óbčina -e ž (ọ̑)
1. temeljna enota lokalne samouprave: združiti občine; gospodarsko razvita občina; organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
// organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini
// poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež: iti na občino; zbrati se pred občino
// do 1965 osnovna upravna enota okraja: občine in okraji
2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
♦ pravn. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

domôven -vna -o prid. (ō)
knjiž. nanašajoč se na dom, domovino: odtrgan od domovnega občestva
♦ pravn. domovna občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina; žel. domovna postaja železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

spričeválo -a s (á)
1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli
// učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo
2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo
3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren
● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi
♦ pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

domovínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na domovino: domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila
♦ lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; pravn. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

komúna -e ž (ȗ)
1. publ. občina: razvite in nerazvite komune / sedež komune
2. polit., v socializmu družbenoekonomska in politična samoupravna skupnost kot enota socialistične družbe: vloga komune; občina kot komuna
3. zgod., v srednjem veku mesto s precejšnjo samostojnostjo, samoupravo: razvoj komun v Franciji in Italiji / mestne komune
♦ zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

déte1 -ta s (ẹ́)
knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo; njena hčerkica je prisrčno dete; bolno dete; joka kot majhno dete
// človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Jezus Kristus kot otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

nrávstven -a -o prid. (ȃ)
knjiž. moralen:
a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
♦ filoz. nravstvena filozofija etika; pravn. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov.(ū ȗ; ī ú)
1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje / z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo
3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á)
1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati / ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj
2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: priča je pokazala zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
// usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi
3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti / to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim
6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
7. narediti vidno, opazno
a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi / svojih čustev na zunaj ni pokazal
b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; ekspr. breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

cénter in cênter -tra m (ẹ̄; ē)
1. kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina, središče: stanovati v centru (mesta); publ. iščem sobo v strogem centru / občina Ljubljana-Center; pren. biti v centru pozornosti
2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost, središče: ogledati si pomembnejše gospodarske, industrijske centre države; sprostitveni, športni center / blagovno-trgovinski center [BTC] velik kraj, prostor s trgovskimi, poslovnimi objekti; družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; klinični center [KC] bolnišnica, ki združuje več klinik; kulturni center [KC] ustanova, ki usmerja in vodi kulturno dejavnost; nakupovalni center veliko omejeno območje z različnimi trgovinami, poslovalnicami, restavracijami, nakupovalno središče; center dobrega počutja center, ki s ponudbo različnih sprostitvenih tehnik, zdrave prehrane človeku omogoča dobro počutje; velnes; center odličnosti središče visokokakovostne multidisciplinarne skupine raziskovalcev, ki z uporabo sodobnih tehnologij povezuje znanost in gospodarstvo; center za tujce ustanova, ki na ozemlju svoje države skrbi za tujce brez ustreznih dokumentov za bivanje
// ustanova, ki usmerja in vodi določeno dejavnost: izobraževalni center; šolski center za kovinsko stroko; center za napredek gospodinjstva
3. polit. sredinska skupina v parlamentu: ameriški demokratični center; vlada italijanskega levega centra
4. šport. sredinski igralec pri košarki: prvi center ni dosegel niti enega koša
♦ anat. možganski centri; voj. center srednji del bojne črte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

deficitáren -rna -o prid. (ȃ)
1. publ. ki ni na razpolago v dovolj veliki količini: deficitarni material; deficitarni proizvodi / deficitarni poklici; deficitarne dejavnosti, stroke / deficitarna prehrana pomanjkljiva
// ki nima dovolj surovin, kapitala: deficitarne dežele; deficitarna občina
2. deficiten: deficitarno podjetje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

grbína -e ž (í)
rahla izboklina, vzpetina na ravnem ali položnem svetu: smučali so se po grbinah; biti skrit za grbino zemlje
// nav. mn. podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje: vožnja čez grbine; kljub gostemu prometu se občina ni odločila za namestitev grbin / cestne grbine
♦ geol. hrib z zaobljenim pobočjem, ki ga je obrusil ledenik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

