ákt -a m (ȃ) 
  1. 1. zunanji izraz odločitve ali volje, dejanje: izvesti napadalni akt; nezakonit, zgodovinski akt; ustanovitveni akt; akt agresije; to je le akt pietete do pokojnika; akt proti državi / ustava je pravni akt; državni, upravni akt / splošni akti o delovni organizaciji predpisi, določbe
    // spolni akt spolno občevanje
  2. 2. uradna listina, zapis: podpisati akt; brskati po zaprašenih aktih; sodni akti / reševati akte
  3. 3. umetniška upodobitev golega telesa: risati akt; moški, ženski akt
  4. 4. raba peša vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela; dejanje: drama v petih aktih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

dialóškost -i [dijaloškost] ž (ọ̑)
1. sposobnost dialoga, pripravljenost na dialog: Dialoškost in strpnost zahtevata, da najprej drug drugemu priznamo pravico do obstoja in nemotenega delovanja, kakor to terja tudi naša ustava, zlasti ko gre za verske skupnosti
2. lastnost, značilnost besedila, da upošteva in vase sprejema prvine zunanjega, zlasti drugih besedil: Avtor dialoškost ohranja tudi v romanih, ki so odprti za dialog z drugim človekom, drugo kulturo in njenimi teksti E (↑)dialóški

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

dolóčati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo; to določa ustava, zvezni zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke
    // izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco
  2. 2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali; določati krvne skupine / določati strani neba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

dualístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na dualizem: dualistični princip v skladbi / dualistični nazor / dualistična ureditev države; dualistična ustava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

kodificírati -am dov. in nedov. (ȋ) združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten (zakonski) tekst: konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava
// knjiž. uzakoniti, normirati: ustava je kodificirala ustaljene družbene norme / kodificirati knjižni jezik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

konstitúcija -e ž (ú) 
  1. 1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija
  2. 2. knjiž. temeljni zakon države; ustava: izdati konstitucijo; peti člen konstitucije
    ♦     kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

monarhíja -e ž (ȋ) državna ureditev, v kateri vlada monarh: ljudstvu ni bilo dano odločati se med republiko in monarhijo / ta država je monarhija / absolutna monarhija; parlamentarna monarhija v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament; ustavna monarhija v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava
// država, ki ji vlada monarh: evropske monarhije; neredi v velikih monarhijah; razpad avstroogrske monarhije
● slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

oktroírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur. uveljaviti brez odobritve parlamenta: oktroirati ustavo / oktroirati politični program

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

podlága -e ž (ȃ) 
  1. 1. predmet, snov glede na predmet, snov, ki je neposredno na njem: odlepiti znamko od podlage; telo pritiska na podlago; gladka, lesena podlaga / uporabiti revijo za podlago pri pisanju
  2. 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: to odkritje je podlaga sodobne genetike; ustava je podlaga vsej zakonodaji / njegova govorica ima očitno narečno podlago / gimnazija daje dobro podlago za študij na univerzi predhodno znanje
    // pisati na podlagi izkušenj; trgovati na podlagi sporazuma
    // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: mir je podlaga blaginje; ustvariti podlago za hitrejši gospodarski razvoj / časopis nima trdne finančne podlage; materialna podlaga šolstva se je okrepila
    // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je podlaga naših zahtev; dati filozofsko podlago moderni kritiki / ta sum nima podlage, je brez podlage je neupravičen, neutemeljen; za tako ravnanje ni nobene podlage razloga, vzroka
  3. 3. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem: podlaga je bela, rože pa so rdeče; s podlago barvno skladen vzorec
  4. 4. navadno s prilastkom bistvena sestavina: podlaga te tkanine je bombaž
  5. 5. agr. rastlina, na katero se cepi kaka druga rastlina: cepič se je dobro zrasel s podlago / drevesna, trsna podlaga
    ●     pog. na dobro podlago se lahko veliko pije po obilni, dobri jedi; publ. dobiti čir na živčni podlagi zaradi živčnosti, razburjanja; redko svilena podlaga suknjiča podloga; na dvajset centimetrov podlage je zapadlo pol metra snega že zapadlega, ležečega snega
    ♦     ekon. zlata podlaga v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

pokrajínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pokrajino:
  1. a) pokrajinska lepota / pokrajinska razglednica, slika
  2. b) pokrajinski namestnik, odbor / pokrajinska avtonomija / pokrajinski časopis, muzej
  3. c) pokrajinska skupščina, ustava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

repúbliški -a -o prid. (ú) nanašajoč se na republika 2: republiške meje; republiško središče / republiški upravni organ; republiški proračun; republiški zakon; republiška skupščina; republiška in zvezna ustava / republiški prvak v kegljanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

ustàv -áva m (ȁ á) zastar. ustanova, zavod: bil je gojenec jezuitskega ustava; muzeji in drugi ustavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

ustáva1 -e ž (ȃ) temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / republiška, zvezna ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
♦ jur. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

ustáva2 -e ž (ȃ) redko ustavitev: začasna ustava prodaje avtomobilov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

ustáven -vna -o prid. (á) nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

ustávnost -i ž (á) 
  1. 1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
    ♦     jur. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
  2. 2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

uzakónjati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjati nove kazni, pravice / tak nadzor uzakonja več paragrafov
    // z zakonom priznavati ali dovoljevati: nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje / uzakonjati oblast
  2. 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjati novo modo / pravopis uzakonja obe obliki / publ. objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo določa, je vzrok
    ♦     jur. uzakonjati zakonske predloge

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

uzakonjeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjevati nove obveznosti, pravice; s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega sodišča
    // z zakonom priznavati ali dovoljevati: tak položaj delavca uzakonjuje ustava / uzakonjevati oblast
  2. 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjevati drugačne navade / pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke
    ♦     jur. uzakonjevati zakonski predlog

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

várstvoSSKJ -a s (ȃ)

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

vidovdánski -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

Število zadetkov: 20