Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 4. 2025.

a prisl., pog.  uvaja vprašanje; ali, kaj: a misliš, da si doma? a si ga videl? si lačen, a ne? / a bo mir ali ne! / a tako?
a vez., knjiž.  
  1. 1. v protivnem priredju za izražanje
    1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
    2. b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
      // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
      // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
  2. 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
á in à medm. (ā; ȁ) 
  1. 1. izraža začudenje, zavrnitev: a, ti si! a, beži, beži! a, kaj še!
  2. 2. izraža ugodje, domislek: sem te, a, sem te opeharil! a ja, že vem! a(aa), to se prileže!
  3. 3. izraža vprašanje: si razumel, a? nimaš jezika, a? / včasih izgovorjeno skozi nos A? je spet vprašal
à prisl. (ȁ) pog., v medmetni rabi izraža veliko mero povedanega; àli, to: a bo gledal!
á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b
à [à in á] prisl. (ȁ; ȃ) trg. za izražanje prodajne cene, po: brisače à 15 din kos
a... ali à... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: ahuman, alogičen, amoralnost; asepsa, ateizem
ábak tudi ábakus -a m (ȃ) 
  1. 1. pri starih Grkih in Rimljanih plošča za mehanično računanje: število kamenčkov v vsakem žlebičku abaka
  2. 2. um. krovna plošča nad kapitelom stebra
abalienácija -e ž (á) redko alienacija
abalienacíjski -a -o prid. (ȋ) redko alienacijski: abalienacijski proces v kapitalistični proizvodnji
abbé -ja [abé] m (ẹ̑) v francoskem okolju naslov za katoliškega duhovnika: stari dvorni abbé / abbé Dobrovský
abc tudi abecé [prva oblika abecé in abəcə̀] m neskl. (ẹ̑; ə̏) 
  1. 1. zastar. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici; abeceda: učiti se abc
  2. 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: to je komaj abc tehnike
abderít -a m (ȋ) ekspr. omejen, ozkosrčen človek: smešiti filistre in abderite
abderítski -a -o (ȋ) pridevnik od abderit: abderitsko gledanje na literaturo
abderítstvo -a s (ȋ) ekspr. omejenost, ozkosrčnost: v satiri je udaril po abderitstvu svojih nasprotnikov
abdicírati -am dov. in nedov. (ȋ) odpovedati se kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstopiti: Edvard VIII. je abdiciral v korist svojega brata
abdikácija -e ž (á) odpoved kakemu položaju, zlasti vladarski oblasti, odstop: abdikacija cesarja Karla
abdikacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od abdikacija: abdikacijska izjava
abdómen -a tudi -mna m (ọ̄) anat. trebuh: bolečine v abdomenu
// zool. zadek
abdominálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na abdomen: abdominalni organi
♦ med. abdominalni tifus trebušni tifus
abdúkcija -e ž (ú) med. odmik, odmaknitev (uda) od navadne lege: roko so dali v mavec v abdukciji
abece gl. abc 
abecéda -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. ustaljeno zaporedje črk v kaki pisavi, zlasti v latinici: povedati abecedo na pamet; klicati dijake po abecedi; urediti po abecedi; pouk branja se začne z veliko tiskano abecedo; č je četrta črka slovenske abecede
    ♦     elektr. Morsova abeceda in Morzejeva abeceda iz pik in črt sestavljeni znaki za brzojavni prenos sporočil
  2. 2. ekspr. začetno, osnovno znanje: toliko politične abecede bi že moral znati; spoznati abecedo medicine
abecedár -ja m (á) redko abecednik, zlasti starejši: prvi slovenski abecedar
abecédar -ja m (ẹ̑) 
  1. 1. ekspr. učenec, ki se uči abecede: mali abecedar
  2. 2. slabš. kdor uvaja svoj črkopis: abecedar Metelko
abecédarček -čka m (ẹ̑) manjšalnica od abecédar: okorne črke malega abecedarčka
abecédarica -e ž (ẹ̑) ekspr. učenka, ki se uči abecede
abecédarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na abecedarje ali abecedo: trdo je držal svinčnik in risal okorne abecedarske črke / abecedarska vojska abecedna vojska
abecédarstvo -a s (ẹ̑) ekspr., redko začetniška nedognanost, začetništvo: preganjati abecedarstvo v umetnosti
abecéden -dna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na abecedo: abecedni red, seznam
    ♦     biblio. abecedni katalog katalog, urejen po abecedi vpisov; lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830
  2. 2. ekspr. osnoven, temeljen: menim, da so kritiku te abecedne resnice znane
abecédnica -e ž (ẹ̑) zastar. prvo berilo, abecednik
abecédnik -a m (ẹ̑) raba peša učbenik za začetni pouk branja in pisanja, prvo berilo: kupiti otroku abecednik; brati iz abecednika
abecédniški -a -o (ẹ̑) pridevnik od abecednik: abecedniški del prvega berila
ábelstvo -a s (ā) knjiž. lastnost ali ravnanje, podobno Abelovemu: abelstvo in kajnovstvo
aberácija -e ž (á) 
  1. 1. astr. navidezni premik zvezde zaradi gibanja opazovalca: zaradi aberacije je slika neba za gledalca na zemlji popačena
  2. 2. fiz. napaka leče zaradi različnih lomov žarkov: kromatična, sferna aberacija
aberacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aberacijo: aberacijski pojav
abesínski -a -o prid. (ȋ) etiopski: abesinska kultura
àbiogenéza -e ž (ȁ-ẹ̑) biol. nastanek in razvoj živega iz neživega: zakonitosti abiogeneze
// teorija o tem nastanku: razprava o abiogenezi
àbiótičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) biol. ki ne daje pogojev za življenje: abiotično okolje
abisálen -lna -o prid. (ȃ) geogr. ki je v najglobljih predelih (morja); globinski, globokomorski: abisalni sedimenti
abituriènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) absolvent srednje šole pred zaključnim izpitom ali po njem: abiturienti novomeške gimnazije
abituriêntka in abituriéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od abiturient
abituriêntski in abituriéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od abiturient: abiturientski ples, tečaj
ablácija -e ž (á) 
  1. 1. geol. odnašanje sipkega zemeljskega materiala z dežjem, odplakovanje: posledice ablacije
    // geogr. topljenje ledenika: močna ablacija
  2. 2. med., v zvezi ablacija mrežnice odstop mrežnice
ablaktácija -e ž (á) 
  1. 1. agr. vstavljanje cepiča žlahtne rastline v divjak tako, da še nekaj časa dobiva hrano od matične rastline: cepljenje oreha z ablaktacijo
  2. 2. med. ustavitev, prenehanje dojenja
áblativ -a m (ȃ) lingv. latinski sklon, ki izraža izhodišče ali odmikanje
áblativen -vna -o (ȃ) pridevnik od ablativ: ablativna konstrukcija
àbnormálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se razlikuje od navadnega, pravilnega; nenavaden, nepravilen: to so abnormalni pojavi / abnormalna rast; spolno abnormalen moški / abnormalen človek duševno neuravnovešen, defekten
àbnormálnost -i ž (ȁ-ȃ) nenavadno, nepravilno stanje; nenavadnost, nepravilnost: pojavile so se neke abnormalnosti / abnormalnost telesnega razvoja / izbruhi abnormalnosti duševne neuravnovešenosti
abnórmen -mna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. redko abnormalen: abnormne okoliščine / duševno abnormne osebnosti
  2. 2. ki zelo presega običajno mero: abnormne težave
abnormitéta -e ž (ẹ̑) redko abnormalnost: čustvene abnormitete
abnórmnost -i ž (ọ̑) redko abnormalnost: abnormnosti v človekovem organizmu / duševna abnormnost
abolícija -e ž (í) razveljavitev kakega zakona, odprava česa: abolicija smrtne kazni, suženjstva / abolicija prostitucije
♦ jur. ustavitev kazenskega pregona z amnestijo ali pomilostitvijo
abolicíjski -a -o (ȋ) pridevnik od abolicija: abolicijski zakon
abolicioníst -a m (ȋ) pristaš abolicionizma: po delovanju abolicionistov so se tudi neprizadeti Američani seznanili s problemom suženjstva
abolicionízem -zma m (ī) gibanje za uveljavitev abolicije: prizadevanje ameriškega abolicionizma je pospešilo odpravo suženjstva
abolírati -am dov. in nedov. (ȋ) razveljaviti, odpraviti kaj, navadno zakon: abolirati ukrep
abonènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor se vnaprej naroči na kaj; naročnik, naplačnik: biti abonent; abonenti imajo popust; sprejemati abonente; menza ima veliko abonentov
♦ gled. abonent reda B
abonêntka in abonéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od abonent
abonêntski in abonéntski -a -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na abonente: abonentska gledališka publika; abonentsko kosilo / abonentski koncert abonmajski
abonírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) vnaprej plačati, naročiti se na kaj: abonirati se na hrano; abonirati se v gledališču
abonmá -ja m (ȃ) vnaprej plačano naročilo na kaj: imeti, plačati abonma; opera razpisuje abonmaje; predstava je izven abonmaja / koncert za rumeni abonma z vstopnicami rumene barve
♦ gled. premierski abonma; abonma reda B
abonmájski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na abonma: abonmajski koncert; abonmajska predstava / abonmajski razpis
abortírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. imeti abortus; splaviti: ugotavljati zdravstveno stanje žensk, ki so abortirale
abortív -a m (ȋ) med. sredstvo za prekinitev nosečnosti, splavilo
abortíven -vna -o prid. (ȋ) med.  
