okrǫ́gəł, -gla, adj. rund (kugelförmig, kreisförmig oder cylinderförmig); okroglega lica biti; nima okroglega v mošnji, er hat keinen Heller im Beutel, Cig., C.; okrogli vrh, die Kuppe, Cig.; o. denar, o. steber; — okroglo povedati, etwas Lustiges vorbringen, Z.; okrogla, eine lustige Weise, Cig.; okrogle peti, lustige Lieder singen, Cig., Vod. (Pes.); tiste naše okrogle izvirajo iz tega, kar Nemec imenuje "Lustigkeit", Zv.; okroglo zagosti, ein lustiges Stück aufspielen, Cig., M.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

okrogel [okrọ́gǝu̯] pridevnik

okrogel

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

okrogel prid., F46, cibilla, okrogla miẛa; discus, ṡkléda, tudi ena kamenata okrugla ṡhkrivzhiza k'luzhanîu; globosus, -a, -um, okrogil; hemicyclus, -cli, en okrogli ſtol, na polovizo zirkelna ſturjen; imbricatus, -a, -um, na polovizo okrogel; pelta, -ae, polovizo eniga okrogliga ṡhzyta, ali tarzhe; rotundare, okroṡhiti, ali okroglu délati, okroglu ſturiti; rotundus, -a, -um, okrogil

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

okrogel -gla prid. okrogel: letu okroglu im. ed. s iabauku je leta ſveit (V, 496) ǀ ona sturj enu okroglu tož. ed. s ſnaminie (II, 395) ǀ Naturaliſti pak pravio, de lintuorn v'repi imà ene madeshe okrogle tož. mn. m ardezhe, inu bele, kateri ſe ſvetè kakor ſlatu, inu ſrebru (II, 410)

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.

okrogel prid. ♦ P: 5 (DJ 1575, JPo 1578, DB 1584, MD 1592, MTh 1603)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 3. 5. 2024.