obligácija -e ž (á) 1. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije // knjiž. obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije;
naložiti denar v obligacije / državne obligacije
obvéznica -e ž (ẹ̑)
fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila: izdati, podpisati obveznico; odškodnina bo izplačana v obveznicah / državne obveznice; obveznice posojila; obtok obveznic
vračílen1 -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vračilo1: vračilni rok / vračilne obveznosti
vračílo1 -a s (í)
1. kar se komu vrne: dobiti, prejeti vračilo / vračilo za škodo povračilo; vdanost jim je bila vračilo za pomoč
2. glagolnik od vračati ali vrniti: vračilo posojila; rok vračila / prosimo za čimprejšnje vračilo kot opozorilo prosimo, vrnite čim prej / zavlačevati z vračilom rokopisa z vrnitvijo; zastar. vračilo stroškov povrnitev
vračílo2 -a s (í) star. zdravilo: bolniku vsa vračila niso pomagala
vrnílo -a s (í) 1. knjiž. vračilo1:
vrnilo dolga 2. nar. lesa, ki se sama zapira: odpreti vrnilo