerja
berbêrec -rca m (ȇ) vet. konj severnoafriške pasme, po telesnih oblikah podoben arabcu
bérgla -e ž (ẹ̑) nav. mn. oporna priprava za pomoč invalidom pri hoji: oprt na berglo; hoditi ob berglah, z berglami; pog. hoditi po berglah; pren. avtor si pomaga z moralnimi berglami
bernardínec -nca m (ȋ) 
  1. 1. menih reda, imenovanega po sv. Bernardu: postal je bernardinec
  2. 2. velik, močen pes, poraben kot reševalec izpod plazov: dresiran bernardinec
bérnja -e ž (ẹ̑) nar., nekdaj dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem; bera: priti po bernjo; desetina in bernja; vinska bernja
bernjáti -ám nedov. (á ȃ) star. prositi, pobirati miloščino; beračiti: bernjati po vaseh
bernjáva -e ž (ȃ) star. beračenje: hoditi po bernjavi
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 
  1. 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
    // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo
  2. 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
    // kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede!
  3. 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
    // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko
  4. 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
    // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora
  5. 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
    // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede
  6. 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
  7. 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
    // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda
  8. 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
  9. 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
    // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
    ●     beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
    ♦     lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
béseda -e ž (ẹ̑) nekdaj družabna prireditev s poučnim ali zabavnim programom: prirediti besedo; slavili so ga po čitalnicah in pri besedah
besednják -a m (á) 
  1. 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar: dvojezični, slikovni besednjak
  2. 2. nav. ed., redko besedni zaklad: svoj besednjak je obogatil s psovkami / beseda iz našega vsakdanjega besednjaka
besedoválec -lca [u̯c] m (ȃ) knjiž., redko govornik: besedovalci v javnosti / ozrl se je po besedovalcih
besnéti -ím nedov., bêsni in bésni (ẹ́ í) 
  1. 1. v dejanju kazati svoj bes: pijanec besni; besni od jeze; besni kakor zver / okupatorji so besneli po naših krajih
  2. 2. nastopati z veliko silo: boj, nevihta, požar besni; pren. v srcu mu besni vihar
béta -e ž, tudi neskl. (ẹ̑) druga črka grške abecede: beta [β], gama, delta
betíca -e [bət] ž (í) 
  1. 1. ekspr. glava: betica me boli; udaril ga je po betici
  2. 2. odebeljeni konec cepca, cepa
bezánje -a [bəz] s (ȃ) glagolnik od bezati: bezanje po luknjah
bezáti -ám [bəz] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. narahlo drezati v kaj: bezati s paličico v mišjo luknjo; s prstom bezati v nos
    // grebsti, brskati: bezati po žerjavici; pren. razmišljam in bezam po spominu
  2. 2. preh. nadlegovati, dražiti z drezanjem: kar naprej beza psa / otroci bezajo murenčke iz luknje; pren. če bo še kdo bezal vame, ga bom!
bezgáti -ám [bəz] nedov. (á ȃ) redko bezati: bezgati v pečico / bezgal je po policah in predalih brskal
bezljánje -a [bəz in bez] s (ȃ) glagolnik od bezljati: celodnevno bezljanje po mestu ga je utrudilo / bezljanje krav
bezníca -e ž (í) zakoten, zanemarjen gostinski lokal: vse dni se potika po beznicah; zakajena, zanikrna beznica; zloglasna beznica / slabš. počedi že enkrat to svojo beznico sobo
bežáti -ím nedov., béži; béžal tudi bêžal (á í) 
  1. 1. hitro se umikati iz strahu, pred nevarnostjo: zemlja se strese, ljudje bežijo iz hiš; bežati v zaklonišče; bežati pred nevihto, sovražniki; beži, da te ne ujamejo! bežali so, kar so jih nesle noge; beži ko zajec; pren. vse beži pred težaškim delom; sam pred seboj beži; bežati pred svetom in njegovo resničnostjo
  2. 2. knjiž. hitro se premikati: čoln naglo beži po morski gladini; oblaki bežijo po nebu / konja bežita v diru tečeta; nizki prostor beži nekam v ozadje se izgublja; pren. pogled mu beži po hišah
    ●     knjiž. spanec mu beži z oči ne more zaspati; pokrajina beži mimo oken se navidezno hitro premika; pog. beži v posteljo, saj že spiš pojdi
  3. 3. nav. ekspr. hitro se časovno odmikati: čas beži; dnevi bežijo; mladost beži / dogodki so hitro bežali drug za drugim
bi členek, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša  
  1. 1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
  2. 2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
    // v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
    // navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res
  3. 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
    ●     pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
biánko in biánco [bjanko] prisl. (ȃ) adm. brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru: podpisati bianko; neskl. pril.: bianko podpis
♦ fin. bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica
bibliografíja -e ž (ȋ) po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del: sestavljati, urejati bibliografijo; bibliografija za leto 1961 / njegova bibliografija ima sto številk; zbrati vso bibliografijo o tem problemu
// veda o popisovanju in označevanju tiskanih del: strokovnjak za bibliografijo
biciklíst -a m (ȋ) 
  1. 1. kdor se vozi s kolesom; kolesar: polna cesta biciklistov in pešcev / po drugi etapi so biciklisti počivali
  2. 2. pog., slabš. kdor je ponižen pred nadrejenimi in priganjaški do podrejenih: »Biciklist« pravijo na terenu tovarišu, ki »upogne hrbet navzgor, navzdol pa pritiska« (B. Kidrič)
bíčanje -a s (ī) glagolnik od bičati: bičanje po golem hrbtu / bičanje družbene neenakosti
bíčati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. tepsti z bičem: bičati do krvi
    // knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča
  2. 2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
  3. 3. knjiž., redko zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce
bíčevnik -a m (í) držaj pri biču: udaril je z bičevnikom po oslu; brinov bičevnik; urezati si palico za bičevnik
bíkast -a -o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči podoben biku: bikast dedec / ne bodi tako bikast!
bíkovica -e ž (í) bikovka: dobiti jih z bikovico po hrbtu
bíkovka -e ž (í) močen korobač iz posušene bikove kite: bikovka jim je padala po hrbtu; pretepsti z bikovko / umrla je za posledicami bikovke
bíkovski -a -o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči tak kot pri biku: njegov bikovski tilnik, vrat; bikovske čeljusti / bikovsko zdravje zelo trdno
bílo -a s (í) 
  1. 1. raba peša utrip, bitje, pulz: zastrupljenec ima hitro bilo / potipal je bolniku bilo
  2. 2. priprava za bitje, udarjanje: tolči po bilu; ura z bilom / električno bilo zvočna signalna naprava
    ♦     tekst. del statev, ki z grebenom pribija votek k že stkanemu blagu
bingljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. viseti in se zibati: medalje mu bingljajo na prsih; čop čepice binglja po obrazu; noge mu bingljajo z voza / bingljati z nogami
    // redko pozvanjati, zvončkljati: zvonovi bingljajo
  2. 2. ekspr. biti obešen, viseti: ta bo še bingljal; bingljati na veji
bínkošti -i ž mn. (ī) v krščanstvu praznik, petdeseti dan po veliki noči: za binkošti je prišel domov; o binkoštih gre rž v klasje
birìč -íča m (ȉ í) 
  1. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
    ●     ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal
  2. 2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče / Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči (Kajuh)
bís medm. (ȋ) izraža zahtevo po ponovitvi programske točke, še (enkrat): občinstvo je vpilo pevcem: bis, bis
bistroúmnost -i ž (ú) sposobnost hitrega in pravilnega mišljenja: prirojena duhovitost in bistroumnost; znan je bil po svoji bistroumnosti / s pravo žensko bistroumnostjo je dojela, za kaj gre
bístvenost -i ž (ȋ) knjiž. kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše; bistvo: iskanje nacionalne bistvenosti; razpravljati o bistvenosti lastninske pravice; smisel za bistvenost / gre mu samo za bistvenosti za bistvene, glavne stvari
♦ filoz. bistvenost po Heglu kar opredeljuje, določa bistvo
bístvo -a s (ȋ) kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše: pusti podrobnosti in povej bistvo; poseči v bistvo stvari; prodreti v bistvo problema / v čem je bistvo poezije; po svojem najglobljem bistvu je pedagoško delo prizadevanje za človeka
♦ filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je
// knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: vse njegovo bistvo se je uprlo krivici; bolj in bolj se je oddaljeval od svojega bistva; to ni v našem bistvu
● publ. to pomeni v bistvu isto pravzaprav, dejansko
bíter -tra m (ī) gastr. alkoholna pijača z okusom po grenkih zeliščih: piti biter
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) 
  1. 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
    // udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
  2. 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
    // knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
  3. 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
  5. 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
    // star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
  6. 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
    ●     kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
    ♦     etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) 
  1. I. v osebni rabi
    1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
    2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
    3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
        // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
        // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
  2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
    1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
    2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
    3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
    4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
    5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
    6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
  3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
  4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
    1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
    2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
  5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
    ●     ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
bítje2 -a s (ī) 
  1. 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti; človeško bitje; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem
    // družbeno, socialno bitje človek
  2. 2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska
  3. 3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
  4. 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
    ♦     biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
bítnost -i ž (ī) knjiž. bistvo, vsebina, narava: na dnu svoje bitnosti je asocialen / dotipati se do bitnosti vsega
// eksistenca, obstoj, obstajanje: bitnost sveta; nagon po obrambi lastne bitnosti
bízam -a m (ȋ) 
  1. 1. dragoceno krzno podgane pižmarice: siv bizam
  2. 2. močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus: diši po bizamu; neskl. pril.: bizam plašč
blagó -á s, mn. blága s in blagóvi m (ọ̑) nav. ed.  
