ustáva1 -e ž (ȃ) temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo;
členi ustave;
dopolnila k ustavi;
skladnost zakonov z ustavo / evropska ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
♦ pravn. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
ustáva2 -e ž (ȃ) zastar. ustavitev: začasna ustava prodaje avtomobilov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
oktroírati -am dov. in nedov. (ȋ) pravn. uveljaviti brez odobritve parlamenta: oktroirati ustavo / oktroirati politični program oktroíran -a -o:
oktroiran program
♦ zgod. oktroirana ustava ustava, ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
vidovdánski -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
ákt -a m (ȃ) 1. zunanji izraz odločitve ali volje, dejanje: izvesti napadalni akt;
nezakonit, zgodovinski akt;
ustanovitveni akt;
akt agresije;
to je le akt pietete do pokojnika;
akt proti državi / ustava je pravni akt; državni, upravni akt / splošni akti o delovni organizaciji predpisi, določbe / spolni akt spolni odnos2. uradna listina, zapis: podpisati akt;
brskati po zaprašenih aktih;
sodni akti / reševati akte 3. umetniška upodobitev golega telesa: risati akt;
moški, ženski akt 4. star. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela; dejanje: drama v petih aktih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
dualístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na dualizem: dualistični princip v skladbi / dualistični nazor / dualistična ureditev države; dualistična ustava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
kodificírati -am dov. in nedov. (ȋ) združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten (zakonski) tekst: konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava // knjiž. uzakoniti, normirati: ustava je kodificirala ustaljene družbene norme / kodificirati knjižni jezik kodificíran -a -o:
knjižni jezik takrat še ni bil kodificiran; kodificirano pravo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
monarhíja -e ž (ȋ) državna ureditev, v kateri vlada monarh: ljudstvu ni bilo dano odločati se med republiko in monarhijo / ta država je monarhija / absolutna monarhija; parlamentarna monarhija v kateri omejuje vladarjevo oblast parlament; ustavna monarhija v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava// država, ki ji vlada monarh: evropske monarhije; neredi v velikih monarhijah; razpad avstroogrske monarhije
● slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
repúbliški -a -o prid. (ú) nanašajoč se na republika 2: republiške meje;
republiško središče / republiški upravni organ; republiški proračun; republiški zakon; republiška skupščina; republiška ustava / republiški prvak v kegljanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
ustáven -vna -o prid. (á) nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe;
ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
ustávnost -i ž (á) 1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
♦ pravn. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost;
zagovornik ustavnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
uzakónjati -am nedov. (ọ́) 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjati nove kazni, pravice / tak nadzor uzakonja več paragrafov // z zakonom priznavati ali dovoljevati: nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje / uzakonjati oblast 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjati novo modo / pravopis uzakonja obe obliki / publ. objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo določa, je vzrok
♦ pravn. uzakonjati zakonske predloge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
uzakonjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjevati nove obveznosti, pravice;
s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega sodišča // z zakonom priznavati ali dovoljevati: tak položaj delavca uzakonjuje ustava / uzakonjevati oblast 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjevati drugačne navade / pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke
♦ pravn. uzakonjevati zakonski predlog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
dolóčati -am nedov. (ọ́) 1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo;
to določa ustava, zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke // izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco 2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali;
določati krvne skupine / določati strani neba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
podlága -e ž (ȃ) 1. predmet, snov glede na predmet, snov, ki je neposredno na njem: odlepiti znamko od podlage;
telo pritiska na podlago;
gladka, lesena podlaga / uporabiti revijo za podlago pri pisanju 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: to odkritje je podlaga sodobne genetike;
ustava je podlaga vsej zakonodaji / njegova govorica ima očitno narečno podlago / gimnazija daje dobro podlago za študij na univerzi predhodno znanje / pisati na podlagi izkušenj; trgovati na podlagi sporazuma // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: mir je podlaga blaginje; ustvariti podlago za hitrejši gospodarski razvoj / časopis nima trdne finančne podlage; materialna podlaga šolstva se je okrepila // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je podlaga naših zahtev; dati filozofsko podlago moderni kritiki / ta sum nima podlage, je brez podlage je neupravičen, neutemeljen; za tako ravnanje ni nobene podlage razloga, vzroka3. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem: podlaga je bela, rože pa so rdeče;
s podlago barvno skladen vzorec 4. navadno s prilastkom bistvena sestavina: podlaga te tkanine je bombaž 5. agr. rastlina, na katero se cepi kaka druga rastlina: cepič se je dobro zrasel s podlago / drevesna, trsna podlaga
● pog. na dobro podlago se lahko veliko pije po obilni, dobri jedi; publ. dobiti čir na živčni podlagi zaradi živčnosti, razburjanja; zastar. svilena podlaga suknjiča podloga; na dvajset centimetrov podlage je zapadlo pol metra snega že zapadlega, ležečega snega
♦ ekon. zlata podlaga v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
ustàv -áva m (ȁ á) zastar. ustanova, zavod: bil je gojenec jezuitskega ustava;
muzeji in drugi ustavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
konstitúcija -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija 2. knjiž. temeljni zakon države; ustava1:
izdati konstitucijo;
peti člen konstitucije
♦ kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.