katástrski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na kataster: katastrski podatki; katastrska meja / katastrska imena zemljišč / katastrsko merjenje / katastrski urad urad, ki vodi (zemljiški) kataster po katastrskih občinah in obračunava katastrski dohodek; katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja
♦ fin. katastrski dohodek; katastrski donos; geod. katastrski načrt ali katastrska mapa načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

nagájati tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. (á á á; á)
1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav. ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada
// ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja
2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo
● ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

najémnica -e ž (ẹ̑)
ženska ali ustanova, ki kaj najame: najemnica stanovanja / najemnica gostilne, hotela, lokala / občina je postala najemnica obeh stavb

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́)
1. izraža namen osebka
a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
2. skleniti, odločiti:
a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili sto evrov / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

občínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na območju občine; občinski svet; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ pravn. občinsko sodišče nekdaj prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

pestíti -ím nedov. (ī í)
1. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: predstojnik ga je pol ure pestil zaradi neizpolnjene norme; pestil je stražarja, ker ga ni zbudil / upniki ga pestijo, zato je prodal gozd; občina jih pesti zaradi neprijavljenega zaslužka
// z grožnjami, silo vplivati na koga, da bi storil, povedal kaj: zasliševalec ga je pestil, kje je tisti dan bil; toliko časa so jih pestili, da so priznali / trdo so ga pestili, a ni izdal nikogar
2. ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem, težkem položaju: pestijo jih veliki davki; suša jih je pestila pol leta; klub pestijo finančne težave / čas, delo me pesti
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestile so jih velike skrbi / bolezen ga pesti zelo bolan je; lakota ga je pestila zelo je bil lačen
3. star. tepsti, pretepati, zlasti s pestmi: tako so ga pestili, da je obležal nezavesten
4. zastar., v zvezi pestiti roke stiskati roke v pest: pestil je roke in stiskal zobe
● ekspr. za vsak dinar me pesti hoče natančno vedeti, za kaj je bil uporabljen, zapravljen denar; ekspr. profesor ga je pol ure pestil pred tablo spraševal težko učno snov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

prijavíteljica -e ž (ȋ)
ženska ali država, ustanova, ki koga ali kaj prijavi: prijaviteljica je želela ostati anonimna; zaščititi identiteto prijaviteljice / agencija, občina kot prijaviteljica projekta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

redníštvo -a s (ȋ)
preživljanje koga, skrb za koga: zaradi dolgoletnega redništva ga je imel za očeta
● star. občina je podpirala redništvo rejništvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

révež -a m (ẹ̑)
1. reven človek: bili so taki reveži, da še za kruh niso imeli; revežem je razdelil nekaj obleke; vaški reveži / občinski revež nekdaj človek brez dohodkov, za katerega skrbi občina; pren. kulturni reveži
2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: revež je bolan že tretje leto; reveže so spet pretepli / kot nagovor ti revež ti, kaj si moral prestati
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; preg. če bi bil človek vedež, ne bi bil revež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

siróta -e ž (ọ̑)
1. otrok, ki so mu umrli starši ali eden od njih: biti, postati sirota; skrbeti za sirote / je sirota brez matere, očeta / enostranska otrok brez enega od staršev, obojestranska sirota otrok brez staršev; občinska sirota nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina; partizanska, vojna sirota
2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: siroti nisva vedeli, kaj naj storiva / kot nagovor ti sirota ti
● preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

sòlastníca -e ž (ȍ-í)
ženska ali država, ustanova, ki je skupaj s kom lastnica česa: solastnica hiše / občina je solastnica zemljišča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

sòustanovíteljica -e ž (ȍ-ȋ)
ženska ali država, ustanova, ki je skupaj s kom ustanoviteljica česa: soustanoviteljica društva; soustanoviteljica inštituta, univerze; soustanoviteljica revije / občina je soustanoviteljica podjetja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

