obligácija -e ž (á) - 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije
// knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije - 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.
obvéznica -e ž (ẹ̑) fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila: izdati, podpisati obveznico;
odškodnina bo izplačana v obveznicah / državne obveznice; obveznice posojila; obtok obveznic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.
vračílen1 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vračilo1: vračilni rok / vračilne obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.
vračílo1 -a s (í) - 1. kar se komu vrne: dobiti, prejeti vračilo / vračilo za škodo povračilo; vdanost jim je bila vračilo za pomoč
- 2. glagolnik od vračati ali vrniti: vračilo posojila; rok vračila / kot opozorilo prosimo za čimprejšnje vračilo prosimo, vrnite čimprej
// zavlačevati z vračilom rokopisa z vrnitvijo; zastar. vračilo stroškov povrnitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.
vračílo2 -a s (í) star. zdravilo: bolniku vsa vračila niso pomagala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.
vrnílo -a s (í) - 1. knjiž. vračilo: vrnilo dolga
- 2. nar. lesa, ki se sama zapira: odpreti vrnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.