bìk bíka m (ȉ í) 1. odrasel samec goveda: rediti bika;
gnati kravo k biku;
plemenski bik;
pobesnel bik;
rjove ko bik;
močen ko bik;
pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno;
to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
● pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom
♦ zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus2. kdor je rojen v astrološkem znamenju bika: za bike je značilna trmoglavost;
kozorog, oven, škorpijon in bik
● rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja
♦ astron. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga3. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš;
kako je močen in plečat, pravi bik // slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zakóten -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
♦ pravn. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
sôpsti sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel;
nadušljivo, razburjeno sopsti;
sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih;
sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel// slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal// zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak;
s slastjo je sopla vonj prvega cvetja 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje
● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorilasopèč -éča -e:
vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zagánjati -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg;
veter jim je zaganjal dež v obraz
● vojaki so spretno zaganjali sulice metali3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh;
labodi so zaganjali vedno hujši vrišč zagánjati se
1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
// s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz
4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj
zaganjajóč -a -e:
zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
bêsen tudi bésen -sna -o prid., bêsnejši tudi bésnejši (é ē; ẹ́ ẹ̄) 1. jezen do skrajnosti: upravičeno je bila besna;
besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine; pes je lajal kot besen; otepal je okoli sebe kot besen 2. ekspr. ki ima veliko hitrost, silovitost: zapodil je konja v besen galop;
besni udarci;
besno divjanje viharja / besno sovraštvo bêsno tudi bésno prisl.:
besno streljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
dívji -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec;
v starem štoru je našel divje čebele;
cepiti divjo češnjo;
jata divjih rac;
divje in gojene rastline;
divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo;
bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza;
ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis;
imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov;
divja gradnja črna gradnja;
divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gamsdívje prisl.:
divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
nasadíti -ím dov., nasádil (ī í) 1. spraviti, pritrditi orodje na ročaj: nasaditi cepin, sekiro, vile / vojaki so nasadili bajonete na puške // namestiti vrata, okno na tečaje: nasaditi oknico, vrata / nasaditi kolo 2. postaviti sadike v zemljo, kjer bodo rastle: nasaditi drevesa;
letos so nasadili precej krompirja / nasaditi vrt z okrasnim grmičevjem; pren., ekspr. v poročilo je nasadil samih rožic 3. ekspr. nabosti, natakniti: vzel je vilice in nasadil pečenko;
nasaditi na konico noža;
poskušal je nasaditi ribo z ostmi;
nasadil se je na koničasto rogovilo / podivjani bik se je zaletel proti njemu in ga nasadil na roge // dati, namestiti: nasaditi čepico na kljuko; nasadil si je klobuk na glavo in odšel / kipu so odbili glavo in mu nasadili drugo 4. agr. dati valiti: nasadili so dvajset jajc / nasaditi kokoš
● ekspr. žena mu je nasadila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškiminasajèn -êna -o
1. deležnik od nasaditi: z drevjem nasajen vrt; krompir je že nasajen; sekira, nasajena na dolgo toporišče; majavo nasajena pila; pokrivalo je imela postrani nasajeno / na kratke noge nasajeno telo; oblaki so bili kakor nasajeni na vrhove visokih smrek
2. pog., ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: biti nasajen; ni vedela, zaradi česa je nasajen
● ekspr. glavo ima na pravem mestu nasajeno zna pametno, premišljeno ravnati; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
natakníti in natákniti -em dov. (ī á) 1. spraviti kaj na razmeroma oster, koničast predmet: natakniti meso na raženj;
natakniti na konico noža, na vilice;
obleka se ji je nataknila na žebelj / razjarjen bik ga je nataknil na roge / nataknili so ga na kol zlasti v srednjem veku mučili so ga, usmrtili z nataknitvijo na ošiljen kol2. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: natakniti volu jarem na vrat;
nataknil ji je prstan;
natakniti otroku rokavice;
natakniti si masko;
ekspr. nataknil si je očala na nos / paznik mu je nataknil lisice 3. ekspr. obleči, obuti, navadno hitro: še čevlje nataknem, pa grem;
