antropocéntričen tudi antropocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) filoz. ki ima človeka za edini subjekt vsega, kar je: antropocentrični nazor;
antropocentrična smer v znanosti;
antropocentrično gledanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
antropocentrízem -zma m (ī) filoz. nazor, da je človek edini subjekt vsega, kar je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
égo m neskl. (ẹ̑) knjiž. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja; jaz: osamljen je v množici, kajti zadovoljiti zna le svoj ego
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
gramátičen -čna -o prid. (á) slovničen: gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi
♦ jur. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; lingv. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku; gramatično število
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
heteronómen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. odvisen, nesamostojen, podrejen: heteronomen subjekt;
heteronomna volja / heteronomna etika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
jàz jáza m (ȁ ȃ) knjiž. - 1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz - 2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odsvojíti -ím dov., odsvójil (ī í) jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti premoženje;
odsvojiti terjatev;
vozilo se odsvoji
♦ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
práven -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi;
spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organomprávno prisl.: pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba; prim. pravnopolitičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
predikát -a m (ȃ) - 1. lingv. povedek: predikat in subjekt
♦ filoz. del stavka, ki pripisuje subjektu dejanje, stanje, lastnost ali pa to zanika - 2. knjiž. pridevek, vzdevek: tega predikata nisem zaslužil / pridobiti plemstvo z viteškim predikatom naslovom
● publ. glavna predikata naših izdelkov sta kvaliteta in funkcionalnost glavni lastnosti, značilnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
subjékt -a m (ẹ̑) - 1. knjiž. kdor čuti, misli, deluje: subjekt te nevarnosti navadno ne opazi
● slabš. ne ukvarjaj se s tem podlim subjektom človekom, osebo - 2. publ. kdor odloča, pomembno vpliva: hoteti postati subjekt; delovna skupnost mora biti suveren subjekt, ne pa samo pasivni objekt / družbeni, idejni subjekti; subjekti dogovarjanja; subjekti mednarodne politike
- 3. lingv. osebek: subjekt in predikat / gramatični subjekt ki stoji v imenovalniku; logični subjekt ki ne stoji v imenovalniku, smiselni osebek
♦ filoz. subjekt nosilec določenih lastnosti, stanj in dejanj; jur. pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; lit. lirski subjekt oseba v lirskem delu, ki izpoveduje svoje doživljanje; literarni subjekt oseba v literarnem delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
subjékten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na subjekt: subjektne značilnosti
♦ lingv. subjektni stavek odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka; osebkov odvisnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
tavtologíja -e ž (ȋ) - 1. lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena, istorečje: uporabljati tavtologije; stilna vrednost tavtologij; navesti za primer tavtologijo: globoko seči do srca
- 2. filoz. sodba, v kateri ima predikat isti pomen kot subjekt: osnovna načela logike so tavtologije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vlóžnica tudi vložníca -e ž (ọ̑; í) - 1. lit. lirska pesem, v kateri se lirski subjekt posredno izpoveduje v vlogi kake osebe: pisati vložnice / pesem vložnica
- 2. knjiž. pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine; kuplet: vložnica v opernem besedilu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vzpostáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji
// knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt
♦ jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja - 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča
- 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik
- 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu
vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.