Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

invalídsko prisl.: invalidsko upokojiti koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. ki se ne nanaša na vojsko, vojake: civilni in vojaški invalidi; šel bo za civilnega pilota; civilna oblast na osvobojenem ozemlju; je v civilni službi; civilno letališče; v vojni trpi tudi civilno prebivalstvo; diplomantom vojnih akademij se priznava tudi v civilnem življenju fakultetna izobrazba / polkovnik se je preoblekel v civilno obleko
2. 2. ki se nanaša na necerkvene obrede: pogreb ne bo cerkven, ampak civilen; civilna poroka
3. 3. jur. nanašajoč se na osebnopravne ali premoženjskopravne odnose: tožba v civilnem procesu; civilna pravda; sodišče rešuje civilne in kazenske zadeve; civilno sodišče
   ♦ jur. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; civilni zakonik zakon, ki obsega celotno v državi veljavno civilno pravo; civilna lista v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno

civílno prisl.: poročila sta se civilno; civilno oblečen moški

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
   // tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
   ● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
   // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
   // zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino
2. 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
   // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino
3. 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
4. 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
   // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod
5. 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
   ♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo
   // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija
2. 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije
2. 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka

habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja

habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. udarjati s (konjskim) kopitom: konja sta kopitala pred hišo / žival nemirno kopita
2. 2. ekspr. slišno, ropotajoče hoditi: invalidi so kopitali z nožnimi protezami

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. ki je iz lesa: lesen drog, klin, vijak; na grobu stoji lesen križ; lesen okvir; lesena embalaža; lesene grablje, vile; izdelovati lesene igrače; lesene stopnice; lesena škatla; jesti z leseno žlico; ograja je lesena; stal je pred njim kot lesen / lesen pod, strop; lesena gradnja, konstrukcija; invalid z leseno nogo / lesen konj; lesena roba
   ♦ les. lesena blazina podloga iz trdega lesa
2. 2. ki vsebuje trda celulozna vlakna; lesnat: lesena koleraba, repa; redkvica je stara in lesena
3. 3. ekspr. negiben, tog: prsti so od mraza leseni; noge imam čisto lesene / končno se je na njegovem lesenem obrazu pokazal smehljaj / lesen smeh
   // neroden, okoren: v družbi je zelo lesen; ne bodi tako lesen / hoditi z lesenimi koraki / kot psovka zgani se, klada lesena

leséno prisl.: drži se, vede se leseno; leseno se prestopati, se prikloniti; že dolgo ne govoriva, je rekel leseno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. nanašajoč se na mir: mirovni pogoji; mednarodno mirovno gibanje; mirovna pogajanja / mirovna konferenca; mirovna pogodba
2. 2. nanašajoč se na mirovanje, neaktivnost: kratkemu obratovanju sledi mirovni presledek; mirovno stanje / mirovno območje
   ♦ adm. (vojaški) mirovni invalid (vojaški) mirnodobni invalid; elektr. mirovni kontakt stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v mirovnem stanju; fiz. mirovna lega lega, v kateri telo miruje; mirovna masa masa telesa v mirovanju; jur. mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
   // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo
2. 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
   // grel si je mrtve roke otrple, premrle
   // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju
3. 3. ki je, obstaja brez
   1. a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
   2. b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
   3. c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
   4. č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
      // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
4. 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
   // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
   // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva
5. 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
   // odstavljeni voditelj je politično mrtev
   // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede
6. 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
   // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev
7. 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
   // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet
8. 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
9. 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
   ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
   ♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir

mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida

mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe nogi; ima debele, suhe, tanke noge; desna, leva noga; krive, lepe noge; prekrižane, razkoračene, spodvite noge / invalid z leseno nogo protezo, ki zamenjuje nogo; ekspr. noge na iks po obliki podobne črki X, na o po obliki podobne črki O
   // prestopati se z noge na nogo; tukaj piha pod noge v noge; v noge me zebe; stati na eni nogi / pogledati žensko pod noge njene noge; brcnil ga je v nogo v del pod kolenom
   // kot povelje k nogi postavi puško k nogi; kot ukaz psu k nogi; kot vzklik na noge vstani(te)
   // konjske, kozje, mušje, ptičje noge; sprednje, zadnje noge; taji in skriva kot kača noge / kot kletvica pasja noga, tega pa nisem vedel
   // del te okončine od gležnjev do konca prstov: noge se mu potijo; bose, otekle, ožuljene noge / stopil mu je na nogo; na nogah ima copate; palec na nogi; sneg se mu je udiral pod nogami
2. 2. spodnji, zoženi nosilni del priprave, naprave: miza ima štiri noge; odviti, pritrditi nogo; oglate, okrogle noge; posteljne noge; stolček na treh nogah; miza z eno nogo; pog. noga od stola noga pri stolu, noga stola
   ● teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; ekspr. noge ga niso več držale, nosile ni mogel več hoditi; pog., ekspr. tu dobi, ima vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; star. vzel je noge pod pazduho začel je iti, teči; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč; ekspr. ogledal si ga je od nog do glave vsega; nižje pog. iti k nogam peš; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti, spraviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; ekspr. skočiti na noge hitro vstati; ekspr. dogodek je vso policijo spravil na noge policija je začela akcijo; ekspr. glej pod noge pazi, kako, kod hodiš; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; šalj. pijača mu je šla, zlezla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; pog. cel dan je bil na nogah je stal, hodil, zlasti pri delu; ekspr. ob tem dogodku so bili vsi meščani na nogah vznemirjeni, navdušeni; ogorčeni; pog. je dober v nogah pri hoji zdrži velike napore; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; ekspr. gori mu pod nogami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; neustalj. biti s kom na bojni nogi sprt; ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; nar. kurja noga divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti; tolščak; ima lahke, težke noge lahko, težko hodi; pog. postaviti se na lastne, svoje noge osamosvojiti se; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; ekspr. vsa stvar je, stoji na majavih, slabih, šibkih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; neustalj. živeti na veliki nogi razkošno, potratno; ekspr. biti nov od nog do glave biti oblečen v nova oblačila; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
   ♦ aer. amortizacijska noga priprava pod repom letala, ki blaži sunke pri vožnji po tleh; bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus; med. ploska noga z izravnanim srednjim delom stopala; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje; šport. odrivna noga s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; zool. noga razširjen spodnji del telesa pri mehkužcih, ki se zlasti pri polžih uporablja za lezenje; oprijemalna noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti; plavalna noga s plavalno kožico med tremi sprednjimi prsti; plezalna noga s prstom, ki se lahko obrača naprej ali nazaj; noge hodilke okončine za hojo, zlasti pri rakih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: bil je tako slab, da sta ga morala podpirati; podpirati omagujočega tovariša / blazina mu podpira hrbet / strop podpirata stebra
   // dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: z dlanmi podpirati brado; sedel je in si z obema rokama podpiral glavo
2. 2. postavljati opore: podpirati drevje / v rudniku podpirajo nov rov
3. 3. nav. ekspr. z dajanjem gmotne pomoči
   1. a) lajšati komu življenjske razmere: podpirati brezposelne, invalide / finančno podpirati
   2. b) omogočati komu določeno dejavnost: med študijem so ga starši le s težavo podpirali; nadarjenega pianista je izdatno podpiral / podpirati revijo, ustanovo; podpirati umetnosti
      // z dajanjem pomoči omogočati kaj sploh: podpiramo njegovo kandidaturo za predsednika / podpirati predlog, prošnjo / podpirati trditev z dokazi dokazovati, utemeljevati
      ● pog. komu podpirati lenobo z nepotrebno pomočjo omogočiti, da se komu ni treba (po)truditi, da mu ni treba delati; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