natakniti si hlače, obleko
● ekspr. žena mu je nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenjenatáknjen -a -o
1. deležnik od natakniti: na raženj nataknjen piščanec
2. ekspr. nerazpoložen, razdražljiv: pogosto je nataknjen; prisl.: pusti me, je rekel nataknjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
nòv nôva -o stil. -ó prid., novêjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star2:
nova cesta, hiša;
zgraditi novo tovarno;
odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje;
pero je še novo;
tovarniško nov avtomobil;
njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi;
nov vir energije;
odkrili so nov virus;
nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek;
razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane;
novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja;
uveljavili so se novi odnosi;
novi tokovi v umetnosti;
nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 19457. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času;
jezikovni elementi v novejšem jeziku;
najnovejša slovenska literatura;
obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921nôvi -a -o sam.:
njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na novo izvoljeni odbor; po novem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega;
prim. novo...1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
pleménski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pleme: plemenski poglavar / rodovno-plemenska družba; plemenska skupnost / plemenski bik, žrebec; plemenska krava, svinja; rodovnik plemenske živine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
pobesnéti -ím dov., pobêsni in pobésni (ẹ́ í) postati besen: ko je to slišal, je pobesnel;
skoraj pobesnel je od jeze / bik je pobesnel / ekspr. hudournik med deževjem pobesni pobesnèl in pobesnél -éla -o:
ubiti pobesnelo žival; prisl.: pobesnelo kričati, razgrajati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
prihúliti se -im se dov. (ú ū) pritajiti se, sključiti se: prihulila se je k tlom in napeto poslušala / prihulil se je v gostem robidovju // pritajeno, sključeno priti: lisica se je prihulila do kokošnjaka / pozno ponoči sva se prihulila na most prihúliti knjiž.
skloniti, upogniti: bik je prihulil glavo / zapihal je veter in prihulil suho travo
prihúljen -a -o
1. deležnik od prihuliti se: prihuljena drža
2. ekspr. neodkrit, neiskren: prihuljen človek / prihuljen pogled; prisl.: prihuljeno hoditi, se smejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogôvi stil. rógi, tož. mn. rogôve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogôva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove;
kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk;
krava ga je sunila z rogom;
gamsov, volovski rog;
poln, votel rog;
raven, zavit rog;
konica roga;
čevlji so trdi kakor rog;
bila je tema kakor v rogu zelo;
fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco2. glasb. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
štrìk štríka m (ȉ í) nižje pog. vrv: napeti štrik;
obesiti perilo na štrik
● nižje pog. najraje bi si dal štrik za vrat se obesil; pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
tretják -a m (á) 1. agr. žival moškega spola v tretjem letu starosti: kupiti tretjaka / bik tretjak 2. nekdaj avstrijski novec za tri krajcarje: plačati s tretjakom // ruski novec za tretjino rublja: rubelj in tretjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
tulíti in túliti -im nedov. (ī ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica;
začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati;
tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov;
zunaj je tulil veter, vihar;
pren. groza ji je tulila v srcu
● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanjetulé knjiž.:
veter je tule pihal od juga tuleč
tulèč -éča -e:
zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
vráta vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo;
zazidati vrata;
steči skozi vrata;
soba ima dvoje vrat;
za to omaro, za voz so vrata preozka;
vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata // naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave// gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata 2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata;
brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata // naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / šport. žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata;
kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata // palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom 4. območje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo območje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever;
ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata // z rodilnikom območje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa 5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem;