  1. 1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču: dobaviti, pakirati, prodajati blago; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago; izvozno blago; blago za široko potrošnjo; velika izbira, ponudba blaga; povpraševanje po blagu; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu ne z denarjem; pren. popevka je konjunkturno blago
  2. 2. tudi mn. tekstilni izdelki, tkanina: blago se mečka; izdelovati, tkati, urezati blago; črtasto, enobarvno blago; volneno blago; dekorativno, pohištveno blago; letni blagovi; modna blaga; blago iz umetnih vlaken; blago na metre; blago za moške obleke; blago z napako; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka, se seka trga po pregibih; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo
  3. 3. star. premoženje, imetje: ne mara za posvetno blago; opremiti dom z živim in mrtvim blagom
  4. 4. nar. zahodno goveja živina: pastir zavrača blago iz detelje
    ●     pog. to blago gre po njem je veliko povpraševanje, nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; zbirati ljudsko, narodopisno blago dokumente ljudske kulture; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; preg. dobro blago se samo hvali
    ♦     ekon. potrošno blago za osebno potrošnjo; etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi; trg. kosovno blago blago na kose; razsuto blago nepakirano
blagonaklónjen -a -o prid. (ọ́) star. blago, prijateljsko naklonjen (navadno) podrejenim: blagonaklonjeni poveljnik / v vljudnostnem nagovoru povest priporočamo blagonaklonjenemu čitatelju
blagonrávje -a s (ȃ) zastar. blaga, poštena nrav: po blagonravju ga je malokdo dosegal
blagonrávnost -i ž (á) zastar. lastnost blagega, poštenega človeka: bil je znan po blagonravnosti
blátast -a -o prid. (á) 
  1. 1. poln blata: blatasta struga
  2. 2. redko po barvi podoben blatu: blatasta barva vode
bláto -a s (á) 
  1. 1. razmočena zemlja: blata je do gležnjev; gaziti blato; noge se jim vdirajo v mehko blato; oškropiti z blatom; cestno blato; mastno blato; krtača za blato / ti sediš doma, jaz sem pa dve uri mešal blato po hribih hodil po blatu
    // ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: utoniti, valjati se v blatu
  2. 2. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: bolnikovo blato ima nenavadno barvo; bolnik težko iztreblja blato; pregledati blato; gosto, redko blato / iti na blato iztrebiti se
  3. 3. tudi mn., nar. močvirje: izsuševanje Kobariškega blata; V daljavi nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito srebro (I. Pregelj)
    ●     ekspr. z združenimi močmi se bomo izvlekli iz blata rešili iz težkega položaja; ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo
    ♦     elektr. anodno blato ki se pri elektrolizi nabira pod anodo; med. zdravilno blato za zdravilne blatne kopeli
blazína -e ž (í) 
  1. 1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine; posedati po blazinah; mehka blazina; gumijasta, pernata blazina; prevleke za blazine; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom
    ●     mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno
  2. 2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe; cele blazine vresja
    ♦     grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse
blazínica -e ž (í) manjšalnica od blazina:
  1. a) dati pod glavo blazinico; žametna blazinica / blazinica za igle; pred krsto so nesli blazinico z odlikovanji / blazinica s pečatom
  2. b) blazinica mahu; oči so bile potopljene v blazinice tolšče / mačka neslišno stopa po blazinicah mehkih izboklinah na šapah; mehka blazinica prsta spodnji del na koncu prstov
blažílo -a s (í) sredstvo za lajšanje bolečin ali za pomirjenje: kamilični obkladki so učinkovito blažilo; blažila in zdravila / sprehod po gozdu je pravo blažilo za živce
bleščíca -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice
// bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki
♦ les. deska, žagana pravokotno na letnice
blískati -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 
  1. 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska
  2. 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala
    // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči
    ●     ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči
blískniti -em dov. (í ȋ) blisniti: utrinki blisknejo in obledijo; naglo, kakor bi blisknilo, ga je zgrabil / njene oči so blisknile / mimogrede je blisknila po njem / avto bliskne mimo
blískov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na blisk: ob bliskovi svetlobi je prebral napis
// bliskovit: vlak je z bliskovo hitrostjo zdrvel mimo; prisl.: po bliskovo je odvihral; po bliskovo se je raznesla novica o nesreči
blísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. na hitro močno zasvetiti se: luč blisne v sobi; brezoseb. v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil
  2. 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno je blisnilo; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem
  3. 3. ekspr. švigniti, šiniti: puščica blisne v zrak; pren. smehljaj ji je blisnil preko lica; blisnilo mu je skozi možgane
blížnjica -e ž (ȋ) stranska krajša pot: skozi gozd drži bližnjica do velike ceste; iti v vas po bližnjici; strma bližnjica; ve za bližnjico čez hrib
blódenje -a s (ọ́) glagolnik od bloditi:
  1. a) blodenje brez konca; blodenje po gozdu
  2. b) vročično blodenje
blodíšče -a s (í) knjiž., redko kraj, kjer se zablodi; labirint: hoditi po gozdnem blodišču
// ekspr., z rodilnikom velika, neurejena množina: izgubil se je v blodišču ulic / blodišče misli
♦ anat. del notranjega ušesa s polkrožnimi kanali in polžem; labirint
blodíti in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ī ọ́) 
  1. 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi
  2. 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar)
  3. 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo
  4. 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri
bòb bôba m (ȍ ó) 
  1. 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
    ●     ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli
  2. 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
  3. 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
    ♦     vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
bòb bôba in bób -a m (ȍ ó; ọ̑) šport. tekmovalne sani z volanom: dvosedežni bob; vožnja z bobom
// športna panoga, ki goji tekmovalno sankanje po umetno zgrajeni progi: proga za bob; svetovno prvenstvo v bobu
bóben -bna m (ọ̑) 
  1. 1. glasbilo v obliki valja, ki ima na obeh straneh napeto kožo: bobni ropotajo; igrati, tolči, udarjati na boben; razbijati po bobnu; veliki boben; vojaški boben; sit sem ko boben; trebuh je napet kot boben; na to se razume, spozna kakor zajec na boben prav nič
    ●     star. na Laškem je zapel boben začela se je vojska
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi s pognati, priti prisilna dražba, gospodarski propad: kmetija je šla na boben; pognati, priti, spraviti na boben; grozil jim je z bobnom
  3. 3. rabi se samostojno ali s prilastkom bobnu podoben del naprave, stroja: zavrteti loterijski boben; dati perilo v boben pri pralnem stroju; spuščati snope v boben pri mlatilnici; pištola na boben bobenček
    ♦     avt. zavorni boben pri zavori na kolesu; elektr. kabelski boben za navijanje kabla; strojn. čistilni boben za čiščenje kovinskih izdelkov; teh. mešalni boben pri betonskem mešalniku; um. boben valjasti del sestavljenega stebra
bóbenček -čka [bən] m (ọ̑) 
  1. 1. manjšalnica od boben: razbijati po bobenčku; ročni bobenček / vrteti ročico loterijskega bobenčka
    // vrtljiv valjček pri revolverju: revolver na bobenček
  2. 2. pog. mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom; bobnič: ne vpij, saj mi bo še bobenček počil
bóbnati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. udarjati, igrati (na) boben: bobnar bobna; preh. bobnati koračnico
    // z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi; bobnati s prsti po mizi
  2. 2. preh., star. ob bobnanju naznanjati: birič je bobnal, da bo popoldne dražba
    // slabš. vsepovsod razglašati: bobnala je novico po vsej vasi
bobnéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati močne, zamolkle glasove: sod bobni; zemlja bobni pod koraki; brezoseb. v zemlji je votlo bobnelo
    // bobneč se hitro premikati: reka bobni čez jez; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti bobneče udarjala
  2. 2. slabš., redko vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: govornik bobni z odra
bóbnič -a m (ọ̑) 
  1. 1. mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom: ob eksploziji mu je počil bobnič; zvočni valovi tresejo bobnič
  2. 2. manjšalnica od boben: udarjati po bobniču
    // vrtljiv valjček pri revolverju; bobenček: revolver na bobnič
bóder -dra -o prid. (ọ́) star. poln vedrine; vesel, živahen: ves čas je bil boder in je popeval / bodro razpoloženje / bodri valovi planinske reke
// poln moči, poguma: boder junak / njegova čvrsta hoja in bodra zunanjost
bodljáti -ám nedov. (á ȃ) redko delati majhne vbode: bodljati po blagu / bodljala ga je z iglo zbadala
bodrílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se spodbuja: njen glas je bil bodrilen; povedati nekaj bodrilnih besed
bogabojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. ki se ravna po božjih zapovedih: vsi so vedeli, da je bogaboječ
bogàt stil. bôgat -áta -o prid., bogatéjši (ȁ ā; ó ā) 
  1. 1. ki ima mnogo materialnih dobrin: dobila je bogatega moža; zelo je bogata / bogata dežela; bogata hiša; pren. bogata jesen
  2. 2. ki ima dosti določene stvari: bogati rudniki; bogata zbirka kamnov; bogato nahajališče živega srebra / pesem, bogata idej; pokrajina, bogata sonca; neustalj. partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah; vitaminsko bogata hrana; miselno bogata komedija; pren. spet je za izkušnjo bogatejši; bogat z izkušnjami
    // po vrednosti, količini zelo velik: bogat pridelek; letos je bila bogata žetev; bogato plačilo; knjiž. bogata rosa na travi
  3. 3. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: bogat jezik; bogat vzorec; bogata kulturna dejavnost / bogato življenje
  4. 4. knjiž. dragocen, razkošen: bogat plašč; bogato darilo / imeti bogato kosilo
bogatênje -a s (é) glagolnik od bogateti ali bogatiti:
  1. a) težnje po naglem bogatenju; viri za bogatenje države / prispevati k bogatenju knjižnice
  2. b) srečanje s tem umetnikom je bogatenje naše človečnosti / separacija za bogatenje železne rude bogatitev
bogoljúbnost -i ž (ú) knjiž. lastnost bogoljubnega človeka: znana po bogoljubnosti / navajati k bogoljubnosti
bohémstvo tudi boémstvo -a s (ẹ̑) knjiž. bohemsko življenje: bohemstvu je dal slovo; zahrepenel je po bohemstvu
bohôtiti se -im se in bohotíti se -ím se nedov., bohôtil se in bohótil se (ó ō; ī í) knjiž. biti bujno razraščen: ob vhodu v jamo se bohoti bodičevje; po njivah se bohoti osat / v parku se bohotijo mogočni kostanji; pren. sovraštvo se bohoti med njimi
bòj bôja m (ȍ ó) 
  1. 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
    ●     smrtni boj umiranje, agonija
  2. 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
  3. 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice delovnih ljudi; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
    ♦     biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
bojkotíst -a m (ȋ) polit. pristaš smeri v ruski socialnodemokratski stranki po letu 1905, ki se je zavzemala za odpoklic poslancev stranke iz dume
bóks2 -a in bòks bôksa m (ọ̑; ȍ ō) ločen, ograjen prostor; oddelek, predelek: nova tržnica bo imela deset boksov; razstavni boksi; po bolniških sobah so uvedli sistem boksov; motel nima boksov za posamezne avtomobile, ampak samo pokrit parkirni prostor; boksi za konje, pse / ulica je razdeljena v bele bokse označene prostore za parkiranje posameznih avtomobilov; neskl. pril.: fot. boks kamera najpreprostejša fotografska kamera
boléti -ím nedov., bôlel (ẹ́ í) nav. 3. os.  
  1. 1. povzročati bolečine: glava, zob me boli; ko sta nekaj časa hodila, so jo začele boleti noge / od tvojega klepetanja me že ušesa bolijo; vino je tako kislo, da me za ušesom boli; pren. neuspeh, sramota ga boli; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti
  2. 2. brezoseb. čutiti bolečine: ali te boli; v prsih me boli; pren. boli me, ker si takšen; boli ga, ko vidi mater jokati; zastar. v srce ga boli, da je sin tak
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; zastar. stroški niso bili veliki in jih niso dosti boleli prizadeli, oškodovali; ekspr. vse me že boli zelo sem utrujen; preg. po slabi družbi rada glava boli; prim. boleč
bolézen -zni ž (ẹ̑) 
  1. 1. motnja v delovanju organizma: bolezen se prenaša z dotikom ali z izmečki; nalesti se bolezni; dobiti bolezen; kakšno bolezen pa ima; ozdraviti, preboleti bolezen; huda, neozdravljiva, smrtna bolezen; dedna, nalezljiva, poklicna bolezen; duševna bolezen; bolezni dihal, srca; povzročitelj bolezni je virus; bolnica za ženske bolezni / bolezen se me loteva, se me prijemlje, me napada; bolezen jo je zdelala; nakopati si bolezen / star. francoska bolezen sifilis
    // v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / rastlinske, živalske bolezni
    ●     preg. dolga bolezen, gotova smrt
    ♦     med. angleška bolezen rahitis; gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; kronična bolezen; morska bolezen slabost zaradi guganja ali tresenja; sladkorna bolezen; med., vet. Bangova bolezen bruceloza
  2. 2. ekspr. pomanjkljivosti, napake: predaprilske bolezni Jugoslavije / otroška bolezen samoupravljanja
bolj prisl.  
  1. 1. primerja istovrstne stavčne člene med seboj: pijanci so se bolj drli ko peli; postarale so ga bolj izkušnje kakor leta; govori bolj sebi kakor drugim; pravi bolj za šalo ko zares / tam imajo bolj vole, konji so redki
    ●     vrnil se je bolj mrtev ko živ zelo utrujen, izmučen
  2. 2. omejuje pomen pridevnika, prislova ali prislovne zveze: ljudje so bolj majhni; to je bolj slab gospodar; postave je bolj očetove; denarja je bolj malo; mož je že bolj v letih; bolj po starem je oblečen
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) 
  1. 1. stopnjuje
    1. a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
    2. b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
  2. 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
    ●     bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno
  3. 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
bólšnik -a [u̯š] m (ọ̑) bot. rastlina z rumenimi jezičastimi cveti, ki raste po nabrežjih, Pulicaria
bonapartízem -zma m (ī) 
  1. 1. politično gibanje pristašev dinastije Bonapartov: sentimentalni bonapartizem
    // oblast, vlada dinastije Bonapartov: bonapartizem v prvem in drugem cesarstvu
  2. 2. knjiž. samovlada po zgledu Napoleona Bonaparta: njegova oblast je že prehajala v bonapartizem
bórben -a -o prid., bórbenejši (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na borbo: postaviti se v borbeni položaj; biti v prvi borbeni črti bojni; borbene izkušnje naše armade; peti borbene pesmi / borbeni pozdravi
  2. 2. ki se vneto, vztrajno bori: borben človek; on je že po naravi borben / v četi je vladal borben duh
bóre prid. neskl. (ọ̄) 
  1. 1. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: taka bore dota / s tem bore orožjem ne boš nič opravil
    // star. usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog: bore kmet; bore sinko
  2. 2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: v bore petih letih
bóren -rna -o prid., bórnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: borno premoženje; živeti od bornega zaslužka / svetila je samo borna lučka; svet, porasel z borno travo; ekspr. borna domišljija
// reven, siromašen: to so bili borni ljudje / borna koča, obleka
bóri -a -o prid. (ọ̄) 
  1. 1. ekspr. po vrednosti, količini majhen, nezadosten: preživlja se z boro plačo / še borega stola ne vzdignem, tako sem slab
    // star. usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog: toča je zelo prizadela bore kmete
  2. 2. v prislovni rabi poudarja majhno količino: le še borih pet dni mu je ostalo za učenje
borjáč -a m (á) 
  1. 1. nar. kraško dvorišče: In ko ji je roka sama po sebi v temi padla na kljuko kolone, je začutila, da je končno doma: borjač, latnik, pod latnikom kockasto pristriženi pušpani (A. Rebula)
  2. 2. nar. dolenjsko ograjen prostor za prašiče: zapahniti borjač
bórka2 -e ž (ọ̄) nar. dolenjsko bor1: diši po rožah in borki
boróvec -vca m (ọ̄) nar. bor1: po hribu so rasli mladi borovci; šumeči, temni borovci / ob vznožju hriba se razprostira borovec borov gozd
borovníčevje -a s (í) borovničevo grmičje: ob poti je rastlo borovničevje; hoditi po borovničevju
bóršč -a m (ọ̑) v ruskem okolju juha iz rdeče pese, z zeljem in začimbami: v kuhinji je dišalo po boršču; ukrajinski boršč
♦ gastr. gosta juha iz zelenjave in mesa, obarvana z rdečo peso
bosáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. hoditi bos: kot otrok sem vse poletje bosal / bosati po dvorišču
bosopét in bosopèt -éta -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) ekspr. bos: gologlav in bosopet deček; bosopeti paglavci skačejo po travniku
bóssa nóva bósse nóve [bosa] ž (ọ̑-ọ̑) ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Brazilije: plesati bosso novo
// skladba za ta ples
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) 
  1. 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
    // brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode
  2. 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
  3. 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
    ●     ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bótanje -a s (ọ̄) glagolnik od botati se: po dolgem botanju je trgovec popustil pri ceni
bóžati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. ljubkujoče premikati roko po čem: božati otroka po laseh / starček boža toplo peč; pren. njene oči so ga božale; božati s pogledom
  2. 2. knjiž. povzročati prijeten, ugoden občutek: veter boža lica; žarki božajo obraz; pren. prijazne besede božajo uho; pesem jim je božala srce
    ●     ekspr. življenje me ni božalo v življenju se mi je slabo godilo; ekspr. če ga dobim v roke, ga ne bom božal ne bom z njim prizanesljivo ravnal
bôžje -ega s (ó) star.  