  1. 1. nanašajoč se na abortiv: abortivno sredstvo
  2. 2. ki hitro poteka, skrajšan: abortivni potek bolezni
abórtus -a m (ọ̑) med. prekinitev nosečnosti; splav: imela je že več abortusov; naredili so ji abortus; spontan, arteficialni abortus; indikacija abortusa zakoniti razlog za dovolitev abortusa
// vet. prekinitev brejosti; zvrg, izvrg
ábota -e ž (á) raba peša nespamet, neumnost: takšna ljubosumnost je največja abota; človeška neumnost in abota / pooseb. abota abotna!
áboten -tna -o prid. (á) raba peša nespameten, neumen: ne bodi abotna / pregnati abotne misli; abotno početje
ábotnež -a m (á) redko aboten človek, neumnež
ábotnica -e ž (á) redko abotna ženska, neumnica
ábotnik -a m (á) redko aboten človek, neumnež: soseda je imel za abotnika
ábotnost -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave
Ábraham -a m (ȃ) pog., šalj., v zvezi srečati, videti Abrahama dočakati petdeset let: dragemu kolegu, ki je te dni srečal Abrahama, kličemo: še na mnoga leta
Ábrahamov -a -o prid. (ȃ) rel. nanašajoč se na Abrahama: Abrahamov sin Izak / otroci Abrahamovega rodu Judje
● šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. biti v Abrahamovem naročju mrtev, na onem svetu
abrakadábra -e ž (ȃ) nekdaj magična beseda, zapisana navadno na amuletu: vrač ji je dal listek z napisom abrakadabra
// ekspr. nerazumljive besede, nejasno izražanje: ne razumem njegove abrakadabre
ábranek -nka m (ȃ) 
  1. 1. viseča cvetna mačica: leska otresa dolge abranke
  2. 2. na dlaki prisušena blatna kepica: psu binglja po trebuhu blato v abrankih
abrazíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. geol. izpodjedanje, rušenje morske obale zaradi razdiralnega delovanja valov: učinkovanje abrazije
  2. 2. med. ostrganje tkiva: abrazija maternične sluznice
abrazíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na abrazijo: abrazijsko delovanje valov; abrazijska obala / abrazijski instrument
abrazív -a m (ȋ) metal. material, ki se uporablja za brušenje materiala, mehkejšega od njega: diamantni prah kot najtrši abraziv
abreviatúra -e ž (ȗ) redko kratica, okrajšava: ne uporabljajte abreviatur, ampak besede izpisujte
♦ biblio. beseda, skrajšana z grafičnim nakazovanjem izpuščenih črk; muz. ustaljen znak za skrajšan notni zapis
abrúpten -tna -o prid. (ȗ) knjiž. ki je brez zveze, odtrgan: članek dela vtis, ko da je sestavljen iz abruptnih notic
abscés -a m (ẹ̑) med. lokalno omejeno nabiranje gnoja, ognojek: absces na vratu, v možganih
abscísa -e ž (ȋ) geom. prva koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu: abscisa in ordinata
abscísen -sna -o (ȋ) pridevnik od abscisa: abscisna os
absénca -e ž (ẹ̑) redko izostanek, odsotnost: dijak ima neopravičene absence
♦ med. krajša nezavest
absénčen -čna -o (ẹ̑) pridevnik od absenca
absentírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) redko odtegniti se, ne udeležiti se: absentiralo se je pet odstotkov volivcev
absentízem -zma m (ī) izostajanje (od dela), odsotnost: industrijski psiholog se je ukvarjal s problemom absentizma v podjetju; ugotavljanje vzrokov absentizma
absínt -a m (ȋ) močna žgana pijača iz pelina in janeža: piti absint; čaša absinta
absolúcija -e ž (ú) rel. odpuščenje grehov ali cerkvenih kazni; odveza: dati, dobiti absolucijo
absolut gl. absolutum 
absolúten -tna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
  2. 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
  3. 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova
absolutíst -a m (ȋ) 
  1. 1. oblastnik, ki ima vso oblast: prosvetljeni absolutist
    // ekspr. oblasten, samovoljen človek: doma je bil pravi absolutist
  2. 2. pristaš absolutizma
absolutístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na absolutizem: absolutistični režim; absolutistična vlada
absolutizácija -e ž (á) knjiž. pripisovanje absolutne veljavnosti relativno veljavnim stvarem: absolutizacija nauka
absolutízem -zma m (ī) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma
absolutizíranje -a s (ȋ) glagolnik od absolutizirati: odpor proti absolutiziranju ene strani resničnosti
absolutizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. absolutno veljavnost pripisovati relativno veljavnim stvarem: nobenega področja življenja ni hotel absolutizirati; absolutizirati pogojno znanstveno resnico
absolútnost -i ž (ȗ) knjiž. lastnost absolutnega: absolutnost in relativnost gibanja; zanikati načelo absolutnosti / absolutnost in kategoričnost tega vladarja
absolutórij -a m (ọ́) 
  1. 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij
  2. 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino
    // potrdilo, spričevalo o tem
absolútum in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave
♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je
absolvènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor dokonča šolo: absolventi gimnazij, strokovnih šol
// kdor je dokončal študij na visoki šoli in je pred diplomo: absolvent arhitekture, filozofske fakultete
absolvêntka in absolvéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od absolvent: absolventka agronomije
absolvêntski in absolvéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od absolvent: absolventski večer
absolvírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. dokončati šolo: absolvirati gimnazijo
    // dokončati študij na visoki šoli: absolviral je pravo in se pripravlja na diplomo
  2. 2. končati kako delo, opraviti: svojo nalogo sem absolviral
    // predelati, preštudirati: absolvirati snov za prvi razred
absorbíranje -a s (ȋ) glagolnik od absorbirati: absorbiranje ogljikovega dioksida
absorbírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. sprejemati vase; vpijati, vsrkavati: les absorbira vlago; absorbirati pline, svetlobo; pren. industrija je absorbirala presežno kmečko prebivalstvo; mesto je absorbiralo vse priseljence; tržišče ne more absorbirati vse industrijske proizvodnje; to delo ga je vsega absorbiralo
absórpcija -e ž (ọ́) fiz. vpijanje, vsrkavanje: absorpcija plinov, svetlobe, žarkov; sposobnost absorpcije; pren. jezikovna absorpcija neslovanskega prebivalstva
absorpcíjski tudi absórpcijski -a -o prid. (ȋ; ọ́) nanašajoč se na absorpcijo: absorpcijska sposobnost tal / absorpcijska moč trga
♦ elektr. absorpcijski hladilnik hladilnik, ki deluje na principu absorpcije plinov
absorptíven -vna -o prid. (ȋ) fiz. sposoben absorbirati, vpijajoč: absorptivna snov
absorptívnost -i ž (ȋ) sposobnost za absorbiranje: absorptivnost lesa
abstinénca -e ž (ẹ̑) odpoved čemu, zdržnost: pospeševati, prelomiti abstinenco; zakonska abstinenca; abstinenca od alkoholnih pijač
// neudeležba, nesodelovanje: abstinenca pri glasovanju, pri volitvah
abstinénčen -čna -o (ẹ̑) pridevnik od abstinenca: abstinenčna politika; abstinenčno društvo
abstinènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor se zdržuje alkoholnih pijač: biti, postati abstinent; popoln, strog abstinent
abstinêntka in abstinéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od abstinent
abstinêntski in abstinéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od abstinent: abstinentski časnik, kongres; abstinentsko društvo
abstinêntstvo in abstinéntstvo -a s (ē; ẹ̄) redko abstinenca
abstinírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) ne udeležiti se, ne sodelovati, zdržati se: ob glasovanju so se prebivalci množično abstinirali; abstinirati se od volitev / redko abstinirati se od alkohola
abstrahíranje -a s (ȋ) glagolnik od abstrahirati: zmožnost abstrahiranja
abstrahírati -am dov. in nedov. (ȋ) ne upoštevati, v mislih izvzeti kaj, odmisliti: iz človeške psihe je abstrahiral element zavesti; treba je abstrahirati napake, vplive
abstrákcija -e ž (á) knjiž. proces odmišljanja: biti zmožen abstrakcije; znanstvena abstrakcija; metoda abstrakcije