zídati tudi zidáti -am nedov. (í á í)
1. s polaganjem gradbenega materiala, zlasti zidakov, v vrste navpično eno na drugo delati, da kaj nastaja: začeli so zidati; zidati na betonske temelje; zidati s kamnom, z opeko; ta zidar dobro, hitro zida / zidati hišo, skladišče; zidati peč / ekspr. kdaj boste začeli zidati? Jutri, če pridejo zidarji kdaj se bo pri vas začela zidava, gradnja; pog. cerkev je zidal znani arhitekt naredil zanjo načrte, vodil gradnjo; ekspr. občina bo zidala šolo v svoji režiji s svojimi sredstvi in delavci; pog. zidala bosta gradila bosta svojo hišo; brezoseb. tisti čas se je veliko zidalo / zidati zid
2. ekspr. sestavljati, tvoriti celoto iz delov; graditi: avtor zida stavek pregledno in smiselno; zidati svoj filozofski sistem
3. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč; graditi: svoje pesmi zida na ljudskem izročilu; zidati družbo na demokratičnih temeljih
● začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; publ. zidati na človeka upati, da bo kaj dosegel; zaupati vanj; knjiž. zidati na skalo ustvarjati kaj na dovolj zanesljivi, trdni osnovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

aparát -a m (ȃ)
1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / zastar. na letališču so pristajali lovski aparati letala
// pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat
2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat
♦ šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice
3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat
4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

četŕtič prisl. (ŕ)
1. pri ponavljanju na četrtem mestu: prišel sem že trikrat, pa bom še četrtič
2. v zapovrstju na četrtem mestu: občina razpisuje mesto 1. zdravnika, 2. tehnika, 3. sluge, 4. [četrtič] snažilke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

čŕn2 -a -o stil. -ó prid. (ŕ)
1. ki je take barve kot oglje ali saje; ant. bel3: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno vino rdeče; črno pivo temno; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji; črno odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi
5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

domàč -áča -e prid. (ȁ á)
1. nanašajoč se na dom 1:
a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pisne obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno branje literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

domicílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na domicil: domicilna občina / publ. domicilne cene cene na domačem tržišču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

garánt -a m (ā á)
porok: kot garant podjetja nastopa občina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

investítor -ja m (ȋ)
1. oseba ali država, ustanova, ki investira: sredstva investitorjev
2. naročnik gradbenega objekta: investitor novih stanovanjskih blokov je občina; investitorji in projektanti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

investítorica -e ž (ȋ)
ženska ali država, ustanova, ki investira: glavna investitorica projekta je občina; največje slovenske investitorice v tujini; solastnica in investitorica / tuje države investitorice v Sloveniji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

investítorka -e ž (ȋ)
ženska ali država, ustanova, ki investira: najpomembnejše, največje tuje investitorke v Sloveniji; država, občina kot glavna investitorka obvoznice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

nalóžbenica -e ž (ọ̑) ekon.
oseba, ustanova, organizirana skupnost, ki uporabi del na novo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: občina je naložbenica v nove projekte; vodilna tuja naložbenica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

sociála -e ž (ȃ) publ.
1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov
// ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo
2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo
// socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

sòpodpísnica -e ž (ȍ-ȋ)
1. podpisnica v razmerju do prvega, glavnega podpisnika: pogodbo je podpisala tudi sopodpisnica
2. podpisnica v razmerju do drugega podpisnika: občina je sopodpisnica pogodbe / sestanek držav, sopodpisnic sporazuma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

ubóžen -žna -o prid., ubóžnejši (ọ́ ọ̄)
star. reven, siromašen: ubožen študent; bili so zelo ubožni; ubožna družina / ubožno pohištvo skromno
● ubožna hiša ubožnica
♦ pravn. ubožno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

ubóžnosten -tna -o prid. (ọ́)
pravn., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.

Število zadetkov: 39