  1. 1. božjast: božje ga je metalo, vrglo
  2. 2. kap, mrtvoud: božje ga je udarilo, zadelo; elipt. ne hodi po soncu, te bo božje
bôžji -a -e prid. (ó) 
  1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
    // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
    // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
  2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
    1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
    3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
    4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ●       božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦       bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
bóžkati -am nedov. (ọ̑) otr. ljubkujoče premikati roko po čem; božati: božkala mu je lase
bradavíčast -a -o prid. (í) 
  1. 1. poln bradavic: bradavičasta koža
    ♦     teh. bradavičasta pločevina pločevina z izboklinami v obliki bradavic za varno hojo po njej
  2. 2. podoben bradavici: bradavičast izrastek
brahiopód -a m (ọ̑) nav. mn., zool. morska žival, po zunanjosti podobna školjki; ramenonožec
brájda -e ž (ȃ) po ogrodju iz letev napeljana vinska trta: brajda se pne ob oknih; po brajdah zori grozdje; počivati pod senčno brajdo; gosta, zelena brajda
// ogrodje iz letev za vinsko trto ali sadno drevje: trte se vzpenjajo po brajdi; brajda za žlahtne hruške / žična brajda
brána -e stil. -é ž, rod. mn. brán (á) 
  1. 1. orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje: branati z brano; zoral je in povlekel z brano; členkasta, lesena, železna brana
  2. 2. nekdaj velika mrežasta vrata: po gradovih so zgodaj zvečer zapirali brano
  3. 3. nar. gorenjsko del kozolca med dvema stebroma; okno: brane so natlačene s snopjem
    ♦     grad. mreža vzdolžnih in prečnih nosilcev pod cestiščem pri mostovih
brandy tudi brendi -ja [brêndi in bréndi] m (ȇ; ẹ̑) gost. žganje iz vina in sadnih sokov, po okusu podobno konjaku: piti brandy; brandy s sodo
braníka -e ž (í) gozd. enoletni debelinski prirastek lesa; letnica: ugotoviti starost drevesa po številu branik
bráskljav -a -o prid. (ȃ) nar. vzhodno nezglajen, hrapav: plesati po braskljavem podu
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) 
  1. 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
    // vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje
  2. 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
  3. 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
    // nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
    ●     ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
    ♦     etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
brátec -tca m (ȃ) manjšalnica od brat: mnogo stvari je nakupila za bratca; mlajši bratec / kot nagovor bratec, ko bi ti vedel, kako sem pogorel; veseli bodite, bratci / ne boš, bratec
● šalj. pivski ali vinski bratec kdor rad pije, poseda po gostilnah; pog. topli bratec homoseksualec
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) 
  1. 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
    // dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice
  2. 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
  3. 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
    // ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani
  4. 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
    ●     publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
    ♦     rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
brátovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na brate: vezala ju je globoka bratovska ljubezen / bratovski poljub / star. bratovski narod bratski
// ekspr. bratovska cena zmerna, primerna
// bratovska skladnica nekdaj ustanova socialnega zavarovanja delavcev in uslužbencev v rudarskih in železarskih podjetjih
brátovščina -e ž (á) 
  1. 1. ekspr. druščina, družba: zašel je v čudno bratovščino; pivska, vesela bratovščina / zelena bratovščina lovci
  2. 2. cerkveno društvo z nabožnimi ali dobrodelnimi nalogami: vpisati se v bratovščino; v procesiji so šli člani cerkvenih bratovščin / bratovščina sv. Krištofa
    ●     piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu
brátranec tudi bratránec -nca m (á; ā) sin strica ali tete: to je moj bratranec; bratranec po materi / mali ali mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične
brázdanje -a s (ā) biol. delitev jajčne celice po nastali zarezi: z brazdanjem nastala celica
brazdáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. riti, mešati z rokami, z nogami: otroci brazdajo po vodi / voli brazdajo po blatni poti
  2. 2. ekspr., redko jemati ugled, sramotiti: ne brazdaj mu imena
brazgotína -e ž (í) zarastlina, sled na koži po zaceljeni rani: ostala mu je globoka brazgotina; rdeča, vidna brazgotina; brazgotina na obrazu
bŕbati -am nedov. (ȓ) bezati, brskati: brbati po nosu; brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini; pren. brbati po preteklosti
● ekspr. ne da si brbati pod nosom ne pusti, da bi se norčevali iz njega
brbljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. govoriti mnogo in nepomembne stvari: starka kar naprej brblja; brbljala sta o vsakdanjih stvareh / brbljati po francosko
  2. 2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete veselo brblja; venomer nekaj brblja sam pri sebi / sinica brblja
  3. 3. dajati glasove kot voda pri vretju: potoček, novo vino brblja; v loncu brblja juha
brbónčica -e ž (ọ̑) nav. mn., anat. bradavičasta vzboklinica na telesu ali organih: brbončice so po živcih zvezane z možgani / okušalne brbončice na površini jezika; tipalne brbončice na površini kože
brbráti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. govoriti mnogo in nepomembne stvari: dekle se smeje in venomer brbra; ne brbraj kar naprej
  2. 2. dajati glasove kot voda pri vretju: voda brbra v loncu; brezoseb. brbra mu po želodcu / race brbrajo po blatu s kljunom brodijo
bŕca -e ž (ȓ) sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco; krepka brca; pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca; vseh brc ne bomo mirno sprejeli
● pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe)
bŕčkati -am nedov. (ȓ) redko brskati, stikati, šariti: brčkati po predalu
brdávsast -a -o prid. (ȃ) ekspr. po značilnostih, lastnostih podoben brdavsu: brdavsasta postava / bil je hudoben in brdavsast
bŕdek -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ə̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant; deklica je za čuda brdka
bŕdo1 -a s (ŕ) nevisoka, navadno podolgovata vzpetina: razgledovati se z brda; prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž. sončna brda griči, hribi
// mn. v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina: v hribih in brdih / Goriška Brda
bredênje -a s (é) glagolnik od bresti: bredenje po vodi
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
    // morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič)
  2. 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
    ●     nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
brégec -gca m (ẹ̑) manjšalnica od breg: voda je odtrgala ilovnati bregec / steza je vodila po bregcu
bregóvje -a s (ọ̑) več bregov, bregovi: hiše po bregovju / valovi udarjajo ob kamnito bregovje
brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) 
  1. 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
    // dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede
  2. 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
  3. 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
brénkanje -a s (ẹ̑) glagolnik od brenkati: brenkanje na kitaro / brenkanje po klavirju
brénkati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. s trzljaji igrati na glasbilo s strunami: brenkati na harfo, kitaro
    // slabš. igrati na klavir: kar naprej brenka po klavirju
  2. 2. ekspr. govoriti, praviti: vedno nam brenka o tem
    ●     ekspr. zdaj brenka na drugačne strune govori, ravna drugače kot prej; ekspr. brenkati na čustvene strune skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno
brenkljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo brenkati: brenkljal je na kitaro in mrmral napev / balalajke so brenkljale / slabš. venomer brenklja po klavirju igra nanj
brénkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) s trzljajem po struni povzročiti trenuten glas: še zadnjikrat je brenknila na harfo / brenkniti nekaj akordov / puščica je brenknila ob šlem
● ekspr. brenkniti na čustveno struno poskusiti vplivati na čustva; začeti govoriti čustveno
bréskvica -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. manjšalnica od breskev: njena lica so podobna breskvici
  2. 2. vrtn. vrtna rastlina z rdečkastimi cveti; balzaminka: dišalo je po rožmarinu in breskvici
brést in brèst brésta m (ẹ̄; ȅ ẹ́) listnato drevo z napiljenimi listi in s trdim lesom: visoki, senčni brest / pog. pohištvo iz bresta brestovega lesa
♦ bot. gorski brest gorsko gozdno drevo z velikimi, po zgornji strani raskavimi listi, Ulmus scabra
brêsti brêdem nedov., brêdel in brédel brêdla, stil. brèl brêla (é) 
  1. 1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem: stopil je v reko in začel bresti; bresti vodo do kolen; bresti sneg; bresti čez reko; bresti skozi grmovje, po blatu
    ●     ekspr. bresti v dolgove zelo se zadolževati; ekspr. bredli so po krvi umorili so mnogo ljudi
  2. 2. redko premikati prste, roke v čem gostem; broditi: bresti z roko po laseh