// kar je abstraktno: osebe v romanu so gola abstrakcija; razložil je abstrakcijo na sliki / razstavlja svoje prve abstrakcije
abstrákten -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ) s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje
♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje
// nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel
abstraktíst -a m (ȋ) pristaš abstraktizma: nekdanji realist je postal abstraktist
abstraktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na abstrahiranje: abstraktivna metoda
// zastar. abstrakten: abstraktiven pojem
abstraktízem -zma m (ī) publ. umetnostna smer, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje
abstráktnež -a m (ȃ) ekspr., redko abstraktno misleč človek: v svojih pesmih je abstraktnež / Kako naj pojmi abstraktnež ritem (O. Župančič)
abstráktnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost abstraktnega: neživljenjska abstraktnost; abstraktnost mišljenja / abstraktnost njegovega izražanja
abstráktum tudi abstrákt -a m, mn. abstrákta s tudi abstrákti m tudi abstráktumi m (ȃ) knjiž. kar je nastalo z abstrakcijo: njegove osebe so čisti abstraktum
♦ lingv. abstraktni samostalnik
abstrúzen -zna -o prid. (ȗ) knjiž. težko razumljiv, nejasen: abstruzen predlog; abstruzna domislica; abstruzno izražanje
abstrúznost -i ž (ȗ) knjiž. lastnost abstruznega: abstruznost trditve
absúrd -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd; privesti do absurda; voditi v absurd; očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze
♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
absúrden -dna -o prid. (ȗ) ki je v nasprotju z logiko, nesmiseln: absurden vzrok; absurdna meja; absurdna trditev; tako misliti bi bilo absurdno / rezultat se zdi na prvi pogled absurden nemogoč, neverjeten
absúrdnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost absurdnega: zavedal se je absurdnosti svojega početja; prikazati absurdnost vojne
// redko absurd: privesti stvar do absurdnosti
abulíja -e ž (ȋ) psiht. bolezensko pomanjkanje volje, brezvoljnost
abundánca -e ž (ȃ) redko zelo velika množina česa; obilje, preobilje: abundanca dobrih stvari
♦ bot. količina in gostota kake rastlinske vrste v rastlinski združbi
abundánten -tna -o (ȃ) pridevnik od abundanca: abundantno potenje
abuzíven -vna -o (ȋ) pridevnik od abuzus: abuzivno uživanje uspaval
abúzus -a m (ȗ) knjiž. zloraba: abuzus položaja
// čezmerno uživanje: abuzus alkohola, nikotina
a cappélla [akapela] neskl. pril. (ẹ̑) muz. ki je za zborovsko petje brez instrumentalne spremljave: skladba a cappella
accelerándo [ače-] prisl. (ȃ) muz., označba za spremembo hitrosti izvajanja pospešujoče
áccidens -a [akci-] m (ȃ) redko akcidenca
acétaldehíd -a m (ẹ̑-ȋ) kem. aldehid ocetne kisline; etanal: v cigaretnem filtru se zadrži tudi acetaldehid
acetát -a m (ȃ) kem. sol ocetne kisline ali njen ester: natrijev acetat; topnost acetatov v vodi
// trg. tkanina iz acetatnih vlaken: acetat za prevleko dežnikov
acetáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na acetat: acetatna celuloza
♦ tekst. acetatno vlakno
acetíl -a m (ȋ) kem. radikal ocetne kisline
acetilén -a m (ẹ̑) kem. gorljiv plin, ki nastane iz kalcijevega karbida in vode: svetilka na acetilen; varjenje z acetilenom in kisikom
acetílen -lna -o (ȋ) pridevnik od acetil: acetilna celuloza; acetilna skupina
acetilénka -e ž (ẹ̑) svetilka na acetilen: svetiti si z acetilenko; bela svetloba acetilenk
acetilénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na acetilen: acetilenski gorilnik, razvijalec; acetilenska svetilka / acetilensko varjenje
acetílsalicílen -lna -o prid. (ȋ-ȋ) kem., v zvezi acetilsalicilna kislina zdravilo proti prehladu in bolečinam
acetón -a m (ọ̑) brezbarvna, vnetljiva, hlapljiva tekočina, ki topi smole in masti: odstraniti lak z nohtov z acetonom; raztopljen v acetonu; močen duh po acetonu / aceton v krvi pri diabetikih
acetónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na aceton: acetonska raztopina / acetonska astma astma zaradi vdihavanja hlapov acetona
acíden -dna -o prid. (ȋ) kem. ki tvori z bazo2 sol; kisel: acidna raztopina
♦ agr. acidna tla; med. acidni želodčni sok
acídnost -i ž (ȋ) kem. lastnost acidne snovi; kislost: acidnost galunove raztopine
♦ agr. acidnost tal; med. določati acidnost želodčnega soka
acidofílen -lna -o prid. (ȋ) bot. ki raste na kislih tleh: acidofilna rastlina
♦ kem. ki se obarva s kislimi barvili
acidóza -e ž (ọ̑) med. zastrupitev s kislimi snovmi: umreti za acidozo
àcíkličen -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne pojavlja v ciklih: aciklični pojavi
♦ kem. aciklične spojine spojine z ogljikovimi atomi, razporejenimi v odprti verigi
a cónto in a kónto [akonto] prisl. (ọ̑) ekon. na račun: plačati a conto
acrylan gl. akrilan 
ačìh medm. (ȉ) posnema glas pri kihanju: ačih, ačih! je kihal
àd prisl. (ȁ) knjiž. glede na, k: pripombe ad 1; ad čl. 2 zakona
ad ácta [adakta] prisl. (ȃ) jur. k spisom v arhiv: dati spis ad acta; pren. stvar je ad acta
adágio [adadžo] prisl. (ȃ) muz., označba za hitrost izvajanja počasi: igrati adagio
adamít -a m (ȋ) rel. pripadnik sekte, ki se zavzema za nagoto
Ádamov in Adámov -a -o prid. (ȃ; ȃ) rel. nanašajoč se na Adama: Adamova žena Eva
● šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol; tudi on je Adamov sin navaden človek z vsemi slabostmi; Adamovo jabolko in adamovo jabolko vidna hrustančna izboklina na moškem vratu
ádamovec in adámovec -vca m (ȃ; ȃ) redko Adamovo jabolko
adaptabílen -lna -o prid. (ȋ) ki se lahko adaptira, prilagodljiv: adaptabilen organ
adaptabílnost -i ž (ȋ) sposobnost za adaptacijo: adaptabilnost slušnega organa / adaptabilnost stanovanja
adaptácija -e ž (á) 
  1. 1. preureditev, prenovitev: adaptacija starih zgradb; adaptacija hiše za poslovne prostore / zaradi adaptacije lokal zaprt
    // priredba, predelava: radijska adaptacija teksta; večer poljske satire v adaptaciji našega režiserja
  2. 2. knjiž. prilagoditev okolju: adaptacija organizma na temperaturo / sposobnost socialne adaptacije; priseljevanje v mesta rodi probleme adaptacije
adaptacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adaptacijo: gradbena in adaptacijska dejavnost / adaptacijska sposobnost očesa za temo
adaptêr -ja m (ȇ) kdor adaptira: adapterja nista upoštevala filmske dinamike
adápter -ja m (ā) teh. priprava za prilagoditev dveh, za medsebojno delovanje sicer neprilagojenih priprav: stični adapter; radijski sprejemnik z vgrajenim adapterjem za UKV področje; adapter za plošče h kameri za zvite filme
adaptírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. preurediti, prenoviti: lokale so ustrezno adaptirali; stavbo adaptirajo za gostinske namene
    // prirediti, predelati: adaptirati scenarij
  2. 2. prilagoditi, prilagajati: adaptirati organe na spremenjeno okolje; adaptirati se na novi delovni sistem
adekvát -a m (ȃ) knjiž. kar je enakovredno, ustrezno: najti antičnemu heksametru primeren slovenski adekvat
adekváten -tna -o prid., adekvátnejši (ȃ) ustrezen, enakovreden, ujemajoč se: najti adekvaten izraz; truditi se za adekvaten prevod; dati vsebini adekvatno obliko; v sedanjih okoliščinah je to najbolj adekvatna rešitev problema
adekvátnost -i ž (ȃ) ustreznost, enakovrednost, ujemanje: truditi se za adekvatnost izraza; gre za adekvatnost s predpisom
adenóm -a m (ọ̑) med. žlezna bula: adenom ščitnice
adépt -a m (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. kdor se uvaja v kako vedo: muzikalno znanje tega adepta kompozicije je premalo poglobljeno; mladi adepti modernistične šole
  2. 2. goreč pristaš kake ideologije: adepti panslavizma / eden najbolj vdanih adeptov umetnosti
adherénten -tna -o prid. (ẹ̑) med. sprijet, zlepljen, zraščen: adherentna pljučna mrena
adhezíja -e ž (ȋ) fiz. sila, ki privlači molekule različnih snovi: adhezija med gumijastim kolesom in cesto
♦ med. bolezenska zraslost v telesnih votlinah; zaraslina, zraslina
adhezíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adhezijo: adhezijska sila
♦ žel. adhezijska lokomotiva lokomotiva, ki vleče s trenjem koles ob tirnice; adhezijska teža sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir
adhezíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adhezijo: adhezivni proces / adhezivna mast mast za mazanje transmisijskih jermenov
adhezívnost -i ž (ȋ) fiz. sposobnost za adhezijo
ad hóc in ad hòc [adhok] prisl. (ọ̑; ȍ) knjiž. posebej za ta primer, v ta namen: ad hoc imenovana komisija; neskl. pril.: ad hoc sestanek
adiabáta -e ž (ȃ) fiz. krivulja, ki kaže odnos med prostornino in tlakom toplotno izoliranega sistema
adiabáten -tna -o prid. (ȃ) fiz. neprehoden za toploto: adiabatni sistem
adiabátičen -čna -o prid. (á) fiz. adiabaten
adícija -e ž (í) mat. seštevanje: adicija ulomkov
// knjiž. dodajanje, sestavljanje: ljudska pesem se je spreminjala tudi z vidika adicije
♦ kem. vezanje atomov ali atomskih skupin na molekule nenasičenih spojin
adicíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adicijo: adicijski stroj / adicijska reakcija
adíjo medm. (ȋ) pog. izraža pozdrav pri slovesu, zbogom: no, pa adijo! zaklical mu je adijo / ekspr. adijo, bratec, takih lenob ne potrebujemo; zameriš se mu in potem adijo služba
● Ameriki je rekel za zmerom adijo jo je zapustil; izplačaš ga in adijo si se ga znebil; sam.: Daj mi roko in lep adijo! (I. Cankar)
ad infinítum prisl. (ȋ) knjiž. brez konca in kraja, v neskončnost: odlašati ad infinitum; in tako naprej ad infinitum
adíranje -a s (ȋ) glagolnik od adirati
adírati -am nedov. in dov. (ȋ) mat. seštevati: adirati števila
♦ kem. vezati atome ali atomske skupine na molekule nenasičenih spojin
aditíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki se dodaja: aditivno mešanje barvnih vtisov
♦ mat. aditivna konstanta konstanta, ki se prišteje
ádjektiv -a m (ȃ) lingv. pridevnik
ádjektiven -vna -o prid. (ȃ) lingv. pridevniški: adjektivni atribut
adjektivizácija -e ž (á) lingv. proces, v katerem beseda, ki ni pridevnik, pridobi pridevniške lastnosti
adjektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) lingv. dati besedi, ki ni pridevnik, pridevniške lastnosti
adjúnkt -a m (ȗ) nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt
adjustíranje -a s (ȋ) glagolnik od adjustirati: adjustiranje in pakiranje blaga
adjustírati -am dov. in nedov. (ȋ) opremiti z vsem potrebnim, pripraviti: adjustirati uradni spis / gasilci so se skrbno adjustirali za parado
adjutánt -a m (ā á) v nekaterih državah oficir, dodeljen višjim vojaškim osebnostim, pribočnik: generalov adjutant / adjutant polka
adjutántski -a -o (ā) pridevnik od adjutant, pribočniški: adjutantske obveznosti
adjutantúra -e ž (ȗ) v nekaterih državah adjutantski urad
adjútum -a m (ȗ) nekdaj plača za uslužbenca v začasnem službenem razmerju: adjutum v znesku 300 goldinarjev
adlátus -a m (ȃ) nekdaj pomočnik višjih uslužbencev: ministrov adlatus; pren. kritik in njegov adlatus
ad líbitum prisl. (ȋ) knjiž. po želji, poljubno: pijača je ad libitum
♦ muz. izvajati skladbo ad libitum
adligát -a m (ȃ) biblio. kar je privezano h knjigi, privezek: prvi, drugi adligat
administrácija -e ž (á) 
  1. 1. vodenje upravnih poslov; upravljanje, uprava: državna administracija; decentralizacija administracije / administracija premoženja / funkcionarji administracije organa za vodenje upravnih poslov
  2. 2. pisarniško poslovanje: vso administracijo vodi tajnica; sodna, šolska administracija
    // oddelek v podjetju za pisarniško poslovanje: šef administracije / zglasite se v administraciji
  3. 3. v Združenih državah Amerike izvršni organ, vlada
administracíjski -a -o (ȋ) pridevnik od administracija: administracijsko delo
administratíva -e ž (ȋ) redko organ za vodenje upravnih poslov; administracija: to je naloga administrative
// žarg. oddelek v podjetju za pisarniško poslovanje: iz administrative so jo prestavili v proizvodnjo / prostovoljnega dela se bo udeležila tudi vsa administrativa
administratívec -vca m (ȋ) žarg. upravni uslužbenec: delavci in administrativci
administratíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na upravljanje, upraven: zmanjšati administrativni aparat; administrativna razdelitev na občine; administrativno-operativni organi
    // nav. slabš. določen z uradnim odlokom: z administrativnimi in birokratskimi ukrepi problema ne bomo rešili; administrativno planiranje; administrativno ustanavljanje zadrug
    ♦     zgod. administrativni socializem
  2. 2. nanašajoč se na pisarniške posle, pisarniški: opravljati administrativne posle / obiskovati administrativni tečaj; dveletna administrativna šola
administrátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. kdor upravlja; upravnik, upravitelj: administrator premoženja
    ♦     rel. apostolski administrator upravitelj apostolske administrature
  2. 2. nižji pisarniški uslužbenec: v pisarni sta potrebna še dva administratorja
administrátorka -e ž (ȃ) nižja pisarniška uslužbenka: sprejmemo administratorko z znanjem strojepisja in korespondence; delovno mesto administratorke
administrátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na administratorje: administratorski posli
administrátorstvo -a s (ȃ) upravništvo, upraviteljstvo: čas njegovega administratorstva je potekel
administratúra -e ž (ȗ) rel., v zvezi apostolska administratura škofija ali škofiji podobna upravna enota, ki zaradi posebnih vzrokov nima rednega škofa
administrírati -am nedov. (ȋ) redko opravljati administrativne posle
admirál -a m (ȃ) 
  1. 1. najvišji vojaški čin v mornarici ali nosilec tega čina: admiral Jugoslovanske ljudske armade
  2. 2. tip zahodnonemškega osebnega avtomobila znamke Opel: pred hišo se je ustavil opel admiral
  3. 3. zool. velik dnevni metulj s pisanimi krili, Pyrameis atalanta
admiralitéta -e ž (ẹ̑) v nekaterih državah vrhovno poveljstvo in uprava vojne mornarice: britanska admiraliteta / straža pred admiraliteto pred poslopjem tega poveljstva
// admiralski zbor, admirali: vsa admiraliteta in generaliteta
admirálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na admirale: admiralski čin; admiralska uniforma / admiralski zbor
♦ navt. admiralsko sidro sidro s preklopno železno prečko; voj. admiralska ladja ladja, na kateri je vkrcan admiral s svojim štabom
admirálstvo -a s (ȃ) 
  1. 1. čin ali služba admirala: ponosen na svoje admiralstvo
  2. 2. v nekaterih državah vrhovno poveljstvo in uprava vojne mornarice; admiraliteta: britansko admiralstvo
adnéks -a m (ẹ̑) med. kar se drži česa, privesek: maternični adneksi
adnotácija -e ž (á) jur. začasni, pogojni vpis sprememb v zemljiški knjigi, zaznamba
ad óculos [-ok-] prisl. (ọ̑) knjiž. nazorno, otipljivo jasno: ad oculos demonstrirati
adolescénca -e ž (ẹ̑) ped. doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo, mladostna doba: izobraževanje mladega človeka v dobi adolescence
adolescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na adolescenco, mladostniški: adolescenčna doba / adolescenčno sodišče
adolescènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) ped. kdor je v dobi med puberteto in zrelostjo, mladostnik: psihični razvoj adolescentov
adónis -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. zelo lep mladenič, lepotec: bil je pravi adonis / iron. menda se ima za adonisa
adópcija -e ž (ọ́) posvojitev
adoptánt -a m (ā á) kdor koga posvoji; posvojitelj: adoptant in adoptiranec
adoptíranec -nca m (ȋ) kdor je posvojen; posvojenec
adoptíranje -a s (ȋ) posvojitev: ker ni mogla imeti lastnih otrok, se je odločila za adoptiranje otroka neke daljne sorodnice; poenostaviti formalnosti pri adoptiranju vojnih sirot
adoptírati -am dov. in nedov. (ȋ) vzeti tujega otroka za svojega; posvojiti: želel je tega otroka adoptirati; pren. domačini priseljencev niso adoptirali
adoptíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adoptante ali adoptirance: adoptivni oče; njegov adoptivni sin
adorácija -e ž (á) rel. češčenje Boga: pobožna adoracija / hoditi k adoracijam v kapelo
adráš -a m (á) bot. hrast z zimzelenimi listi; črnika
adrenalín -a m (ȋ) med. hormon nadledvične žleze: adrenalin se izloča v kri / injekcija adrenalina
adrésa -e ž (ẹ̑) raba peša  
  1. 1. navedba imena, priimka in bivališča; naslov: napisati na pismo adreso / daj mi svojo adreso
  2. 2. (pismena) spomenica, poslanica: pobirati podpise za adreso županu
    // v monarhističnih državah pismen odgovor parlamenta na vladarjev prestolni govor
adresánt -a m (ā á) kdor odpošlje pošiljko; odpošiljatelj
adresár -ja m (á) seznam naslovov, imenik: poiskati naslov v adresarju; gospodarski adresar; adresar mesta Ljubljane
adresát -a m (ȃ) redko prejemnik pošiljke, naslovljenec: adresat pisma ni prejel
adréselj -slja m (ẹ́) nar. dresen m
adrésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na adreso: adresna knjiga / adresni odbor / adresna debata v parlamentu
adresírati -am dov. in nedov. (ȋ) napisati naslov prejemnika pošiljke; nasloviti: adresirati pismo; pren. svoj protest je adresiral na odločujoče ljudi
ádrica -e ž (ā) nar. koroško ruta, rutica: na glavi je imela židano adrico
ádrija -e ž (ā) tekst. drobno valovita tkanina iz česane volne: črn smoking iz adrije
adrijánski -a -o prid. (ȃ) zastar. jadranski: sinje adrijansko morje
adsorbènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) fiz. adsorpcijsko sredstvo: kot adsorbent se uporablja živalsko oglje
adsorbíranje -a s (ȋ) glagolnik od adsorbirati
adsorbírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. zgoščevati plinaste ali raztopljene snovi na svoji površini: črna platina adsorbira kisik
adsórpcija -e ž (ọ́) fiz. zgoščevanje plinastih ali raztopljenih snovi na površini trdnih snovi: adsorpcija plinov na kovini
adsorpcíjski tudi adsórpcijski -a -o prid. (ȋ; ọ́) nanašajoč se na adsorpcijo: adsorpcijska sposobnost oglja / adsorpcijska analiza
adsorptíven -vna -o prid. (ȋ) fiz. sposoben adsorbirati: adsorptivne snovi
adsorptívnost -i ž (ȋ) fiz. sposobnost za adsorbiranje: adsorptivnost lesa
adstrát -a m (ȃ) lingv. prvine sosednjega jezika v danem jeziku: romanski adstrat v slovenskem jeziku
adstríngens -a m (ȋ) farm. snov, ki zožuje površinske krvne žilice: galun, tanin je adstringens
adulár -ja m (ȃ) min. kalijev glinenec, nastal iz vodnih raztopin
adút -a m (ȗ) 
  1. 1. igr. klicana barva pri kvartanju, ki jemlje: na mizo je vrgel adut in zmagal
  2. 2. ekspr. učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh: te besede so bile njen zadnji adut; imam v rokah še močen adut; držati, imeti vse adute v rokah / ta igralec je glavni adut moštva
advènt -ênta m, mest. ed. tudi advéntu (ȅ é) rel. štirje tedni pred božičem: zadnja nedelja v adventu
advênten tudi advénten -tna -o prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na advent: adventni čas; prva adventna nedelja / adventne pesmi
adventíst -a m (ȋ) pripadnik adventizma
adventístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na adventiste: adventistični nauki
adventístka -e ž (ȋ) pripadnica adventizma
adventíven -vna -o prid. (ȋ) bot. ki zraste iz starega tkiva, nadomesten: adventivni poganjek, popek; adventivne korenine / na železniških razkladališčih najdemo adventivno floro zaneseno, priseljeno od drugod
adventízem -zma m (ī) protestantska verska sekta, ki pričakuje skorajšnji Kristusov drugi prihod: pripadniki adventizma
advêrb -a m (ȇ) lingv. prislov: adverb časa, kraja
adverbiálen -lna -o prid. (ȃ) lingv. prisloven: adverbialno določilo
adverzatíven -vna -o prid. (ȋ) nasproten, nasprotujoč: adverzativna mnenja
♦ lingv. adverzativno priredje protivno priredje
advokát -a m (ȃ) kdor poklicno daje pravno pomoč; odvetnik: izročiti zadevo advokatu; posvetovati se z advokatom / pog.: dal jo bo advokatu vložil bo tožbo proti njej; vzeti si advokata
// ekspr. kdor govori komu v prid, zagovornik: ne bom ti za advokata / advokati starega sistema
advokátka -e ž (ȃ) odvetnica
advokátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na advokate; odvetniški: advokatski posli; advokatska pisarna
advokatúra -e ž (ȗ) javna služba dajanja pravne pomoči, odvetništvo: posvetiti se advokaturi; prositi za advokaturo / odpreti advokaturo
aero... ali áero... in aêro... prvi del zloženk (ȃ; ȇ) 
  1. 1. nanašajoč se na zrak: aerodinamičen, aerolinija, aerometer
  2. 2. nanašajoč se na letalo ali letalstvo: aerodrom, aeronavtika / aerovlek in aero vlek
aeróben -bna -o prid. (ọ̑) biol. ki za življenje potrebuje prosti kisik: aerobne bakterije / aerobno dihanje
aeróbika -e ž (ọ̄) telovadba ob živahni glasbi in pravilnem dihanju: ukvarjati se z aerobiko; vaditelj aerobike
aerobióza -e ž (ọ̑) biol. pridobivanje življenjske energije z uporabo prostega kisika
áerodinámičen in aêrodinámičen -čna -o prid. (ȃ-á; ȇ-á) nanašajoč se na aerodinamiko: aerodinamični izkoristek; aerodinamične sile
// ki povzroča čim manjši zračni upor: aerodinamična drža telesa pri smučarskih skokih; aerodinamične linije letala; avtomobil aerodinamične oblike
áerodinámika in aêrodinámika -e ž (ȃ-á; ȇ-á) nauk o gibanju plinov in teles v njih
aerodróm -a m (ọ̑) prostor za vzletavanje in pristajanje letal; letališče: civilni, vojaški aerodrom
aerodrómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na aerodrom; letališki: aerodromska signalizacija / aerodromsko podjetje Ljubljana—Brnik
aerofág -a m (ȃ) med., vet. človek ali žival, ki ima aerofagijo
aerofagíja -e ž (ȋ) med., vet. bolezen, pri kateri človek ali žival požira zrak
áerofotografíja in aêrofotografíja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) fotografiranje iz zraka: aerofotografija je odprla nove raziskovalne možnosti
// fotografski posnetek iz zraka
áerofotogrametríja in aêrofotogrametríja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) geod. fotografiranje zemeljskega površja iz zraka in izdelovanje kart na osnovi tako dobljenih posnetkov: aerofotogrametrija gozdov
// nauk o tem: razvoj aerofotogrametrije
áerohidroplán in aêrohidroplán -a m (ȃ-ȃ; ȇ-ȃ) letalo, ki lahko vzleta in pristaja na kopnem ali na vodi
áeroklúb in aêroklúb -a m (ȃ-ȗ; ȇ-ȗ) klub letalcev amaterjev ali ljubiteljev letalstva: biti član aerokluba
áerolínija in aêrolínija -e ž (ȃ-í; ȇ-í) redna proga za letalski promet: odpreti novo aerolinijo
aerolít -a m (ȋ) petr. zlasti iz silikatov sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo
aerologíja -e ž (ȋ) meteorologija, ki proučuje visoko ozračje
aerolóški -a -o (ọ̑) pridevnik od aerologija: aerološka opazovanja
áeromeháničen in aêromeháničen -čna -o (ȃ-á; ȇ-á) pridevnik od aeromehanika: aeromehanični zakoni
áeromehánika in aêromehánika -e ž (ȃ-á; ȇ-á) nauk o silah in gibanju plinov
aerométer -tra m (ẹ̄) fiz. priprava za merjenje teže in gostote plinov
áeromíting in aêromíting -a m (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) javna letalska prireditev, namenjena popularizaciji letalstva: na aeromitingu so prikazali nekaj zelo drznih letov
aeronávt -a m (ȃ) kdor je usposobljen za ravnanje z letalom ali zrakoplovom, letalec
aeronávtičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na aeronavtiko, letalski: aeronavtična šola / aeronavtična meteorologija
aeronávtika -e ž (á) dejavnost, ki je v zvezi z letenjem po zraku, letalstvo: uprava za aeronavtiko
// veda o letenju po zraku
aeroplán -a m (ȃ) raba peša motorno zračno vozilo, težje od zraka; letalo: aeroplan se dvigne, kroži; dvomotorni aeroplan; ropot aeroplana
aeroplánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na aeroplan; letalski: aeroplanski motor / aeroplanska eskadrilja
áeroposnétek in aêroposnétek in áero posnétek in aêro posnétek -tka m (ȃ-ẹ̑; ȇ-ẹ̑) fotografski posnetek iz zraka
aerosól -a m (ọ̑) 
