véčen -čna -o prid. (ẹ̄) 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna;
večno vesolje / večna ljubezen, modrost v krščanstvu ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje / ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave;
večna resnica;
večna načela 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo;
obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri;
večno čakanje 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež;
postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu / v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezivéčno prisl.:
večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žíd -a m, im. mn. žídje in žídi (ȋ í) 1. pripadnik judovske vere; jud: gospodar je bil žid 2. ekspr. stiskač, oderuh: postal je pravi žid
● ekspr. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žídek1 -dka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od žid: židek s čepico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.