avtoritéta -e ž (ẹ̑)
ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja: imeti, uživati avtoriteto; to mu jemlje avtoriteto; učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu; zastavil je vso svojo avtoriteto; očetova, profesorjeva avtoriteta / avtoriteta sodstva, institucij
// kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto; on je največja avtoriteta v atomski fiziki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

etatizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
podrediti absolutni državni oblasti: etatizirati družbene institucije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

évrobirokrát -a m (ẹ̑-ȃ) ekspr.
1. član vodstva katere od institucij in organov Evropske unije; evrokrat: gradnjo meddržavnega smučišča morajo potrditi evrobirokrati v Bruslju
2. uradnik, uslužbenec institucij in organov Evropske unije: prek delodajalca lahko evrobirokrati rezervirajo tudi vrtec za svoje otroke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

evrokrát -a m (ȃ) ekspr.
1. član vodstva katere od institucij in organov Evropske unije: v času zasedanja parlamenta in odborov imajo evrokrati pravico do tedenskega obiska domačega kraja
2. uradnik, uslužbenec institucij in organov Evropske unije; evrobirokrat: Bruseljčani in evrokrati živijo bolj drug poleg drugega kakor skupaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

grémij -a m (ẹ́)
1. do 1945 združenje oseb z enakim poklicem: gremij lekarnarjev, trgovcev
2. odbor, komisija, ki vodi kako institucijo: gledališki repertoarji niso delo posameznikov, temveč često težko določljivih gremijev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

institúcija tudi inštitúcija -e ž (ú) navadno s prilastkom
1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti; ustanova: upravljati, voditi institucijo; gospodarske, izobraževalne, kulturne, vzgojne, znanstvene institucije; institucije zdravstvenega varstva
2. knjiž. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: gospodarski sistem ne more sloneti na dveh različnih institucijah; državne, pravne institucije; institucija izvenzakonske skupnosti
♦ pravn. institucije rimskega prava učbenik rimskega civilnega prava; Justinijanove institucije; soc. družbena institucija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

institucionálen tudi inštitucionálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na institucijo: institucionalna ureditev družbe / institucionalna rešitev vprašanja; institucionalne sile, spremembe / institucionalno varstvo starejših

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

institucionalizírati -am tudi inštitucionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
publ. dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko: takrat so institucionalizirali izobraževanje / institucionalizirati sodelovanje med državami tega območja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

institút1 -a m (ȗ)
pravn. skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova: pravne posledice instituta / pravni institut

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

institut2 
zavod:ustanova ipd. gl. inštitut ipd.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

inštitucija ipd. gl. institucija ipd.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

inštitút tudi institút -a m (ȗ) navadno s prilastkom
1. samostojen zavod ali oddelek na univerzi ali znanstveni ustanovi za znanstveno raziskovanje: inštitut je letos izdal več publikacij; akademijski, univerzitetni inštituti; vodja inštituta / geografski, narodopisni, nuklearni inštitut; inštitut za novejšo zgodovino / Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU
// prostor ali stavba tega zavoda ali oddelka: tudi vse popoldneve dela v inštitutu
2. zavod ali ustanova za proučevanje in delovanje na kakem področju: kozmetični inštitut; inštitut za zunanjo trgovino
// zavod ali ustanova za proučevanje določenih bolezni in zdravljenje bolnikov: onkološki inštitut; inštitut za pljučne bolezni
3. zastar. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo; dom: stanuje v inštitutu / gojenci industrijskega inštituta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

inštitútka tudi institútka -e ž (ȗ)
zastar. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu: mlade inštitutke; zardel je kot kaka inštitutka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

inštitútski tudi institútski -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na inštitut: inštitutski prostori; inštitutska knjižnica / inštitutsko delo / inštitutska disciplina, oskrba domska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

kolégij -a m (ẹ́)
1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij; zdravniški kolegij
// nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij; udeležiti se kolegija
2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor: papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora
3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju; jezuitski kolegij
♦ ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

konzervíranje tudi konservíranje -a s (ȋ)
glagolnik od konzervirati: konzerviranje sadja / dušik za konzerviranje vina / konzerviranje političnih institucij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

móč1 -í ž (ọ̑)
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč stranke je v pravem vodstvu; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. značilnost česa
a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; moč volje trdnost
8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / zastar. letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno
10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; pravn. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

napráva -e ž (ȃ)
1. predmet, navadno večji, iz več sestavnih delov, ki omogoča, olajšuje, opravlja delo: naprava dobro deluje; namestiti, pregledati, urediti naprave; opremiti objekt s potrebnimi napravami; ravnati z napravo po navodilih; avtomatizirana, komplicirana naprava; električna naprava; deli naprave; izkoriščenost naprave je zadovoljiva / čistilna, drobilna, hladilna, kontrolna, merilna, namakalna naprava; klimatska naprava ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; športne naprave; naprava za črpanje, ogrevanje; letališče ima naprave za nočno letenje
2. izdelava, zgraditev: oskrbeti napravo spominske plošče; odločili so se za napravo vodovoda
3. zastar. ustanova, institucija: dobrodelne, kulturne naprave
4. zastar. oprava, obleka: po napravi je bilo mogoče soditi, da je iz mesta
5. zastar. (gospodarsko) poslopje, stavba: naprave pri tej kmetiji so že slabe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