podpírati se star.  opirati se: starec se je podpiral na palico

podpiráje: podpiraje ga, je počasi stopal ob njem

podpirajóč -a -e: sedel je molče, podpirajoč si glavo

podpíran -a -o: podpirana društva in ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo
   // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev
2. 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč
   // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč
3. 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč
4. 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom
   ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav
   ♦ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. šol. premestiti koga iz ene šole na drugo: učence iz okoliških šol so prešolali na matično šolo; dijaku so svetovali, naj se prešola / otroka so prešolali v manj zahteven razred
2. 2. knjiž., redko usposobiti za drugo delo: prešolati invalide; prešolali so jih v poskusne pilote

prešólan -a -o: prešolani učenci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. usposobiti za drugo delo: preučiti invalida; moral se je preučiti
2. 2. proučiti: znanstveno preučiti pojav / skrbno preučiti vse podatke preštudirati
   // preučiti prošnjo, zahtevo
   ● star. izkušnja nas ni preučila izučila

preučíti se ekspr.  prebiti, preživeti ob učenju: koliko se bomo morali letos še preučiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. delati vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirejati besedilo, gradivo; prirejati sestavek za tisk / ekspr. nič ni prirejala, povedala je, kot je bilo; pren. po svoje (si) prirejati podobo sveta
   // delati ustrezno za kak namen sploh: prirejati vozila za invalide
2. 2. delati, kar je potrebno, da se javni dogodki začnejo, uresničijo: prirejati koncerte, predstave, razstave, tekmovanja, zborovanja / slišal sem, da klub prireja večerjo pripravlja
   // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: prirejati obiske vojašnic; prirejal je predavanja o tem problemu predaval je
3. 3. mat. delati, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirejati številom njihove kvadrate

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. denarna vsota ali kaka stvar, ki se za kaj da, prispeva: dati svoj prispevek za novo šolo; zbirati denarne prispevke za izlet; podpreti kaj s prispevkom; letni, mesečni prispevek; prispevek v blagu, obleki / prostovoljni prispevek
   // dajatev za zadovoljevanje skupnih potreb: odmeriti, predpisati prispevek; plačati prispevke; določiti stopnjo prispevka; dajatve in prispevki / komunalni prispevek za kritje stroškov komunalne ureditve zazidalnega zemljišča; stanovanjski prispevek; prispevek za invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje delavcev / družbeni prispevki
   ♦ ekon. proračunski prispevek nekdaj dajatev proračuna za splošne družbene potrebe; prispevek za socialno zavarovanje del osebnih dohodkov ali dohodka, ki ga odvaja izplačevalec v samoupravne interesne skupnosti za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje
2. 2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: prispevek delavca k ustvarjanju dohodka / prispevek režiserja k predstavi / prispevek h krepitvi socializma / publ. vsak bo dal svoj prispevek k miru, razvoju mednarodnih odnosov bo prispeval
   // članek je zanimiv prispevek k zgodovini
   ● prispevki za zgodovino gradivo
3. 3. (krajše) literarno delo, sestavek v kaki publikaciji: napisati prispevek za zbornik; v reviji je izšlo več njegovih prispevkov; objavili so tudi prispevek v domačem narečju / literarni prispevki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. narediti, da kdo spet dobi dobro ime, ugled, čast: rehabilitirati po nedolžnem obsojenega; znanstvenik je v razpravi to zgodovinsko osebo v marsičem rehabilitiral; moralno, pravno rehabilitirati / rehabilitirati spomin umrlega
   ♦ jur. po prestani kazni priznati obsojenemu enake pravice, kot jih imajo drugi občani, razen tistih, ki so mu omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi pravnih posledic obsodbe
   // narediti, da se komu spet prizna veljava, vrednost: rehabilitirati pisatelja
   // narediti, da se komu kaj spet prizna: rehabilitirati čast, zasluge koga
2. 2. med. ponovno usposobiti telesno, duševno prizadetega za normalno življenje, določeno delo, poklic: rehabilitirati invalida; govorno, slušno rehabilitirati / medicinsko, psihološko rehabilitirati

