subjékt -a m (ẹ̑) 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi
● slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt;
delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike 3. jezikosl. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek
♦ filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu; pravn. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti
práven -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi;
spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organomprávno prisl.:
pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba;
prim. pravnopolitičen
jàz1 jáza m (ȁ ȃ) knjiž.
1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz
2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
gramátičen -čna -o prid. (á) slovničen: gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi
♦ jezikosl. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku; gramatično število; pravn. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih
jurídičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na pravo; praven: juridično varstvo novih izumov / juridični termin / juridična fakulteta
♦ pravn. juridična oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba
oséba -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik ne glede na spol: omeniti moram še dve osebi;
osebe istega spola, iste starosti;
skupina oseb;
stroškov je sto evrov na osebo, publ. po osebi;
avtobus za trideset oseb;
v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznika) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi;
to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe;
on je vplivna oseba;
njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu;
oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej;
ženske osebe so slabo karakterizirane;
osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe;
tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi;
jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno;
on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava1:
njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jezikosl. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; pravn. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; rel. druga, prva, tretja božja oseba
vzpostáviti -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red;
vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju;
vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt
♦ pravn. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo;
vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu vzpostávljen -a -o:
znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje
heteronómen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. odvisen, nesamostojen, podrejen: heteronomen subjekt;
heteronomna volja / heteronomna etika
odsvojíti -ím dov., odsvójil (ī í)
pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti delnice, terjatve; odsvojiti premoženje; vozilo se odsvoji
♦ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
predikát -a m (ȃ) 1. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom
● publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti2. vrhunsko vino iz grozdja s podaljšanim dozorevanjem v vinogradu: vzorec predikata;
grozdje za visoke, vrhunske predikate;
ob suhem in toplem jesenskem vremenu so bile razmere za pridelavo predikatov ugodne;
ledena vina, penine in predikati / predikat za poobedek; kozarec, steklenica za predikate / vino s predikatom 3. jezikosl. povedek: predikat in subjekt
♦ filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika
antropocéntričen tudi antropocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é)
filoz. ki ima človeka za edini subjekt vsega, kar je: antropocentrični nazor; antropocentrična smer v znanosti; antropocentrično gledanje
antropocentrízem -zma m (ī)
filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je:
égo -a tudi -- m (ẹ̑) knjiž. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz1:
osamljen je v množici, kajti zadovoljiti zna le svoj ego;
imeti težave z egom
subjékten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na subjekt: subjektne značilnosti
♦ jezikosl. subjektni stavek odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka; osebkov odvisnik
tavtologíja -e ž (ȋ)
1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca
2. filoz. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt: osnovna načela logike so tavtologije
vlóžnica1 tudi vložníca -e ž (ọ̑; í) 1. lit. lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi kake osebe: pisati vložnice / pesem vložnica 2. knjiž. pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine; kuplet: vložnica v opernem besedilu