s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; pravn. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj;
hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok;
zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel;
sapa, slina se mu je zaletela;
brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanjezaletèn -êna -o:
zaleten avtomobil; zaletena sapa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zaplodíti -ím dov., zaplódil (ī í) 1. z oploditvijo povzročiti nastanek novega, navadno živalskega osebka: izbrani samec je zaplodil številne potomce / nizko zaploditi otroka spočeti// zastar. oploditi: bik je zaplodil kravo 2. narediti, da kaka žival začne kje živeti in se razmnoževati: zaploditi ovce na otoku zaplodíti se
z razmnoževanjem začeti živeti kje: na otoku so se zaplodili zajci / v stanovanju so se zaplodili molji zaredili / ekspr. plevel se hitro zaplodi zaseje
zaplojèn -êna -o:
v težkih časih zaplojeni otroci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zatulíti in zatúliti -im dov. (ī ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter;
nad morjem je zatulil vihar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
brejíti -ím tudi brêjiti -im nedov., brêji (ī í; ē ȇ) povzročati brejost: bik breji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
glédati -am nedov., glêj in glèj glêjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala;
gledal je proti planinam;
gledati na vse strani;
gledati skozi okno;
težko gledam v tako močno svetlobo;
molčal je in gledal v tla;
obrnila se je in gledala za njim;
gledati navzgor, okoli, stran;
pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno;
gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči;
pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / križem gledati škiliti / kot vzklik mandi te gleda // imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden / mladiči že gledajo // preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati;
zamišljeno, žalostno gleda predse;
zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu;
okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha;
krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča;
sedaj je čisto drugače gledal na svet;
kako gledaš na svoje delo;
kritično gledati na sodobno življenje;
na vse je gledal zelo osebno 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo;
če je šlo za sina, ni gledal na stroške;
gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil;
sama naj gleda, da ne bo imela težav;
gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih;
njen mož gleda za drugimi;
samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napakegledáje star.:
sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e:
govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o:
slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
gŕboven -vna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na grbe: grbovni ščit;
bik, grbovna žival Borgijcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
méšanec -nca m (ẹ́) 1. potomec staršev različnih ras: mešanec Angleža in Kitajke;
mestici, mulati in drugi mešanci 2. potomec prednikov različne pasme: gojiti mešance;
bik, pes mešanec 3. zastar. mešani vlak: mešanec ima zamudo 4. zastar. gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti; kompost: razmetati kup mešanca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnêjši (ó ȃ ó) 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek;
močnejši je od njega;
močen je za tri;
močen kot bik, medved;
močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje;
močne vratne mišice / močne korenine // ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita / močno turistično središče veliko, pomembno3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji;
močna ladja;
močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da lahko uveljavlja svojo voljo, vpliv: direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju;
stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke;
močna spodnja čeljust;
močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete;
kuha močno kavo;
močno vino, žganje;
pijača je zelo močna / močen strup // ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede naa) učinek, posledico: močen dež, naliv;
močen potres;
pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke b) obseg, količino: močen curek vode;
močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številnac) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toploč) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik;
močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionovmočnó tudi môčno
1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
môčni -a -o sam.:
močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
moškáten -tna -o prid. (ȃ) muškaten: moškatni vonj