  1. 1. kem. v zraku ali plinih razpršena trdna ali tekoča snov: dim je aerosol
  2. 2. med. zdravilo v razpršenem stanju, navadno za vdihavanje
aerostát -a m (ȃ) aer. z lahkim plinom napolnjeno telo; balon, zrakoplov: dvigniti se v stratosfero z aerostatom
áerostátičen in aêrostátičen -čna -o prid. (ȃ-á; ȇ-á) nanašajoč se na aerostat ali aerostatiko: aerostatični pritisk; pionir aerostatične dejavnosti
áerostátika in aêrostátika -e ž (ȃ-á; ȇ-á) nauk o ravnotežju mirujočih plinov in teles v njih: aerostatika in aerodinamika
áerotáksi in aêrotáksi -ja m (ȃ-ȃ; ȇ-ȃ) manjše potniško letalo s pilotom, ki se najame za krajše prevoze: pripeljati se z aerotaksijem; športna letala uporabljajo kot aerotaksije; neskl. pril.: podjetje je uvedlo aerotaksi službo
áeroterapíja in aêroterapíja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) med. zdravljenje z zrakom
áerotranspórt in aêrotranspórt -a m (ȃ-ọ̑; ȇ-ọ̑) prevoz z letali: razvoj aerotransporta / Jugoslovanski aerotransport
áerovlék in aêrovlék in áero vlék in aêro vlék -a m (ȃ-ẹ̑; ȇ-ẹ̑) aer. dvig jadralnega letala v zrak z motornim letalom: letalo, primerno za aerovlek
afazíja -e ž (ȋ) med. izguba sposobnosti govorjenja
àfebrílen -lna -o prid. (ȁ-ȋ) med. ki je brez vročine: afebrilni bolnik
afékcija -e ž (ẹ́) knjiž. telesno ali duševno vzdraženje: ljubezen mu je samo telesna afekcija / slušna afekcija
♦ med. kožna afekcija kožno obolenje
afékt -a m (ẹ̑) zelo močno, a kratkotrajno čustvo: izzvati afekt; to je rekel, storil v afektu; silovit afekt; je človek afektov
♦ med. primarni afekt prva bolezenska sprememba
afektácija -e ž (á) nenaravno, izumetničeno vedenje ali govorjenje: to je le poza in afektacija; igralka je zašla v afektacijo / njegovo izražanje je brez sentimentalnosti in afektacije afektiranosti
afektíran -a -o prid. (ȋ) nenaraven, izumetničen: ta človek je zelo afektiran; govoriti z afektiranim glasom; afektirana ženska; njeno afektirano govorjenje in vedenje
afektíranost -i ž (ȋ) lastnost afektiranega človeka; nenaravnost, izumetničenost: njegova afektiranost je zoprna / afektiranost v glasu, v govorjenju; modna afektiranost
afektíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na afekt: afektivni zločinci / afektivna reakcija; afektivno dejanje; zločin je storil v afektivnem stanju / afektivna vrednost sintaktičnih zvez
afektívnost -i ž (ȋ) lastnost afektivnega človeka: njegova močna afektivnost / afektivnost stila
afélij -a m (ẹ́) astr. od Sonca najbolj oddaljena točka planetovega tira, odsončje
afêra -e ž (ȇ) pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek: bil je zapleten v neko afero; politična, velika špijonska afera / njene ljubezenske afere / pog., ekspr. iz te malenkosti je nastala cela afera
aferéza -e ž (ẹ̑) lingv. opuščanje začetnega glasu ali zloga v besedi
aferíst -a m (ȋ) knjiž. kdor išče, povzroča afere: bil je pustolovec in aferist
afežéjevka -e ž (ẹ̑) pog. članica Antifašistične fronte žena Jugoslavije
aficírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. škodljivo vplivati na kaj, prizadeti: njihovo kulturo so aficirali tuji vplivi
àfigurálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) um., v zvezi z umetnost, slikarstvo nepredmeten, brezpredmeten, abstrakten
afiliácija -e ž (á) ekon. pridružitev, pripojitev družbe ali podjetja drugi družbi ali podjetju: afiliacija banke
afiliírati -am dov. in nedov. (ȋ) ekon. pridružiti, pripojiti: komunalno banko afiliirati k narodni
afín -a -o prid. (ȋ) geom. ki označuje odvisnost med geometrijskimi tvorbami, za katero je značilna tudi ohranitev delilnega razmerja: afini liki
afinitéta -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. podobnost, sorodnost: med njima je fizična podobnost in duhovna afiniteta; prevajalčeva notranja afiniteta z avtorjem
    // nagnjenje, naklonjenost: čutiti afiniteto do abstraktnega slikarstva
  2. 2. kem. sila, ki veže atome v molekule: majhna afiniteta / lahke kovine imajo veliko afiniteto do kisika se z njim rade spajajo; afiniteta papirja za tiskarsko barvo
    ♦     geom. lastnost afino povezanih tvorb
afinitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na afiniteto: afinitetna osnova / afinitetna sila
afínost -i ž (ȋ) geom. lastnost afino povezanih tvorb: afinost geometričnih tvorb
afirmácija -e ž (á) uveljavitev, utrditev, potrditev: prvo mesto je za igralca velika afirmacija; na kongresu je dosegla koeksistenca svojo največjo afirmacijo; vsaka nagrada pomeni ponovno afirmacijo našega filma; kulturna, politična, umetniška afirmacija; družabna, mednarodna afirmacija; afirmacija na mednarodnem torišču; prizadevanje za afirmacijo slovenstva / negacija ali afirmacija trditev
afirmatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na afirmacijo: afirmativni pomen razstave / afirmativen odgovor trdilen, pritrdilen
♦ filoz. afirmativna sodba; lingv. afirmativni stavki trdilni stavki
afirmíranje -a s (ȋ) glagolnik od afirmirati: različne oblike človekovega afirmiranja v družbi
afirmírati -am dov. in nedov. (ȋ) uveljaviti, utrditi, potrditi: zbirka je afirmirala njegovo pisateljsko ime; s tem je afirmiral svoj položaj / v tujini se je afirmiral kot karakterni igralec; afirmirati se pred svetom doseči priznanje
afišírati -am dov. in nedov. (ȋ) redko pritrditi, izobesiti lepak: razglas so afiširali po vseh postajah
áfna -e ž (á) nižje pog. opica: afne skačejo po drevesih
// slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je šele afna
● nižje pog. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega
afnáti se -ám se nedov. (á ȃ) nižje pog. nenaravno, izumetničeno se nositi ali vesti: očital ji je, da se afna
afoníja -e ž (ȋ) med. manjkanje glasovnega zvena, brezglasnost: popolna afonija
aforíst -a m (ȋ) kdor piše, uporablja aforizme: bil je lirik, esejist in aforist
aforístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na aforizme: aforistični stil; aforistično izražanje / pesnikova aforistična dediščina
aforístičnost -i ž (í) lastnost, značilnost aforističnega: aforističnost sloga
aforízem -zma m (ī) zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek: avtor rad uporablja aforizme; splošno znani aforizmi; aforizmi o prijateljstvu; aforizmi v verzih
afrík -a m (ȋ) obrt. morska trava: trodelna žimnica z afrikom
afrikanístika -e ž (í) veda o jezikih in kulturah afriških ljudstev, narodov
afrikanizácija -e ž (á) prehajanje vodenja državne uprave, gospodarstva v roke Afričanov: afrikanizacija javnih služb v Tanganjiki / za afrikanizacijo se zavzemajo pod geslom »Afrika Afričanom« za državno neodvisnost, samostojnost
afrikánski -a -o prid. (ȃ) star. afriški: afrikanska puščava
afrikáta -e ž (ȃ) lingv. iz zaporniške in priporniške prvine sestavljen glas, zliti glas
áfriški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Afriko: afriška celina / afriške države / publ. afriški vrh sestanek šefov afriških držav
♦ zool. afriški slon
afrodizíak -a m (ȋ) med. sredstvo, ki dražilno vpliva na spolne organe, spolno dražilo: zaužiti afrodiziak
afrónt -a m (ọ̑) oster nastop proti komu; napad, nasprotovanje: polemičen afront; afront proti predstojnikom / prenesti afront
áfta -e ž (ȃ) nav. mn., med. belkasti, boleči mehurčkasti izpuščaji na ustni sluznici
ága -e tudi -a m (ȃ) v fevdalni Turčiji nižji vojaški ali civilni oblastnik: zbrali so se begi in age / kot zapostavljeni pristavek k imenu ugledne vojaške ali civilne osebe Hasan aga
àgalakcíja in àgalaktíja -e ž (ȁ-ȋ) med., vet. manjkanje mleka po porodu, brezmlečnost
agapánt -a m (ā) vrtn. okrasna rastlina z velikimi modrimi cveti, Agapanthus umbellatus
agápe in agápa -e ž (ȃ) rel. z bogoslužjem združen obed prvih kristjanov s pogostitvijo revnih
ágar -ja m (ȃ) biol., kem. želatina iz morskih alg: izdelovati agar
♦ biol. gojišče za mikrobe
ágarágar -ja m (ȃ-ȃ) biol., kem. želatina iz morskih alg; agar