brezbréžje -a s (ẹ̑) knjiž. kar je brezbrežno, brezmejno: širiti se v brezbrežje; hrepenel je po sinjem brezbrežju vodovja / v tem brezbrežju časa se človeška narava ni bistveno spremenila
brezglásnost -i ž (ā) knjiž. značilnost brezglasnega: brezglasnost noči
♦ med. brezglasnost govora po operaciji grla manjkanje glasovnega zvena
bréziti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̄) redko goniti se, breznati se: po strehah so se brezile mačke
brezmléčnost -i ž (ẹ́) med., vet. manjkanje mleka po porodu: brezmlečnost dojk, vimena / brezmlečnost krave
brezmôčnost -i ž (ó) stanje brez moči: brezmočnost po dolgi bolezni / brezmočnost in obup; občutek zapuščenosti in brezmočnosti
brézov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na brezo: brezov les; brezova veja; brezovo lubje / brezov gaj / brezova metla, šiba
● ekspr. izgovor je brezov izmišljen, neverjeten; brezove oči s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici; ekspr. namazati otroka z brezovim oljem natepsti z brezovo šibo; natepsti sploh
♦ bot. brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum; kozm. brezova voda tekočina iz brezovega lubja, listja za nego las
brezpótje -a s (ọ̑) knjiž. kraj brez poti: hoditi po brezpotjih; planinska brezpotja; pren. ta pogovor vodi v brezpotje
brezprizóren -rna -o prid. (ọ̄) v ruskem okolju, prva leta po državljanski vojni ki je brez doma in nevzgojen: brezprizorni otrok; sam.: vzgojna problematika brezprizornih
brezsénčje -a s (ẹ̑) knjiž., redko kraj, prostor brez sence: hoditi po brezsenčju in prahu
breztelésnost -i ž (ẹ̑) knjiž. značilnost breztelesnega: breztelesnost duha / hrepenenje po breztelesnosti / prevzemal ga je občutek breztelesnosti
brezúmnež -a m (ȗ) knjiž. brezumen človek: brezumnež ni odgovoren za svoje ravnanje; kot brezumnež je tekal po sobi / slabš. kateri brezumnež je zasnoval ta načrt
brezzvézen -zna -o prid. (ẹ̑) ki je brez smiselne medsebojne zveze: izgovarjati brezzvezne besede; po glavi so mu rojile brezzvezne misli / slabš. brezzvezno jecljanje v njegovi knjigi / druščina se je predala lahkotnemu, brezzveznemu pogovoru
bréžen -žna -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. redko obrežen, obalen: morje buta ob brežne skale
  2. 2. nar. severovzhodno nagnjen, strm: brežen svet; stopal je po brežni cesti / brežni kmetje; sam.: njive imajo na brežnem
brežìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od breg: hiša stoji na brežiču; spustil se je po brežiču proti koči
brežína -e ž (í) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine; morje bije ob brežine; peščena brežina
  2. 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini; kmetija leži v brežini; prisojna, skalnata, strma brežina
    // grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine
brežúljek -jka m (ȗ) knjiž. griček, hribček: po brežuljkih in rebrih cvete vresje; nizek, sončen brežuljek
bŕglez1 -a m (ȓ) zool. gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea: brglez stika po lubju in išče žuželke
bŕglez2 -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: dekle se je vrtelo po hiši kakor brglez
bŕhek tudi brhèk bŕhka -o in -ó, stil. brhèk -hkà -ò prid., brhkéjši in bŕhkejši (ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ) raba peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant; dekle je živo in brhko
// zastar. hiter, uren: prijezdil je na brhkem vrancu
bŕhkost tudi brhkóst -i ž (ŕ; ọ̑) raba peša lepota: dekle slovi po svoji brhkosti
briljantína -e ž (ȋ) dišeče mazilo za lase: lasje se mu svetijo od briljantine; vonj po briljantini
brínje -a s (ȋ) brinovo grmovje: po gmajni raste robidovje in brinje; smukati brinje / okrasiti z brinjem in bršljanom
brínovec in brínjevec -vca m (í) žganje iz brinovih jagod: kuhati brinovec; dišati po brinovcu; postreči z brinovcem; požirek domačega brinovca
brísati bríšem nedov., tudi brisála (í ȋ) 
  1. 1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati pohištvo, posodo; brisati očala z robcem; brisati se v brisačo; brisati si čelo, oči; brisati si čevlje ob travo
    // odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati prah; brisati gnoj z rane; brisala si je solze; brisala mu je pot
  2. 2. delati manj vidno: veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo
    // dov. in nedov. izbrisati: brisati dolgove, magnetofonski zapis; brisati ime s seznama
  3. 3. pog., ekspr. tepsti, tolči: neusmiljeno ga je brisal / žarg. mitraljez briše po tanku
    ●     ekspr. burja briše sneg v obraz meče; nebo se briše se jasni; ekspr. vsak si ob tebe prste briše počenja s teboj, kar hoče; pog., ekspr. briše jo po cesti hitro gre, teče
brítof -a m (ȋ) nižje pog. pokopališče: dolgo so hodili po britofu / vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh
brjár -ja m (ȃ) nar. zahodno leseno plesišče na prostem, oder: fantje in dekleta se vrtijo po brjarju
bŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) nar. brskati: brkati po pesku / brkati po torbi
brkljánje -a s (ȃ) glagolnik od brkljati: njegovo delo je le brkljanje zaradi lepšega / brkljanje po knjigi, po spominu
brkljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. dajati si opravka z drobnimi deli: težkega dela ne zmore več, samo okoli hiše kaj brklja; brkljati po štedilniku, po vrtu
  2. 2. pog. brskati, stikati, šariti: brkljati po krožniku; zamišljeno brklja po omari; brkljati po torbici za ključi / kaj brkljaš tod?
brljúzgati -am nedov. (ȗ) ekspr. brozgati: brljuzgati po blatu, po vodi
brlòg -óga m (ȍ ọ́) 
  1. 1. bivališče zveri, zlasti v kaki votlini: medved se zavleče v svoj brlog; lisičji, volčji brlog / skrival se je po brlogih pred vojaščino / ekspr. čas je, da zlezem v svoj brlog v posteljo, na ležišče
  2. 2. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: živi v vlažnem kletnem brlogu
  3. 3. slabš. skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi: odkrili so razbojniški brlog / kvartopirski brlog
brnéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati enakomerno se tresoč glas: struna brni; brzojavne žice brnijo v vetru / filmske kamere brnijo; kolovrati so brneli; motor brni
    // brneč se premikati: avto brni po cesti
  2. 2. biti nejasno slišen: zvonovi brnijo iz daljave; brezoseb. v glavi mu kar brni; pren. v ušesih mu brnijo včerajšnje besede, melodije
brnjáti -ám nedov. (á ȃ) dajati si opravka z drobnimi deli; brkljati: brnjati okrog hiše, po dvorišču
brodár -ja m (á) 
  1. 1. kdor kaj prevaža z brodom; brodnik: brodar jih prepelje na drugi breg / brodar rečne plovbe
  2. 2. podjetje, ki se ukvarja s prevozi po morju: naš domači brodar Splošna plovba
  3. 3. zastar. mornar: brodarji plujejo na odprto morje
brodáriti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. voziti brod: brodariti čez reko / brodariti po Savi
  2. 2. zastar. pluti: ladje brodarijo po morju
brodíti bródim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. hoditi po čem ovirajočem: do kolen broditi po blatu; broditi skozi resje
    ●     ekspr. menda kar brodi po denarju ga ima v preobilju; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi
  2. 2. hoditi brez cilja, brez orientacije; bloditi: broditi po svetu; broditi po travnikih in gozdovih; pren. samo dekleta mu brodijo po glavi; misel na beg mu neprestano brodi po glavi
  3. 3. premikati prste, roke v čem gostem: brodila mu je po laseh; otrok brodi z rokami po snegu / race brodijo s kljunom po vodi; broditi z žlico po juhi
  4. 4. zastar. pluti: dolga leta je brodil po morju
brodník -a m (í) 
  1. 1. kdor kaj prevaža z brodom: brodnik prepelje potnika na drugi breg
    // nekdaj kdor prevaža tovore po reki: brodniki so vozili žito po Savi
  2. 2. zastar. mornar: vihar je zagnal brodnike na otok
    ♦     zool. četveroškrgar s polžasto zavito lupino, Nautilus pompilius
brônast -a -o prid. (ó) 
  1. 1. ki je iz brona: bakren in bronast denar; bronast kip / dobil je bronasto kolajno osvojil je tretje mesto na olimpijskih igrah
    ♦     arheol. bronasta doba prazgodovinska doba, ki je sledila bakreni dobi
    // po barvi podoben bronu: pomarančno bronasto listje
  2. 2. ki zveni kot bron: zazvenel je njen bronasti alt; bronasti glasovi zvonov
brózganje -a s (ọ̑) glagolnik od brozgati: brozganje po vodi
brózgati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. hoditi po čem mokrem in udirajočem se: dolgo uro je brozgal po globokem močvirju; do kolen brozgati v snežnici
  2. 2. riti, mešati z rokami, z nogami: otroci, race brozgajo po mlakuži
brskáč -a m (á) ekspr. kdor brska, išče: vnet brskač po arhivih
bŕskanje -a s (r̄) glagolnik od brskati: brskanje po pesku; brskanje po preteklosti
bŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
  2. 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju
    ●     ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira
bršlján -a m (ȃ) drevju škodljiva rastlina z zimzelenimi listi: bršljan se vzpenja po deblu; zid je porasel z bršljanom; okrasiti butaro z brinjem in bršljanom
brúnik -a m (ȗ) redko preprost čoln iz enega debla; drevak: bruniki so zaplavali po nizki vodi
brús -a m (ȗ) 
  1. 1. kamen ali priprava za brušenje: z nogo poganjati brus; z brusom gladiti kamen; potegniti z brusom po kosi; ročni brus / knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
  2. 2. redko način brušenja, stopnja izbrušenosti: dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
  3. 3. slabš. neroden, velik človek, navadno mlajši: tak brus si že, pa se še z otroki podiš; spravi se že ven, brus brusasti!
