delinkvènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati delinkventa;
enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent;
delinkvent iz navade;
prevzgoja delinkventov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
naváda -e ž (ȃ) - 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko
- a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade
- b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov
- c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade
// navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta
- 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada
// izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical - 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade
- 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
recidíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. jur. ki je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: recidivni delinkvent
- 2. med. ki se ponovi, ponavlja pri istem bolniku, ponavljajoč se: recidivne razjedenine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.
mladoléten -tna -o prid. (ẹ̑) ki (še) ni polnoleten: skrbeti mora za tri mladoletne otroke;
delinkvent je še mladoleten
● zastar. mladoletni veter pomladni; zastar. pesnikove mladoletne pesmi mladostne; sam.: vzgojni zavod za mladoletne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.