agáva -e ž (ȃ) tropska rastlina z mesnatimi, bodičastimi listi: ob cesti so rasle palme in agave
agéncija in agencíja -e ž (ẹ́; ȋ) 
  1. 1. podjetje, ki opravlja posredniške posle: pomorska, potovalna, turistična agencija / trgovska agencija / mednarodna agencija za atomsko energijo; avtorska agencija ustanova, ki se ukvarja z zastopanjem in posredovanjem avtorskih pravic
  2. 2. obveščevalni, poročevalski urad: agencija poroča; časopisna, telegrafska, tiskovna agencija / agencija Tanjug
agencíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na agencijo: agencijski posli / agencijske vesti in intervjuji
agénda -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. nav. mn. poslovanje, posli: seznanil se je z državnimi agendami; agende oblasti
  2. 2. zastar. zapisnik, dnevnik: šolska agenda
    ♦     rel. protestantski cerkveni obrednik
ágens -a m (ȃ) kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje, gibalo: kulturni delavci so bili tudi politični agens; dialog je v njegovih delih vodilni agens
// faktor, činitelj, dejavnik: bolezni lahko povzročijo psihični agensi
agènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 
  1. 1. zastopnik podjetja pri sklepanju kupčij, ki obiskuje stranke na domu: zavarovalni agent; agent za šivalne stroje
    // samostojen posredovalec kupčij, mešetar: borzni agent; trgovski agent
  2. 2. zaupen sodelavec državne obveščevalne službe: oba agenta sta prisluškovala pogovoru; policijski, tajni agent; agent v civilu / agent provokator
agêntinja in agéntinja -e ž (é; ẹ̄) agentka
agêntka in agéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska oblika od agent
agêntovski in agéntovski -a -o prid. (é; ẹ́) agentski
agêntski in agéntski -a -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na agente: agentski zaslužek / agentsko delovanje
agentúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. raba peša podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: imeli so agenturo in špedicijo; ladijska agentura
    // opravljanje agentskih poslov: trgovska agentura mu dobro nese; zavarovalna agentura
  2. 2. redko obveščevalni, poročevalski urad: časopisna agentura
  3. 3. slabš. tajno poizvedovalno in obveščevalno delovanje: oblast ne bo dopustila tuje agenture v državi
agílen -lna -o prid., agílnejši (ȋ) delaven, prizadeven: agilen član društva; bili smo premalo agilni
agílnost -i ž (ȋ) lastnost agilnega človeka: izredna agilnost vseh članov društva
agírati -am nedov. (ȋ) knjiž.  
  1. 1. delovati, delati: ljudje so živeli in agirali v tem okolju / agirati proti komu
  2. 2. redko igrati, nastopati: igralci so agirali in govorili drug mimo drugega / v romanu agira kot epizodna oseba
    // mahati, gestikulirati: agirati z rokami
agitácija -e ž (á) pridobivanje koga za kaj: vnela se je živahna agitacija; razvili so močno agitacijo; politična, volilna agitacija; agitacija za delovne brigade; agitacija med delavci
agitacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od agitacija: agitacijski govor; agitacijska kampanja; agitacijsko delo, sredstvo
agitátor -ja m (ȃ) kdor agitira: agitatorji so nabirali glasove za volitve; politični, volilni agitator; bil je navdušen agitator za zadrugo
♦ teh. priprava za mešanje tekočin ali gostih snovi
agitatóričen -čna -o prid. (ọ́) star. agitatorski: agitatorična dejavnost
agitátorka -e ž (ȃ) ženska, ki agitira: bila je najboljša agitatorka za ljudsko posojilo
agitátorski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na agitatorje ali agitacijo: agitatorski nastop; agitatorske tendence
♦ teh. agitatorski pralnik pralnik, v katerem agitator razgibava vodo, da ta valovi in udarja ob perilo
agitátorstvo -a s (ȃ) dejavnost agitatorjev: vpliv agitatorstva
agitíranje -a s (ȋ) glagolnik od agitirati: agitiranje za kandidata
agitírati -am nedov. (ȋ) pridobivati koga za kaj: agitirati za delovne brigade / agitirati za kandidata; agitirati pri volitvah; navdušeno je agitiral med delavci / agitiral je proti njemu
agítka -e ž (ȋ) pog. agitaciji namenjeno umetniško delo, navadno igra: film je naivna agitka; igrali so sovjetske agitke; igra se ob koncu sprevrže v agitko; politična agitka
// redko priložnostna kulturniška skupina: za kulturo in prosveto pri brigadirjih bodo skrbele agitke
agítpróp -a m (ȋ-ọ̑) kratica, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 agitacijsko-propagandni oddelek političnih organizacij: prevzel je agitprop; član agitpropa
agítprópovec -vca m (ȋ-ọ̑) žarg. kdor dela v agitpropu: zbrali so se vsi agitpropovci
agítprópovski -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na agitpropovce ali agitprop: agitpropovska igralska skupina; agitpropovski značaj njegovega delovanja
aglomerácija -e ž (á) 
  1. 1. kopičenje, strnjevanje, združevanje: industrijska aglomeracija; aglomeracija visoko kvalificiranih delavcev v podjetju; aglomeracija prebivalstva
  2. 2. urb. naselbinska enota: zasnovati aglomeracijo turističnih objektov; vas ni več homogena socialna aglomeracija; prebivalstvo v mestnih aglomeracijah
    ♦     metal. obrat za pripravljanje rude
aglomerát -a m (ȃ) petr. kamnina, ki jo sestavljajo drobci različnih kamnin: aglomerat in konglomerat; pren. aglomerat raznih gospodarskih dejavnosti; aglomerat narodnosti
aglomerírati -am dov. in nedov. (ȋ) redko nakopičiti, strniti: aglomerirati prebivalstvo
aglutinácija -e ž (á) 
  1. 1. med. sprijemanje, zlepljanje: krvna aglutinacija; aglutinacija celic
  2. 2. lingv. tvorba besed z dodajanjem samostojnih pripon
aglutinacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aglutinacijo: aglutinacijski preizkus bacilov / aglutinacijski jeziki
aglutinát -a m (ȃ) med. sprimek, zlepek: aglutinat celic
aglutinatíven -vna -o prid. (ȋ) med. sposoben aglutinirati
aglutinín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča zlepljanje: aglutinini zlepljajo celice
aglutinírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. sprijeti, zlepiti: serum aglutinira eritrocite / celice aglutinirajo se sprimejo, zlepijo
agnát -a m (ȃ) jur. krvni sorodnik po očetovi strani
agnátski -a -o (ȃ) pridevnik od agnat: agnatske pravice; agnatsko sorodstvo
agnoscírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ugotoviti istovetnost, prepoznati: agnoscirati osumljenca; agnoscirati glas, po glasu / ta čustva lahko agnosciramo kot pristna čustva spoznamo, priznamo
agnosticízem -zma m (ī) filoz. nauk, da bistvo stvari ni dostopno človeškemu spoznanju: izpovedovati agnosticizem; filozofski agnosticizem
agnóstičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na agnostike ali agnosticizem: agnostični nauk; njegovo agnostično stališče
♦ med. agnostična motnja agnozija
agnóstik -a m (ọ́) pristaš agnosticizma: bil je dvomljivec, pozitivist in agnostik
agnozíja -e ž (ȋ) psiht. nesposobnost za spoznavanje zaznav: optična agnozija
agógičen -čna -o (ọ́) pridevnik od agogika: učinek agogičnih kontrastov
agógika -e ž (ọ́) muz. spreminjanje tempa skladbe pri izvajanju: smiselna agogika pianistovega podajanja je naletela na odobravanje
agón -a m (ọ̑) pri starih Grkih tekmovanje v telesnih vajah ali v umetnostih: gimnični, muzični agoni; pren., knjiž. dramatično dogajanje kot agon moralnih moči
agonálen1 -lna -o (ȃ) pridevnik od agonija: agonalni stadij bolezni
agonálen2 -lna -o (ȃ) pridevnik od agon: agonalne prireditve
agoníja -e ž (ȋ) smrtni boj, umiranje: v kratkem bo nastopila agonija; agonija traja že več ur; bolnik je v agoniji; pren. stari svet je bil v agoniji; družbena agonija
agóra -e ž, in agorá neskl. (ọ̑; ȃ) pri starih Grkih glavni trg mesta: politično in poslovno življenje se je odvijalo na agori
agorafobíja -e ž (ȋ) psiht. bolezenski strah pred odprtim prostorom
ágov -a -o (ȃ) svojilni pridevnik od aga
agráfa -e ž (ȃ) knjiž. sponka, ki se uporablja za spenjanje in okras: speti obleko z agrafo; nosil je pernat klobuk z agrafo iz biserov
agrárec -rca m (ȃ) knjiž.  