♦ zool. moškatni bik ali moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus; moškatna hobotnica hobotnica z eno vrsto priseskov na lovkah in vonjem po mošusu, Eledone moschata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
obrejíti -ím tudi obrêjiti -im dov., obrêji; obrêjil (ī í; ē ȇ) povzročiti brejost: bik obreji kravo obrejíti se, tudi obrêjiti se
postati brej: krava, psica, svinja se obreji
obrejèn -êna -o tudi obrêjen -a -o:
obrejena žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
oplodíti -ím dov., oplódil (ī í) 1. povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik oplodi kravo;
nizko oplodil je ženo / umetno oploditi svinjo / oploditi cvet
♦ biol. oploditi jajčece povzročiti, narediti, da se združi s semenčico2. ekspr. izboljšati vrednost, kakovost: njegovo delo je oplodilo našo literaturo;
duhovno oploditi / matematika je oplodila naravoslovne vede je vplivala nanjeoplojèn -êna -o:
oplojene samice; ovce so umetno oplojene; oplojeno jajčece
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
oplojevánje -a s (ȃ) glagolnik od oplojevati: bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin
♦ ekon. oplojevanje vrednosti ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
oplojeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati 2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati: njegove ideje so oplojevale številne literature;
duhovno oplojevati oplojujóč -a -e:
zahodno kulturo oplojujoča slovanska literatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
ôven ôvna m (ó) 1. ovčji samec: čredo vodi star oven;
ovni in kozli;
blejati, meketati kot oven / plemenski oven 2. kdor je rojen v astrološkem znamenju ovna: samski, vezani oven;
bik, oven, strelec in vodnar / znamenje ovna 3. grad. priprava v obliki klade za zabijanje pilotov: podpornike so zabili v vodo z ovnom 4. v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov: ovni in katapulti / oblegovalni oven
● rojen je v znamenju ovna v času od 21. marca do 20. aprila
♦ astron. Oven prvo ozvezdje živalskega kroga; teh. hidravlični oven črpalka, ki z energijo tekoče vode potiska vodo v sunkih navzgor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
plemeníti -ím nedov. (ī í) vet. oplojevati: bik bo spet plemenil plemeníti se
pariti se: živali se morajo plemeniti v pravi starosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
plemenják -a m (á) vet. plemenska žival moškega spola: izbrati plemenjake;
voditi psico k plemenjaku;
vzrediti žrebca za plemenjaka;
bik plemenjak
♦ čeb. izbrana čebelja družina, določena za razmnoževanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
pobôsti -bôdem dov., pobôdel in pobódel pobôdla, stil. pobòl pobôla (ó) 1. napasti z rogovi: bik ga je pobodel;
kravi sta se pobodli 2. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: trnje ga je pobodlo 3. narediti vbode, vbodljaje: z vilicami je pobodel krompirje, da bi ugotovil, če so kuhani
● ekspr. jeza ga je pobodla postal je jezen; ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
rdečína -e ž (í) 1. lastnost rdečega, rdeča barva: blago je izgubilo rdečino;
bik in puran ne preneseta rdečine;
rdečina ustnic 2. rdečkasta lisa na koži: ob ugrizu, vbodu nastane rdečina;
rdečine na licih so izginjale, se širile 3. ekspr. kar je rdeče: na vzhodu se je pokazala rdečina
● ekspr. rad pije rdečino rdeče vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
ríkniti -em dov. (í ȋ) oglasiti se z močnim, predirljivim glasom: razdražen bik je oglušujoče riknil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
rjúti rjôvem in rjújem nedov., tudi rjovíte (ú ó, ú) 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: bik, lev rjove / ekspr. ranjenec rjove od bolečine // ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: narasla reka rjove; tanki rjovejo in drvijo proti okopom / bombniki rjovejo proti mestu zelo hrupno letijo2. slabš. zelo kričati: kaj rjovete, saj vas slišimo / kaj rjoveš nad njim se jeziš, razburjaš3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: vihar rjove / na zahodu rjove fronta; prim. rjoveti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
semenják -a m (á) 1. agr. rastlina, zlasti drevo, izbrana zaradi dobrih dednih lastnosti za pridobivanje semena: gojiti semenjake;
oreh semenjak 2. vet. plemenska žival moškega spola, katere seme se uporablja za osemenjevanje: vzrediti semenjaka;
bik, merjasec semenjak
♦ anat. parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
svét3 -a -o prid., svetêjši (ẹ̑ ẹ́) 1. rel. zaradi popolnosti vreden češčenja: Bog je svet / sveti [sv.] Duh tretja božja oseba; sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef / sveta brata Ciril in Metod // ki je v zvezi z Bogom, svetniki, verskimi obredi: sveti kraji; sveti ostanki relikvije; sveta pesem, podoba; poljubiti sveta tla / (sveti) krst prvi od sedmih zakramentov Katoliške cerkve; sveti oče papež; (sveti) sinod v Pravoslavni cerkvi najvišji kolektivni upravni, izvršni organ; (sveta) maša; sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi; sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov; sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve2. v zvezi Sveto pismo temeljna knjiga krščanske vere in delno judovske vere: brati, razlagati Sveto pismo / Sveto pismo Nove, Stare zaveze 3. ki se časti kot božansko bitje, bog: sveti bik, hrošč;