brusáč -a m (á) 
  1. 1. obrtnik, ki brusi rezila: brusač hodi brusit po hišah; brusač je odprl delavnico
  2. 2. delavec, ki z brusom obdeluje predmete; brusilec: brusač leč, jekla; razpisujemo mesto steklarja brusača
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
  2. 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
  3. 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
  4. 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
    ●     ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
    ♦     etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
brúto prisl. (ȗ) brez odbitkov, v celoti, kosmat: bruto izračunani dohodki; neskl. pril.: bruto in neto dohodki; bruto cena; bruto proizvodnja / bruto teža skupna teža blaga in embalaže
♦ ekon. bruto produkt in brutoprodukt vrednost celotne proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu; bruto bilanca poskusna bilanca; navt. bruto tona brutoregistrska tona; trg. bruto za neto zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži
bŕv -í ž (ȓ) deska ali bruno za prehod čez vodo: brv drži čez potok; iti čez brv; stopati po brvi; majava, ozka brv / kapitan že prihaja po brvi na ladjo
// redko ozek most za pešce: viseča, železobetonska brv
♦ obl. modna ali revijska brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni
bŕvno -a s (r̄) nar. vzhodno bruno: otroci plezajo po zloženih brvnih
brzéti -ím nedov. (ẹ́ í) hitro, lahkotno se premikati: bister potok brzi mimo nje; jadrnica brzi po morju / ljudje brzijo po cestah; brzeti z avtom
// redko hitro minevati, hiteti: čas brzi; ure so brzele
brzojàv -áva m (ȁ á) električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo: sporočiti po brzojavu; on dela pri brzojavu / brezžični brzojav
♦ navt. strojni brzojav priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico
// redko urad za sprejemanje in oddajanje brzojavk
brzojáven -vna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na brzojav: brzojavni aparat, trak; brzojavna centrala / postaviti brzojavne drogove; lastovke posedajo po brzojavnih žicah / prejeti brzojavni odgovor; poslati brzojavno sporočilo
    ♦     ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil zelo zgoščen, jedrnat: delo je napisano v brzojavnem slogu; njegov stil je jedrnat, skoraj brzojaven
brzojáviti -im dov. (á ȃ) sporočiti po brzojavu: brzojavil je, da pride zvečer / takoj je treba brzojaviti po očeta
brzojávka -e ž (ȃ) sporočilo, preneseno po brzojavu: dobiti, poslati brzojavko; pozdravna, sožalna brzojavka
brzojávljati -am nedov. (á) sporočati po brzojavu: v tem jeziku je težko brzojavljati
brzovôzen in brzovózen -zna -o prid. (ó; ọ̄) ki se mora hitro prepeljati, zlasti po železnici: brzovozno blago / brzovozni tovorni list; brzovozna tarifa
bržíljka -e ž (ȋ) bot. bazilika, bažiljka: duh po bržiljki
búča -e ž (ú) 
  1. 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
  2. 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
    ♦     elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča
  3. 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
    ●     pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
bučáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. dajati močne, zamolkle glasove: morje, vihar buči / orgle, zvonovi bučijo / čebele bučijo v panju; brezoseb.: v glavi mi buči; v globini je votlo bučalo; v dvorani buči kakor v panju
  2. 2. bučeč se hitro premikati: reka buči po soteski / slap buči v kotanjo bučeč pada
bugivugi tudi boogie-woogie -ja [búgivúgi] m (ȗ-ȗ) hiter ples s trdim ritmom, po izvoru iz Severne Amerike: plesati bugivugi
// skladba za ta ples
bùh medm. (ȕ) posnema zamolkli glas udarca, izbruha: buh buh buh! tolče po vratih
búkovec -vca m (ú) redko bukov gozd: hoditi po bukovcu
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star.  
  1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
  2. 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
    ●     star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
    ♦     etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
buldožêr tudi buldózer -ja m (ȇ; ọ̑) teh. stroj s širokim plugom zlasti za odrivanje zemeljskega materiala: buldožerji izravnavajo prostor za novo stavbo; buldožer rije po zemlji; izkopati z buldožerjem; buldožer za rigolanje
bulvár -ja m (ȃ) široka velemestna cesta, navadno z drevesi na obeh straneh: sprehajati se po bulvarjih; razkošni, veliki, vrveči bulvarji; pariški bulvarji; kavarna na bulvarju
búnkast -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. poln bunk, oteklin: ves bunkast in lisast je po obrazu
  2. 2. ekspr. debel, okrogel: dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos
búnkati -am nedov. (ȗ) 
  1. 1. udarjati s pestjo: bunkati po vratih
    // ekspr. tepsti, tolči: ko sem bil otrok, so me dostikrat bunkali
  2. 2. udarjati s težkim kladivom, da se sliši glas bunk: kovač bunka po nakovalu
búnker -ja m (ū) 
  1. 1. manjša vojaška obrambna utrdba: zavzeti bunker; jurišati na bunker; betonski bunker; strelna lina v bunkerju / mitralješki bunker
    // skrivališče ali zaklonišče v zemlji: izkopati si bunker; skrivati se po bunkerjih; spraviti mast v bunker; vhod v bunker
  2. 2. žarg. tesen, temen prostor za kaznovane jetnike, zapornike; temnica: vrgli so ga v bunker
  3. 3. shramba za premog, rudo, cement: v cementarni gradijo nov bunker
    ♦     žarg., film. film gre v bunker je vzet z repertoarja, shranjen
burgúndec -dca m (ȗ) kakovostno vino, po izvoru iz Burgundije: privoščiti si burgundca; buteljka burgundca / beli burgundec
búriti -im nedov. (ū ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati razgibano, valovito: veter buri morsko gladino; morje se je začelo buriti
    // vznemirjati, razvnemati: odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri; buriti domišljijo, duha
  2. 2. nepreh., redko razburjeno se premikati, divjati: buril je po sobi z nožem; pren. po žilah mu buri uporna kri; strast buri po človeku; življenje je še burilo v njem
búrkle -kel ž mn. (ȗ) orodje za premikanje loncev v kmečki peči: z burklami popravljati ogenj v peči; ropotala je po peči z burklami in lonci
♦ metal. priprava za prenos in nagibanje livarskih loncev
búrnus -a m (ȗ) 
  1. 1. v arabskem okolju volneno ogrinjalo z oglavnico: beduini v volnenih burnusih
    ♦     obl. po burnusu posneto oblačilo
  2. 2. nekdaj težek vozniški, pastirski plašč: zaviti se v burnus
búškast -a -o prid. (ȗ) poln bušk: ves buškast je po obrazu
búškati -am nedov. (ȗ) ekspr., redko udarjati s pestjo: buškal ga je po hrbtu
búškniti -em dov. (ú ȗ) raba peša  
  1. 1. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: val buškne ob skalo
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: buškniti skozi vrata; pren. kri mu buškne v glavo
  3. 3. preh., ekspr. s silo vreči: zgrabil je škaf in bušknil vodo po tleh
  4. 4. preh., redko suniti, dregniti: bušknil ga je v hrbet
    ●     ekspr. buškniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
bútati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna
    // ekspr. močno udarjati: butati po vratih
  2. 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta
  3. 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš
    ●     ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj
bútniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
  3. 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
  4. 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