natúrščik -a m (ȗ)
nepoklicni, nešolani igralec, režiser: film je režiral naturščik, ki se obrti ni učil na pristojnih institucijah; delati z naturščiki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

nèinstitucionálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni vezan na institucijo: sredstva za neinstitucionalno kulturo; neinstitucionalna umetniška ustvarjalnost; neinstitucionalno gledališče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

nèvláden -dna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni vladen: nevladni sektor; nevladna institucija, organizacija, ustanova; nevladna stranka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

odtujeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje
2. pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odtujevati premičnine in nepremičnine; odtujevati premoženje / odtujevati intelektualno lastnino
// jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
♦ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

odtujíti -ím dov., odtújil (ī í)
1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti
2. pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del delnic, premoženja; družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
// vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
♦ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

páradržáven -vna -o prid. (ȃ-á)
nanašajoč se na paradržavo: vodja paradržavne milice; paradržavna tvorba / paradržavni skladi; paradržavne agencije, družbe, institucije; paradržavno podjetje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

podrúžbiti -im dov. (ū ȗ) v socializmu
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v družbeno: podružbiti rudnike, tovarne / podružbiti gospodarstvo / podružbili so vsa proizvajalna sredstva
2. narediti, da se državne funkcije prenesejo na samoupravne organizacije in institucije: podružbiti politiko, znanost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

podrúžbljati -am nedov. (ū) v socializmu
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spreminjati v družbeno: podružbljati zemljo / podružbljati proizvodnjo
2. delati, da se državne funkcije prenašajo na samoupravne organizacije in institucije: podružbljati politiko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

polítika -e ž (í)
1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko; zanimati se za politiko; pridobiti si vpliven položaj v politiki; ukvarjati se s politiko; napredna politika / podružbljanje politike v socializmu prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / aktualna politika / notranja politika
// s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika vlade, stranke / državna, občinska politika
2. dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: spori v slovenski politiki; opozicijska politika
3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika; analiza svetovne politike; načela zunanje politike Slovenije
// način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / politika evropskih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile
4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, jezikovna, kulturna, kmetijska, raziskovalna, vojaška politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika
// določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike; družinska politika skupek načel in ukrepov za izboljšanje razmer in kakovosti življenja v družinah
5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko; voditi zahrbtno politiko
● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko
♦ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

pretóčen -čna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na pretok: povečati pretočne zmogljivosti jarka / pretočna cev; pretočna naprava / meriti pretočno količino vode / prometno bolj, manj pretočen odsek; slabo pretočna cesta; ministrstva naj ne bi bila ozka grla, temveč pretočne institucije
♦ elektr. pretočna elektrarna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; teh. pretočni bojler bojler, v katerem se voda greje, ko teče skozenj
2. ki se prenaša prek interneta ali drugih omrežij in se predvaja sprotno ali z majhno zakasnitvijo: pretočni video; pretočne datoteke; pretočna glasba; pretočno predvajanje zvoka / pretočne vsebine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

uràd -áda m (ȁ á)
1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad; krajevni urad upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad organ vlade ali institucije za stike z javnostjo
// navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna
// knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta
2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora
● ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
♦ polit. urad za narodnosti nekdaj služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih območjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

vitálen -lna -o prid., vitálnejši (ȃ)
1. ki je bistven za ohranjanje življenja: vitalni organi človeka; vitalni procesi v telesu; vitalne funkcije organov; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč življenjska
// knjiž. ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen, osnoven: vitalni pogoji za delo; to je za nas vitalno vprašanje
2. sposoben za življenje, obstajanje: vitalen rod; vitalna živalska vrsta / vitalna družba; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna živa
3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja: kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen; vitalna, razgibana osebnost; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija
♦ filoz. vitalna sila življenjska sila; med. vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja; vitalna kapaciteta pljuč količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu; soc. vitalna statistika statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva; šport. vitalna točka pri karateju mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

vitálnost -i ž (ȃ)
1. sposobnost za življenje, obstajanje: razvoj organizma je odvisen od njegove vitalnosti; sevanje zmanjšuje vitalnost; biološka, socialna vitalnost osebnosti; vitalnost čebelje matice / vitalnost družbe, institucij / vitalnost ideje
2. življenjska moč, volja do udejstvovanja: človek izjemne vitalnosti; občutek povečane vitalnosti; vitalnost mladine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

zbòr zbôra m (ȍ ó)
1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori
2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi
// voljeni organ družbenopolitične skupnosti: državni zbor splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone / republiški, zvezni zbor v socializmu voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin
3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / pog. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora / pevski zbor
4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev
// ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu
5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti
// v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva
6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej
// šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni
7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe
♦ glasb. mešani, moški, ženski zbor; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; pravn. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.:, glasb. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Število zadetkov: 32