rehabilitíran -a -o: nekaj let po smrti je bil rehabilitiran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. nanašajoč se na družbo, družben: proučevati socialne odnose; socialna moč, vloga koga / socialne krivice / socialne plasti, skupine; socialna lestvica
   // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je socialno bitje / čebele in druge socialne žuželke
2. 2. nanašajoč se na gmotni položaj, mesto v družbi, družben: socialni izvor, sestav študentov / socialni propad, vzpon koga / brezposelnost in drugi socialni problemi / socialna nasprotja se manjšajo
3. 3. nanašajoč se na dejavnost za omiljenje, urejanje gmotnih, življenjskih razmer: dobivati socialno pomoč / socialni podpiranci / obiskala ga je socialna delavka delavka, ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom
   // socialno skrbstvo dejavnost, s katero se življenjsko ogroženim osebam zagotavlja materialna pomoč in pomoč pri njihovem usposabljanju za življenje, delo; pog. biti v službi na socialnem skrbstvu na skupnosti socialnega skrbstva; socialno varstvo; socialno zavarovanje zavarovanje, ki zagotavlja zaposlenim in članom njihove družine določene pravice v primeru bolezni, nosečnosti, poroda, delovne nezmožnosti, starosti, smrti; pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
4. 4. ki upošteva koristi drugih, skupnosti: ta človek je zelo socialen; socialni in nesocialni ljudje / imeti socialne nazore; pomagati človeku je socialno dejanje
   ● tako ravnanje se je upiralo njegovemu socialnemu čutu čutu za upoštevanje koristi drugih, skupnosti; socialni ljudje ljudje, ki se prilagajajo splošno veljavnim družbenim normam; publ. voliti kandidata socialne demokracije socialnodemokratske stranke; socialna ogroženost ogroženost zaradi slabih gmotnih, življenjskih razmer
   ♦ lit. socialni realizem realistična književnost, ki obravnava zlasti socialno problematiko; socialna drama, poezija; med. socialne bolezni bolezni, ki jih povzročajo zlasti neugodne gmotne razmere; polit. socialna demokracija v nekaterih državah politična organizacija delavskega razreda, ki se zavzema za izboljšanje kapitalistične družbe s postopnimi reformami; psih. socialna psihologija psihologija, ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi; socialna zrelost zrelost posameznika ali socialne skupine glede na njeno vključenost v družbo, odgovornost do družbe

sociálno prisl.: socialno ogrožen človek; biti socialno zavarovan

sociálni -a -o sam., pog.: vsak teden ga obišče socialna socialna delavka; delati na socialni, na socialnem na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
   // sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
   // ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave
2. 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
   // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
   // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
   // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
   ● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
   ♦ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus

sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. ki znaša sto odstotkov: stoodstotna udeležba na volitvah; dobiti stoodstotno povračilo
2. 2. ekspr. popoln, vsestranski: nikoli ne bo stoodstoten Američan / uspeh je stoodstoten; zahtevati stoodstotno natančnost pri delu / stoodstotni invalid