  5. 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
    ●     pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
bzíkati -am nedov. (ī) 
  1. 1. ekspr. v tankem, močnem curku iztiskati slino skozi zobe: kadil je in bzikal rjavo slino po tleh
  2. 2. nepreh. oglašati se z brenčečim ali sikajočim glasom: komarji bzikajo
c [cé in cə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, c céja tudi c-ja (ẹ̄; ə̏) tretja črka slovenske abecede: veliki C
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje
♦ mat. a + b + c; muz. enočrtni c prvi ton v enočrtni oktavi
calypso -a [kalíp-] m (ȋ) družabni ples v dvodobnem taktu, po izvoru s Karibskih otokov: plesati calypso
// skladba za ta ples: zaigrali so calypso
capáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. počasi, okorno stopati: živina s težavo capa po blatni cesti / žena je peš capala za njim
capljánje -a s (ȃ) glagolnik od capljati: capljanje po blatu / capljanje za meščanskimi navadami
capljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. nerodno hoditi, navadno s kratkimi koraki: otročiček caplja za materjo
    // slabš. hoditi: mož mora povsod capljati z njo; on se prevaža, jaz pa peš capljam / capljati po blatni cesti
  2. 2. slabš. posnemati koga ali kaj, imeti za vzor: nekritično capljajo za modnim subjektivizmom / književnost je capljala za razvojem drugih umetniških področij zaostajala
capovóznik -a m (ọ̑) zool. močvirska ptica s črnimi lisami po rumenem hrbtu, Rallus aquaticus
cárar -ja m (ā) zool. večja ptica pevka s temnimi lisami po belkastem trebuhu, Turdus viscivorus
caraván in karaván -a [ka-] m (ȃ) 
  1. 1. osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do konca zadnjega dela podaljšani strehi: v caravanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora / opel caravan
  2. 2. tur. stanovanjska prikolica: udoben caravan z mizico in posteljama; neskl. pril.: karoserija v caravan izvedbi
cedíka -e ž (í) snov, ki se izceja iz dreves: v gozdu diši po cediki
cedílje -a s (ȋ) bot. travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih; bekica
cedíti -ím nedov., cêdi in cédi; cejèn (ī í) 
  1. 1. pretakati skozi cedilo; precejati: cediti mleko; pren. bleda svetloba se je cedila skozi zamazana okna
  2. 2. po malem izločati: polž cedi sline; smreke cedijo smolo; mokra drva se cedijo v peči; ekspr. smokve se kar cedijo od soka
    ●     ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; redko naroči si vina in ga počasi cedi pije; ekspr. ti si dobil vse, mi pa lepo sline cedimo si zaman želimo; pog., ekspr. kako jo cedi za nami teče
céhati -am nedov. (ẹ̄) pog. popivati, veseljačiti: po cele noči je cehal
cekínast -a -o prid. (ȋ) ekspr. po barvi in sijaju podoben cekinu: cekinasta kaplja; čaša cekinastega vina
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
    // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
    // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
    // stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb
  2. 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
    // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
    // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
    ●     ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
    ♦     bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
célec -lca [tudi u̯c] m (ẹ̑) nepregažen sneg: celec dobro drži; zagaziti v celec; hoditi po celcu; sneg celec
celó prisl. (ọ̑) 
  1. 1. stopnjuje povedano z dodatno močnejšo ali nepričakovano trditvijo: prepirali so se in celo stepli; izvoz je celo večji od lanskega; morda bi bilo celo dobro, da ga obiščeš; to je huda pijača, celo za krepkega moža; celo po smrti mu ne more odpustiti / dvomim celo, če je pošten; zdi se mi celo, da ga poznam / ne upa se ji približati, da, celo ogiba se je; še celo s starši se prepira; tvoja pomoč mu je nepotrebna, če ne celo nadležna
  2. 2. ekspr., kadar ima stavčni poudarek sploh, nikakor: dolgočasiti pa se še celo ne smete; ne hodi mi tja, ponoči pa še celo ne / redko svojega daru ni celo nič izrabil; pomagaj mu, če je v stiski, pa še celo
celonôčen -čna -o prid. (ó) ki traja celo noč: po celonočni hoji je prispel na dogovorjeno mesto; celonočno bedenje, rajanje
célosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na celost: ustvarjanje je celostna dejavnost / uresničiti ideal celostne umetnine; človek kot celostna osebnost celovita
♦ šol. celostni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogov
Célzij -a m (ẹ́) navadno v zvezi stopinja Celzija enota za merjenje temperature po skali, pri kateri je vrelišče vode pri 100°: temperatura zraka je 40 stopinj Celzija [40° C]; elipt., pog. temperatura je narasla na 80 Celzija stopinj Celzija
cén -a -o prid. (ẹ̑) zastar. ki je po nizki ceni, poceni: ceno blago; prim. ceno, cenejši
céna -e ž (ẹ́) 
  1. 1. vrednost blaga in storitev, izražena v denarju: cene se dvigajo, padajo, rastejo; pog. cena se suče, vrti okrog pet tisoč dinarjev; znižati, zvišati ceno; ekspr. navijati cene; pog. na trgu držijo cene; pogoditi se, vprašati, zmeniti se za ceno; prodajati po znižanih cenah; popustiti pri ceni; nizka, pretirana, visoka cena; izvozna, nabavna, konkurenčna, odkupna, reklamna cena; ekspr. bratovska, krščanska cena; ekspr. kupiti za slepo, smešno ceno; cena blaga; indeks, katalog cen; oblikovanje, sprostitev cen / dnevne cene ki trenutno veljajo na tržišču; enotna, fiksna cena; izklicna cena začetna cena na dražbi; proizvodna ali produkcijska cena ki obsega proizvodne stroške; sezonske cene veljavne v turistični sezoni; tovarniška cena po kateri tovarna prodaja blago kupcu; vezane cene; cena na debelo po kateri trgovec na debelo prodaja blago trgovcu na drobno; cena na drobno po kateri se blago prodaja potrošniku; pren. za svoj uspeh je plačal visoko ceno
    ♦     ekon. dejanska cena po kateri se blago prodaja; ekonomska cena ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; fakturna cena navedena v računu; maksimirana cena najvišja uradno dovoljena cena; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; zamrznjenje cen uradno odrejena ustalitev cen na določeni višini; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka; tržna cena ki trenutno velja na tržišču; zal. subskripcijska cena za prednaročnike
  2. 2. kar je vredno priznanja, hvale; vrednost, pomembnost: njegove besede so brez cene; te pesmi nimajo posebne cene; njegov trud uživa le majhno ceno; prava človekova cena se pokaže v preizkušnjah; Prešernova pesniška cena
    ●     živina letos nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; prodati pod ceno, zastar. v ceno za manj, kakor je vredno; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno, zastar. po nobeni ceni pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi če bi izgubil življenje; lastna hvala — cena mala
céncati -am in cencáti -ám [nenaglašeno cən in cen] nedov. (ẹ̑; á ȃ) redko omahovati, pomišljati se: odločiti se je treba, ne pa cencati
// slabš. počasi hoditi, voziti se: leno cenca po cesti
cenén -a -o prid. (ẹ̑) ki je po nizki ceni, poceni: ceneni izdelki; cenena delovna sila / star. kupiti za cenen denar za malo denarja; pren. cenen dovtip; lov za cenenimi učinki; cenene fraze; prim. cenejši
cenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od céniti: po predhodnih cenitvah je škoda velika; sodna cenitev; cenitev na oko / cenitev literarnega dela
céniti -im, in ceníti in céniti -im nedov. (ẹ́; ī ẹ́) 
  1. 1. dov. in nedov. določiti denarno vrednost: koliko boš cenil kravo?
