tóča -e ž (ọ́)
1. padavine v obliki večjih ledenih zrn: toča pada, se usuje; toča je pobila žito, poškodovala drevje; kakor kurja jajca debela toča; huda toča / izstreliti raketo proti toči; pren., ekspr. na borce se je usula ognjena toča
 
preg. po toči zvoniti je prepozno prepozno je začeti delovati, ukrepati po tem, ko se je kaj neugodnega že zgodilo, je bila škoda že narejena
2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, udarjajočega: po njih se je usula toča kamenja, krogel / toča besed, očitkov; toča vprašanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 29. 3. 2024.

Število zadetkov: 1