stóodstótno prisl.: udeležiti se volitev stoodstotno; predstava je stoodstotno uspela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. enota pri razvrstitvi, ocenjevanju pojava, stanja glede na posledice, intenzivnost: letošnji potres je bil za dve stopnji hujši od lanskega / stopnje invalidnosti; stopnje pripravljenosti / stopnja sorodstva sorodstvo glede na neposredno ali posredno sorodstvo
   // kar je pri razvrstitvi delov kake dejavnosti ali položajev v njej določeno s pomembnostjo, nalogami, pravicami: stopnje sodišč, šol / docent je za stopnjo nižji od izrednega profesorja / nižja stopnja osnovne šole osnovna šola od prvega do četrtega razreda
2. 2. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa: opisovati stopnje družbenega razvoja; začetna stopnja kapitalizma; prehod z ene stopnje na drugo / stopnja duševnega, umskega razvoja; vse življenje je ostal na stopnji otroka / rasti, razvijati se od stopnje do stopnje / razvojna stopnja
   // kar je določeno z delom opravil glede na celoto opravil pri izdelavi česa: ena od stopenj pri delu slovarja je zbiranje gradiva; razdeliti postopek pridobivanja kake snovi na več stopenj / publ. načrt je na stopnji snovanja se šele snuje
3. 3. kar izraža obseg pojava, stanja glede na mogoči razpon: ugotavljati stopnjo poškodovanosti; razvrstiti po stopnji odvisnosti; različna stopnja avtomatizacije / določiti stopnjo porabe velikost; preseči načrtovano stopnjo izvoza višino
   // z oslabljenim pomenom: stopnja odgovornosti se z odraslostjo poveča odgovornost; doseči visoko stopnjo urejenosti veliko urejenost
4. 4. mat. značilnost, določena z velikostjo eksponenta: ugotoviti stopnjo korena, potence / enačba prve stopnje z neznankami v prvi potenci; stopnja enačbe značilnost, določena z največjim eksponentom neznanke
5. 5. lingv. oblika, ki izraža izhodiščno, večjo, največjo mero lastnosti pridevnika, prislova: določiti stopnjo pri pridevniku / osnovna stopnja prislova
6. 6. muz. lega, mesto tona, akorda v diatonični lestvici: dominanta je peta stopnja v durovi ali molovi lestvici
   ● star. sta na isti družbeni stopnji imata isti družbeni položaj; zastar. na zadnji stopnji se je ustavil stopnici; publ. ta pojav je v zadnji stopnji posledica zakonitosti družbenega življenja končno, nazadnje
   ♦ alp. težavnostna stopnja plezanja oznaka za težavnost plezalnega pristopa; ekon. kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev; geol. geotermična stopnja globinska razdalja v notranjosti zemlje, v kateri se temperatura spremeni za 1° C; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; kem. stopnja alkalnosti, bazičnosti; lingv. odvisni stavek druge stopnje stavek, odvisen od odvisnega stavka prve stopnje; odvisni stavek prve stopnje stavek, neposredno odvisen od glavnega stavka; prevojna stopnja neenakost prevojnih samoglasnikov zaradi njihove različne kolikosti ali kakovosti; polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; med. opeklina druge stopnje opeklina, pri kateri je prizadeta kožna povrhnjica in zgornji ali tudi globlji sloji kože; opeklina prve stopnje opeklina brez mehurjev, pri kateri je prizadeta samo kožna povrhnjica; opeklina tretje stopnje opeklina, pri kateri so uničeni vsi sloji kože in podkožje; ped. radijska šola za nižjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v prvem, drugem, tretjem razredu osnovne šole; radijska šola za srednjo stopnjo radijska oddaja, prirejena za šolski pouk v četrtem, petem, šestem razredu osnovne šole; šol. stopnje usmerjenega izobraževanja stopnje v izobraževalnem procesu po končani osnovni šoli; stopnja do leta 1980 študij na višji, visoki in podiplomski stopnji; tisk. stopnja črk velikost črk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: upokojiti delavca; pri šestdesetih letih se je upokojila / invalidsko upokojiti
   ♦ jur. predčasno upokojiti upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti
2. 2. knjiž. umiriti, pomiriti: prijazne besede so ga upokojile / upokojiti strasti

upokojíti se knjiž.  umiriti se: pri tej starosti bi se že lahko malo upokojil / ulica, vas se je upokojila / želje so se upokojile

upokojèn -êna -o: upokojena učiteljica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo: usposobiti delavce; usposobiti se v tečaju; usposobil se je z delom, vajo; hitro se usposobiti / usposobiti koga za opravljanje poklica; usposobiti se za profesorja; poklicno, praktično se usposobiti / usposobiti psa za lov
   // narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh: usposobiti invalida za vsakdanje življenje
2. 2. publ. narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno: zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov; usposobiti žičnico / usposobiti cesto za promet; usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij; s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo

usposóbljen -a -o: usposobljeni strokovnjaki; usposobljen za delo; strokovno usposobljen delavec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano: uveljaviti svoje mnenje; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo; nova metoda se je povsod uveljavila
2. 2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled: to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu
3. 3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno: nova moda je spet uveljavila dolga krila
4. 4. narediti, da se kaj kje uporablja: uveljaviti slovenščino v skupščini, vojski
   // narediti, da se kaj začne splošno uporabljati: to ime se ni moglo uveljaviti; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine
5. 5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo: uveljaviti odločitev, sklep; uveljaviti svojo voljo; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti
   ● ekspr. ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči ni bilo čutiti njegove toplote; publ. uveljaviti premoč na igrišču izkoristiti, izrabiti

uveljáviti se 
1. 1. pridobiti si veljavo, ugled: uveljaviti se v družbi; uveljaviti se z odkritjem zdravila; politično, znanstveno se uveljaviti; uveljaviti se kot športnik / podjetje se je uveljavilo tudi v tujini
2. 2. nav. ekspr. postati znan, pomemben: prireditev se je kmalu uveljavila; popevka se je hitro uveljavila postala znana, priljubljena
   // ta literarna smer se ni uveljavila

uveljávljen -a -o: uveljavljena igralka; pravilo je splošno uveljavljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

vojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. manjšalnica od voz: napreči voziček; peljati se na vozičku, z vozičkom / enovprežni voziček; štirikolesni voziček
2. 2. vozu podobna priprava za prevažanje
   1. a) stvari, tovora: nakladati premog na vozičke; vso zelenjavo z vrta je zvozil na vozičku; gospodinja je šla na trg z vozičkom / jamski voziček ozkotirni rudniški voziček za prevažanje tovora, zlasti premoga; ročni voziček; samopostrežni voziček ki se uporablja v samopostrežnih trgovinah; servirni voziček; sladoledarski, smetarski voziček
   2. b) oseb: mati je vzela otroka iz vozička / invalidski voziček; mrliški voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; otroški voziček
3. 3. igrača, ki predstavlja voz, otroški voziček: delati otrokom vozičke; deklice so vozile vozičke s punčkami
   ♦ elektr. akumulatorski voziček transportni voziček, ki ga žene energija iz akumulatorjev; les. vpenjalni voziček priprava pri polnojarmeniku za vpenjanje hlodov; teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne; žel. prtljažni voziček akumulatorski voziček s prikolicami za prevoz prtljage od skladišča do službenega vagona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. glagolnik od zavarovati: zavarovanje glave s čelado / zavarovanje poti ob prepadu / zavarovanje domače industrije pred premočno tujo konkurenco / zavarovanje svojih koristi / odločiti se za zavarovanje hiše, živine
2. 2. pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: skleniti zavarovanje; trajanje zavarovanja / osebno, pomorsko, požarno zavarovanje; obvezno, pogodbeno, prostovoljno zavarovanje; življenjsko zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja
   // pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: zapornikom ni priznano zavarovanje / socialno zavarovanje / invalidsko zavarovanje; pokojninsko zavarovanje socialno zavarovanje, s katerim si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine; starostno zavarovanje kmetov do 1983 ki daje ob določeni starosti kmečkim zavarovancem pravico do starostne pokojnine; zdravstveno zavarovanje za primer bolezni, nesreče pri delu, poklicne bolezni ter druge začasne nezmožnosti za delo
   ● pog. delati na socialnem zavarovanju na skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja
   ♦ jur. kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti; kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti; zavarovanje posojila vrnitve posojila z zastavo ali s poroki; zavarovanje za doživetje pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg
   // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot
2. 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet
   // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo
3. 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost
4. 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota
   // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati
   ♦ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja

zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna
● zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami
♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

1. 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano
2. 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj
3. 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode
   // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur
4. 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu
5. 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju
   // v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši
6. 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
   // kako živiš
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti
7. 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost
8. 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo
   // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
9. 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami
   // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate
10. 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega
    // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja
    // ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij
11. 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi
12. 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno
    // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več
13. 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju
14. 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali
    // z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje
15. 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda
    ● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo

živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor

živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.