óbčina -e ž (ọ̑) 

1. 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine
   // delati na občini / občina Grosuplje
   // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji
   // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež
2. 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
   ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
   ♦ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.