obílica -e ž (ȋ) - 1. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: obilica podatkov; zima z obilico snega
// v prislovni rabi, v zvezi v obilici izraža veliko količino, množino: vsega je bilo v obilici; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih - 2. zastar. obilje, izobilje: obilica in pomanjkanje / živeti v obilici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.