    // približno določati količino: število prebivalstva cenijo že na sto tisoč
  2. 2. ugotavljati veljavo ali vrednost: ceniti človeka po dejanjih
  3. 3. prisojati komu vrednote: cenijo ga zaradi vestnega dela; že od nekdaj sem vas cenil / cenil je svobodo in neodvisnost; znal je ceniti njihove zasluge; visoko cenim Tolstoja
cenó prisl. (ọ̑) redko po nizki ceni, poceni: ceno kupiti; prim. cen, cenejši
centím -a m (ȋ) francoski, belgijski ali švicarski kovanec z vrednostjo ene stotine franka: prodajati po trideset centimov
centralizácija -e ž (á) združitev na enem mestu, usmeritev v center, osredotočenje: odpraviti centralizacijo; centralizacija kapitala, industrije, oblasti; tendence po centralizaciji / državna centralizacija centralizem
cénzus -a m (ẹ̑) 
  1. 1. v nekaterih državah omejitev volilne pravice z raznimi določili: volilni cenzus / premoženjski cenzus najnižje premoženje, ki daje volilno pravico
    // publ. omejitev, omejitveno določilo sploh: določiti cenzus za najemnino
  2. 2. zgod. razvrstitev prebivalcev po premoženju, izobrazbi, starosti pri starih Rimljanih: Rimljani so izdelali cenzus za vso državo
cépati -am tudi cêpati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 
  1. 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla
    // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg
  2. 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe
  3. 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano
    ●     žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo
cepétniti -em in cepêtniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slišno udariti z nogami ob tla: zajec je napel ušesa in jezno cepetnil po snegu
cepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti:
  1. a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede
  2. b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča
  3. c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina
    ♦     biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́) 
  1. 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
  2. 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
    ♦     fiz. nevtroni cepijo izotop urana
  3. 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
  4. 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
    ●     ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
cépniti -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 
  1. 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel
  2. 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi
  3. 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar)
ceremoniál -a m (ȃ) 
  1. 1. predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih: diplomatski, dvorni ceremonial; ravnati se po določilih ceremoniala / ceremoniar je vstopil in opravil predpisani ceremonial
    // predpisi za način življenja na dvoru: nadležno mu je bilo živeti po ceremonialu
  2. 2. ekspr. velika slovesnost: kongres se je začel z velikim ceremonialom
ceremónija -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja
// nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij
● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem
ceremóniti -im nedov. (ọ́ ọ̑) pog. pretirano se ravnati po družabnih pravilih: kdor je lačen, vzame in je in nič ne ceremoni
// dajati si veliko dela, skrbi s čim: gostom prijazno postrezite, a nikar preveč ne ceremonite
cerkvén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo
♦ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom
cesaróst -i ž (ọ̑) redko cesarska oblast: nadel si je znamenja cesarosti
// nekdaj naziv za cesarja: bil je služabnik njegove cesarosti / kot nagovor storil bom po vašem ukazu, cesarost
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) 
  1. 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
    // avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
    // pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
  2. 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
  3. 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
  4. 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
    ●     slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
    ♦     astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
cestováti -újem nedov. (á ȗ) star. potovati: cestuje po daljnih deželah
cév -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski
// kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika
♦ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem
céven -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cev: cevni nastavek; cevni navoj, spoj; cevna odprtina; cevno koleno / cevni daljnovod za nafto; cevni sistem; cevni vod / cevna pločevina
♦ ptt cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; teh. cevni ključ orodje v obliki kratke cevi za odvijanje in privijanje matic in vijakov; cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
cha-cha-chá tudi čačačá tudi cha-chá [čača(ča)] m neskl. (ȃ) ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Južne Amerike: nauči me cha-cha-cha
// skladba za ta ples: jazz je zaigral cha-cha-cha; petnajst minut za ljubitelje cha-cha-cha
chárleston in čárlston -a [čarls-] m (ȃ) hiter ples v dvodobnem taktu, po izvoru iz Severne Amerike: plesati charleston
// skladba za ta ples: igrati charleston
cianovodík -a m (ȋ) kem. zelo strupen brezbarven plin, z vonjem po grenkih mandeljnih
cíbora -e ž (í) sadno drevo ali njegov temno vijoličasti okrogli koščičasti sad: cibora cvete belo; okus po ciborah
cícanje -a s (ȋ) nar. oglašanje ptic z glasom ci: Tedaj pridejo s severa divje race in gosi. Prvi večeri so polni njihovega cicanja po zraku (M. Kranjec)
ciceróne -a [čiče-] m (ọ̑) zlasti v italijanskem okolju kdor vodi turiste po tujih krajih in jim razkazuje znamenitosti, vodnik: cicerone razlaga zanimivosti Rima; biti komu za cicerona
cicerónski -a -o [čiče-] prid. (ọ̑) nanašajoč se na cicerone: ciceronska vodstva po muzejskih razstavah / ciceronska gostobesednost
cigániti -im nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. cigansko, potepuško živeti: dovolj je ciganil okoli; ciganiti se po svetu
  2. 2. goljufati, odirati: pri kruhu in vinu je ciganil ljudi
cigánjenje -a s (á) glagolnik od ciganiti: želi si pohajanja in ciganjenja po širokem svetu
cigánka -e ž (ȃ) pripadnica iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: ciganka prosi po hišah; črna je kot ciganka
// slabš. ženska s ciganskim videzom ali lastnostmi: vedno tiči pri tisti ciganki / kot psovka kod si se tako dolgo potepala, ciganka
cigánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na cigane: ciganski jezik; ciganski otrok; ciganski tabor; ciganska godba / na občini so reševali cigansko vprašanje / ekspr. ima ciganske oči črne, žive
  2. 2. ekspr. nestalen, nemiren: fant je ciganske narave
    ♦     gastr. ciganski golaž golaž iz dveh vrst mesa, slanine, krompirja in paprike
cigárast -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben cigari: cigarasta granata
cijáziti -im nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. težko nositi: na hrbtu je imel vrečo, v kateri je cijazil krompir; naložil si ga je na ramo in ga cijazil po stopnicah
    // nositi, prenašati: kamor gre, cijazi s seboj tranzistor
  2. 2. počasi se premikati: tovorni vlak cijazi po polževo / ves dan smo se cijazili do morja počasi vozili
cík -a m (ȋ) okus ali vonj po kislem, ki ga ima vino, če se kvari: vino ima cik / nevarnost za cik je v vročini večja
cikcák prisl. (ā) v večkrat ostro ukrivljeni, lomljeni črti: voziti po cesti cikcak; steza se vije cikcak
cikcákati -am nedov. (ā ȃ) redko premikati se v cikcakih: avto je začel cikcakati po sredi ceste
cikláma -e ž (ȃ) rastlina z vijoličasto rdečimi dišečimi cveti, ki raste zlasti po jasah: ob gozdu rastejo dišeče ciklame; opojni vonj po ciklamah
♦ vrtn. žlahtna ciklama sobna rastlina z velikimi, vijoličasto rdečimi ali belimi cveti, Cyclamen persicum
ciklámen -mna m (á) knjiž. ciklama: ciklamni že cvetejo; prijetno je zadišalo po ciklamnih; rdeč ciklamen
ciklámen -mna -o prid. (ȃ) po barvi podoben ciklami: nebo nad morjem je vijoličasto, ciklamno in modro / ciklamna barva
cikloída -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po premici
cikloíden -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cikloido: cikloidno gibanje; cikloidno nihalo nihalo, pri katerem se točka giblje po cikloidi
♦ strojn. cikloidni zobje kolesa zobje, ki imajo obliko cikloide
cíklus -a in cíkel -kla m (ȋ; í) 
  1. 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine
  2. 2. zaključeno obdobje dogajanj, ki se redno ponavlja: ves industrijski ciklus od razcveta do propada / gospodarski ciklus ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje; razvojni ciklus amebe
    ♦     astr. sončni ciklus doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; med. menstruacijski ciklus vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
cíkniti1 -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. prikrito omeniti kaj, namigniti: ciknila je na njegovo ponesrečeno snubitev / že vemo, zakaj je ciknil
  2. 2. nepreh. zaradi kvarjenja postati, biti kisel: vino cikne / žganje cikne po prismojenem ima priokus po prismojenem
cilíndričen -čna -o prid. (í) ki ima obliko cilindra, valja: cilindrična posoda / cilindrična ključavnica ključavnica, ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem
♦ geom. cilindrična ploskev ploskev, ki jo tvorijo vzporedne premice skozi vse točke določene krivulje; valjasta ploskev; les. cilindrična žaga žaga v obliki cilindra, ki je nazobčan; med. cilindrična leča leča za astigmatično oko; tisk. cilindrični stroj stroj z valjastim tiskalom
címbal -a m (ȋ) ljudsko glasbilo s strunami, po katerih se igra s tolkalcema: počila je struna na cimbalu
címbale -bal ž mn. (ȋ) 
  1. 1. muz. glasbilo iz dveh kovinskih skodelic, ki se držita v rokah in se udarjata druga ob drugo: igrati cimbale
  2. 2. nar. cimbal: ob cimbalah stoji cigan in udarja po strunah
címet -a m (ī) posušeno lubje cimetovca, uporabljano kot dišava: rižu dodati sladkor in cimet; potresti jed s cimetom; cel, zmlet cimet; duh po cimetu
címetast -a -o prid. (ī) po barvi podoben cimetu: mulat cimetaste kože; žival cimetaste barve
cíncanje -a s (ȋ) glagolnik od cincati: povedati kaj brez cincanja; končno je napravil konec cincanju; nič cincanja, zdaj gre zares / po dolgem cincanju je voz dosegel gorski prelaz
cíncati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. pog. omahovati, pomišljati se: nekateri so dolgo cincali, preden so se odločili; ekspr. kaj toliko cincaš, naredi!
  2. 2. slabš. počasi hoditi ali voziti se: dobro uro bova cincala do vrha; že od jutra se cincamo z vlakom
    // redko klecajoče hoditi: pes cinca po treh nogah
  3. 3. redko majati se sem in tja: sključen voznikov hrbet cinca na vozu / konj cinca z glavo / preh. božala in cincala je otroka
cineást -a [ci- in si-] m (ȃ) knjiž. filmski ustvarjalec: odkriti mladega cineasta z izvirnim slogom; tega režiserja cenijo cineasti po vsem svetu
cínek -nka m (ȋ) krog, lisa maščobe na vodi: na juhi so cinki masti; po morju v pristanišču plavajo raznobarvni oljnati cinki; pren., ekspr. cinki luči pod drevjem
cínik -a m (í) 
  1. 1. ciničen človek: postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik
  2. 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
cìnk medm. (ȉ) posnema glas pri udarcu po steklu, po zvončku: cink cink, so zazveneli kozarci / cink cingel, cink cangel
cinóbrast -a -o prid. (ọ́) po barvi podoben cinobru: cinobraste strehe
cinóbrski -a -o prid. (ọ́) po barvi podoben cinobru: prebarvati pročelje hiše s cinobrsko in rumeno barvo
cípati -am nedov. (í ȋ) redko nerodno, težko hoditi: onemogli konji cipajo po cesti
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 10018 zadetkov.