kdọ́, pron. I. interr. wer? kdo je? wer da? kdo ve, kaj počenja! wer weiß, was er treibt! kdo pameten se bo čudil? welcher vernünftige Mensch wird sich wundern? ta ustava ni kdo ve kako umetna, Zv.; tega ne dam iz rok, ko bi ne vem kdo prišel! jvzhŠt.; — II. indef. kdọ̀, irgendwer, jemand; če kdo ve, pa naj pove! vsaj nima kdo po njega iti, es ist ja niemand da, der ihn holen könnte; ima kdo nositi med, Levst. (Beč.); — III. rel. = kdor, na vzhodu.
odrẹvenẹ́ti, -ím, vb. pf. starr, steif werden; od mraza o.; noga, roka mi je odrevenela, der Fuß, die Hand ist mir eingeschlafen; (vor Schrecken) starr werden, Cig.; vsa sem odrevenela, ko sem to slišala, jvzhŠt.; odrevenel, erstarrt; (fig.) odrevenela Likurgova ustava, Zv.
ustȃva, f. 1) die Einstellung, Cig., Jan.; die Suspension, Jan.; u. službe, DZ.; — 2) die Hemmung, das Hindernis, Cig., Jan., C.; — 3) die Regelmäßigkeit: stanovitna u. ali red (v pisavi), Vod. (Izb. sp.); — 4) die Verfassung, die Constitution, Cig., Jan., nk.; (po drugih slov. jezikih).
zastǫ̑pstvən, -stvəna, adj. repräsentativ: zastopstvena ustava, die Repräsentativverfassung, Cig. (T.).
žúpən 1., -pna, adj. 1) Gau-: žȗpna ustava, die Gauverfassung, Cig. (T.); — 2) Pfarr-, Jan., nk.; župna hiša, Str.; župni urad, nk.; (hs.).