sveti hrast;
indijske svete krave // ki je v zvezi z bogovi, kultom, verskimi obredi: sveti kamen; jezik svetih knjig / sveta gora Olimp; romati v sveto mesto v Meko / sveto število 4. ekspr. ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: bil je svet in pobožen mož / njegovo življenje je bilo sveto / delati se svetega 5. ekspr., v povedni rabi ki ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim: ta kraj je zanj svet;
zakon jim je bil svet in nedotakljiv;
izgubil je vse, kar mu je bilo sveto 6. ekspr. ki se pojavlja v veliki stopnji: sveti mir;
bližal se je s svetim strahom zelo spoštljivo;
obšla ga je sveta groza;
sveto spoštovanje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je naša sveta dolžnost, pravica; sveta resnica / sveta vojna proti fašizmu upravičena / kot vzklik o sveta preproščina
● ekspr. vidita se na (vsake) svete čase malokdaj, poredkoma; v krščanskem okolju (sveti) križ božji, pa začnimo izraža prošnjo za uspeh pri delu; šalj. dolg ti bo plačal o svetem nikoli nikoli; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; sveta noč v krščanstvu noč pred božičem; ekspr. sveta nebesa, kako je lepo izraža začudenje, navdušenje; ekspr. nič mu ni sveto pri svojem ravnanju nima pomislekov
♦ med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; zgod. sveta aliansa ali sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem; zool. sveti ibis tropska ali subtropska močvirska ptica z belim perjem, Threskiornis aethiopicasvéto stil. svetó prisl.:
sveto obljubiti, trditi, verjeti; sveto živeti; biti sveto prepričan
● ekspr. za sveto ne bi mogel tega reči z vso gotovostjo
svéti -a -o sam.:
vsi svêti in vsi svéti v krščanskem okolju praznik vseh svetnikov 1. novembra; družina je zanjo nekaj svetega
♦ rel. Najsvetejše posvečena hostija, sveto rešnje telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
škorpijón -a m (ọ̑) 1. žival s strupnico in navzgor obrnjenim želom na koncu dolgega členastega zadka: škorpijon ga je pičil 2. kdor je rojen v astrološkem znamenju škorpijona: samski škorpijon;
odnosi, zveze s škorpijoni;
bik, kozorog, rak, strelec in škorpijon
● rojen je v znamenju škorpijona v času od 24. oktobra do 22. novembra3. avtomatska pištola, ki strelja zlasti v rafalih: streljati s škorpijonom;
škorpijon z dušilcem zvoka 4. slabš. hudoben, zloben človek: pravi škorpijon je / kot psovka ti prekleti škorpijon
♦ astron. Škorpijon osmo ozvezdje živalskega kroga; zgod. škorpijon biču podobna mučilna priprava s petimi ali šestimi verigami ali vrvmi s konicami na koncu; zool. škorpijoni pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu; ščipalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
vzrokováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zarjúti -rjôvem in -rjújem dov., tudi zarjovíte (ú ó, ú) 1. oglasiti se z močnim, nizkim, zateglim glasom: razdražen bik je zarjul;
zarjul je kot lev // ekspr. dati rjovenju podobne glasove: na kolodvoru je zarjula lokomotiva; tanki so zarjuli 2. slabš. zelo zakričati: tako je zarjul, da mu je glas ohripel / zarjul je ukaz 3. ekspr. hrupno nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ledeni viharji zarjovejo čez morje; prim. zarjoveti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
zaskakováti -újem nedov. (á ȗ) 1. skakati, dvigati se na koga v položaj, ki omogoča paritev: bik zaskakuje krave 2. knjiž. nepričakovano komu zastavljati pot, napadati koga: zaskakovati sovražnikovo vojsko
● zastar. zaskakovati komu pot zapirati mu pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
bíček3 -čka m (ȋ) mlad bik; bikec: podivjan biček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
bíkec -kca m (ȋ) 1. mlad bik: oglasilo se je mukanje lačnih bikcev 2. nar. okrogla ali štirioglata železna pečica: Mariča, Štef in Orlek so sedeli okrog majhnega okroglega bikca, v katerem je tlela žerjavica (F. Godina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
bušák -a m (á) slabš. slabo raščen vol ali bik: vozi z mršavim bušakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
júnec -nca m (ú) 1. mlad skopljen goveji samec: učiti junce voziti;
par juncev;
junci in telice // goveji mladič moškega spola: krava je povrgla junca 2. bik: gnati kravo k juncu 3. ekspr. močen moški: taka junca, pa ne bi mogla tega narediti // nizko neumen, omejen človek: kaj bi zameril juncu, saj tega ne razume
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.
píncgavec -vca m (ȋ) vet. 1. bik, vol pincgavske pasme: hlev za pincgavce 2. noriški konj: voz sta vlekla dva pincgavca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.