tolkálce -a [tou̯kalce] s (ā) manjšalnica od tolkalo: okrašeno bronasto tolkalce
♦ glasb. lesena ali kovinska paličica z glavico ali metlico na koncu, s katero se tolče na tolkalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tolkálec -lca [tou̯kalca tudi tou̯kau̯ca] m (ȃ) kdor igra na tolkalo: tolkalci in pihalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tolkálo -a [tou̯kalo] s (á) 1. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje: potrkati s tolkalom;
bronasto tolkalo / tolkalo na vratih 2. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi; tolkač: treti poper s tolkalom;
kovinsko, leseno tolkalo 3. glasbilo, na katero se igra s tolčenjem na napeto opno, ploščo: boben, činele in druga tolkala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
címbal -a m (ȋ) ljudsko glasbilo s strunami, po katerih se igra s tolkalcema: počila je struna na cimbalu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
dušílec -lca [dušiu̯ca in dušilca] m (ȋ) priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka: pogonski motorji letal imajo učinkovite dušilce;
dušilec za revolversko cev
♦ glasb. priprava pri godalnih, pihalnih in tolkalnih instrumentih za dušenje tonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
godálo -a s (á) nav. mn. glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom: godala in tolkala;
z godali spremljati pevce / koncert za fagot in godala // star. glasbilo: harmonika mu je bila najljubše godalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
oprékelj -klja m (ẹ́) manjše ljudsko glasbilo s strunami, po katerih se igra s tolkalcema: godec si je oprtal oprekelj in zaigral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
orkéster -tra m (ẹ́) 1. večja skupinaa) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
♦ glasb. jazz orkester ki izvaja jazzb) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv 2. glasb. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
pihálo -a s (á) 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem: pihala so bučno zaigrala;
godala, pihala in tolkala / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente2. teh. priprava, ki daje, oddaja enakomeren tok zraka: sušiti s pihalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
ropotálo -a s (á) slabš. 1. kar ropota, navadno motorno vozilo: kam se pelješ s tem ropotalom
● glasb. žarg. raglje in druga ropotala v sodobni glasbi tolkala2. kdor (rad) veliko in glasno govori: kdo bo poslušal to ropotalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
simfóničen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na simfonijo: simfonični koncert;
simfonična glasba / simfonični orkester orkester, sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal / simfonična dvorana / Arničeva simfonična pesnitev Pesem planin
♦ glasb. simfonična pesnitev programska, oblikovno svobodna enostavčna skladba za orkester
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
sordína -e ž (ȋ) glasb. priprava pri godalnih, pihalnih in tolkalnih instrumentih za dušenje tonov, dušilec: violinist je namestil sordino;
igrati s sordino;
kovinska, lesena sordina;
pren., publ. iz njegove poezije se oglaša, čeprav s sordino, zanos mladosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
tolkáč -a [tou̯kač] m (á) 1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi: mečkati krompir, peso s tolkačem;
lesen tolkač;
tolkač za poper 2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: potrkati s tolkačem;
medeninast tolkač 3. glasb. krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se tolče na tolkalo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
trkáč -a m (á) 1. ekspr. oven, ki rad trka: bežati pred trkačem 2. zastar. tolkalo: udariti s trkačem po vratih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
trkálo -a s (á) priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: stara vrata z medeninastim trkalom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
véliki -a -o prid. (ẹ̑) 1. določna oblika od velik:a) veliki kazalec ure;
mali in veliki krožniki;
zvoniti z velikim zvonom;
male in velike črke;
velika skakalnica;
mala in velika začetnica b) pog. veliko pivo c) veliki narodi;
veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkalč) puška z velikim dometom d) te velike razlike so se še povečale e) kaj študira tvoj veliki sin f) veliki klanec je za nami g) vem za njegovo veliko bolečino h) velika kmetija je propadla i) poročati o velikem dogodku / veliki slovenski pesnik; Amerika, njihova velika soseda / odšel je v veliki svet; gostilna je stala ob veliki cesti / Velika Britanija; kot pristavek k imenu Peter Veliki 2. v zvezi velika potreba izločanje blata: mala in velika potreba / iti na veliko potrebo
● veliki hlapec hlapec, ki vodi druge hlapce na kmetiji; star. veliki srpan avgust; star. veliki traven maj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; velika dekla dekla, ki vodi druge dekle na kmetiji; ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli čez (veliko) lužo Atlantski ocean; nar. velika maša veliki šmaren; velika matura nekdaj zaključni izpit po višji srednji šoli; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago; velika plošča (gramofonska) plošča s premerom 30 cm
♦ anat. veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; veliki krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; velika medenica zgornji del medenice; astron. Veliki medved; bot. veliki jesen jesen z golimi cveti, Fraxinus excelsior; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; velika zraščenka užitna goba, zraščena iz številnih betov, ki imajo s strani nasajene klobučke, Grifola frondosa; film. veliki plan od zelo blizu prikazana oseba, stvar ali njun del, navadno čez celo filmsko platno, sliko; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; fiz. velika kalorija kilokalorija; geom. velika os elipse najdaljši premer elipse; velika polkrožnica polkrožnica nad veliko osjo elipse; glasb. veliki interval; velika seksta, sekunda, septima, terca; jezikosl. veliki stavek skupina zapleteno sestavljenih stavkov z dvema pomenskima deloma; kem. velika molekula makromolekula; lov. veliki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; velika divjad zlasti večja in zaradi načina lova pomembna divjad; mat. velika poštevanka sistem produktov po dveh celih števil od 10 do 20; navt. veliki jambor jambor, drugi od spredaj; veliko jadro spodnje največje jadro na glavnem jamboru jadrnice z več jambori; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo; veliki duhovnik pri starih Judih najvišji duhovnik in hkrati predsednik velikega zbora; veliki šmaren praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki teden teden pred veliko nočjo; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; velika sobota zadnja sobota pred veliko nočjo; soc. veliki kmet kmet, ki ima navadno nad 10 ha zemlje; velika družina razširjena sorodstvena skupnost, ki temelji na skupnem družinskem predniku in nedeljivosti družinske lastnine; šah. velika kombinacija kombinacija, ki sestoji iz velikega števila potez; velika rokada rokada na damino stran; šport. veliki rokomet rokomet, pri katerem je na igrišču enajst igralcev; zgod. veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije; velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno; zool. veliki metljaj; veliki vrtni polž; velika sinica véliki -a -o sam.:
publ. sestanek štirih velikih predstavnikov velesil Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; narediti kaj velikega; na veliko na veliko trgovati z žitom; na veliko zapravljati;
prim. več, velik, veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
zvônček -čka m (ó) 1. manjšalnica od zvon, zvonec: zvonček cinglja, se oglasi, ekspr. poje;
zvonček nad vrati je zazvonil / blagajniški zvonček; električni zvonček 2. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike: natrgati šopek zvončkov;
zvončki in trobentice
● evfem. prišel je čas, ko je tudi njemu zapel zvonček je umrl
♦ bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; poletni veliki zvonček rastlina s črtalastimi listi in belimi cveti v kobulih, Leucojum aestivum; pomladanski veliki zvonček rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom, Leucojum vernum; glasb. zvončki glasbilo iz kovinskih ploščic, na katere se udarja s tolkalcema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
žága -e ž (ȃ) 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago;
list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah;
vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
● ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
♦ etn. vžigalna žaga pri nekaterih prvotnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; glasb. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.