  1. 1. lastnik (velike) zemljiške posesti: bogati agrarci / nomadi so se spremenili v agrarce poljedelce
  2. 2. v nekaterih državah član agrarne stranke
agráren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kmetijstvo; kmetijski, poljedelski: agrarni proizvodi; agrarna dežela, politika; agrarno-industrijske države / agrarna stranka
  2. 2. nanašajoč se na zemljiško posest, zemljiški: rešitev agrarnega vprašanja; agrarni interesent interesent, ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje; agrarni maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; agrarna reforma razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo
agrarizácija -e ž (á) večanje vloge kmetijstva
agrarízem -zma m (ī) ekon. kmetijska usmerjenost gospodarske politike: industrializem in agrarizem
agrárnopolítičen -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na agrarno politiko: agrarnopolitični program, ukrep
ágras -a m (á) bot. gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami; kosmulja: na koncu vrta je zasadil agras / zobati agras in ribez
agregácija -e ž (á) knjiž. združitev, spojitev, kopičenje: gibanje za politično agregacijo / mesta so agregacije prebivalstva
agregát -a m (ȃ) 
  1. 1. teh. več strojev skupaj, ki sestavljajo funkcionalno celoto: montirati agregat; električni, turbinski, varilni agregat; agregat za relejno postajo; obratovanje agregatov hidrocentrale
  2. 2. petr. skupek približno enako velikih zrn: gručav agregat; kristalni agregat; pren. družbeni agregat; država ni samo agregat več pokrajin
agregáten -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. fiz., kem., v zvezi s stanje nanašajoč se na obliko, v kateri se snov pojavlja: trdno, plinasto agregatno stanje
  2. 2. nanašajoč se na agregat: agregatni stroji
agregírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. združiti, spojiti, nakopičiti
agrema -ja in agrement -a [-má -ja] m (ȃ) privolitev vlade, da se kdo pri njej imenuje za diplomatskega zastopnika: vlada je dala agrema za novega poslanika
agresíja -e ž (ȋ) vdor vojaških sil ene države v drugo, napad: izvršiti agresijo; malo je manjkalo, da ni prišlo do agresije; odgovoriti na agresijo; fašistična agresija; biti žrtev agresije / gospodarska agresija
agresíven -vna -o prid., agresívnejši (ȋ) napadalen, nasilen: imeti agresivne namene; agresivna politika, vojna; agresivno dejanje; sovražnik je postal agresiven / v življenju je bil premalo agresiven
♦ kem. agresivna voda voda, ki povzroča korozijo
agresívnost -i ž (ȋ) napadalnost, nasilnost: podžigati agresivnost; reagirati na agresivnost; politična agresivnost
agrésor -ja m (ẹ̑) kdor naredi agresijo, napadalec: agresor napada s kopnega; fašistični agresor; boj proti agresorjem
agrikultúra -e ž (ȗ) kmetijstvo, poljedelstvo: moderna, visoko razvita agrikultura
agrikultúren -rna -o (ȗ) pridevnik od agrikultura; kmetijski, poljedelski: agrikulturna proizvodnja
ágrobiologíja -e ž (ȃ-ȋ) veda o bioloških zakonitostih, pomembnih za kmetijstvo in poljedelstvo: razvoj sodobne agrobiologije
ágrokemíja -e ž (ȃ-ȋ) veda o kemičnih zakonitostih, pomembnih za kmetijstvo in poljedelstvo: napredek agrokemije
ágrokombinát -a m (ȃ-ȃ) gospodarska enota kmetijskih in industrijskih obratov: agrokombinati uvajajo moderno tehnologijo
ágromeliorácija -e ž (ȃ-á) tehnično izboljšanje kmetijskih zemljišč: zagotoviti sredstva za agromelioracijo
ágromelioracíjski -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na agromelioracijo: agromelioracijski ukrepi
ágrometeorologíja -e ž (ȃ-ȋ) meteorologija, ki proučuje vpliv vremena, podnebja na kmetijstvo in gozdarstvo
ágromínimum -a tudi -nima m (ȃ-ȋ) najmanjša uporaba sodobnih proizvodnih sredstev in ukrepov v kmetijstvu: obvezni agrominimum; odlok, zakon o agrominimumu
agronóm -a m (ọ̑) strokovnjak za agronomijo: agronom na kmetijskem posestvu
agronomíja -e ž (ȋ) veda o kmetijstvu in poljedelstvu: inženir agronomije
agronómka -e ž (ọ̑) strokovnjakinja za agronomijo
agronómski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na agronome ali agronomijo: agronomski študij; agronomska fakulteta; agronomsko delo
ágrotéhničen -čna -o prid. (ȃ-ẹ́) nanašajoč se na agrotehniko: agrotehnični ukrepi; agrotehnična metoda; moderna agrotehnična sredstva
ágrotéhnika -e ž (ȃ-ẹ́) tehnična sredstva in metode dela z njimi v kmetijstvu in poljedelstvu: pospeševanje kmetijske proizvodnje z moderno agrotehniko
ágroživílstvo -a s (ȃ-ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s pridelovanjem in predelovanjem hrane, surovin rastlinskega in živalskega izvora: kmetijstvo, živinoreja in druge panoge agroživilstva
agrúmi -ov m mn. (ȗ) južno sadje kiselkastega okusa: uvažamo agrume: pomaranče, mandarine, limone
àh medm. (ȁ) 
  1. 1. izraža obžalovanje, naveličanost: ah, kje neki! ah, beži, beži! ah, kaj tisto! / Skopuh prekleti je .. začel eh pa oh pa ah, kako je težko živeti pod to oblastjo (I. Koprivec)
  2. 2. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: ah, kako je lep! ah, kako se to prileže! ah, saj res! sam.: pripovedovanje je spremljala z neštetimi ahi in ohi
ahà tudi ahá medm. (ȁ; ȃ) izraža zadovoljnost pri domisleku, dognanju, najdenju: aha, že vidim; aha, zdaj te imam / včasih izgovorjeno skozi nos aha, taka je ta stvar / nič aha, kar zgrabi za delo
áhasver -a tudi -ja m (ȃ) knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik
áhasverski -a -o (ȃ) pridevnik od ahasver: njena ahasverska narava ji ne da miru
áhasverstvo -a s (ȃ) knjiž. ahasversko življenje: samota in ahasverstvo / motiv ahasverstva v literaturi
ahát -a m (ȃ) poldrag kamen različnih barv: dragocen ahat; prstan z belim ahatom
♦ min. kalcedon s kremenom
aháten -tna -o prid. (ȃ) ki je iz ahatov, z ahati: ahatna broška; ahatni prstani / ahatno steklo
áhati -am nedov. (ā ȃ) ekspr. z ah izražati čustvo: namesto, da ahamo in ohamo, če otrok zboli, pokličimo zdravnika
ahčì medm. (ȉ) posnema glas pri kihanju: poduha in — ahči! kihne z vso silo
Ahílov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Ahila: Ahilov ščit
● to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu
♦ anat. Ahilova kita kita, ki veže stegnenico s petnico
àhistóričen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) ki ni historičen, nezgodovinski: ahistorični principi; ahistorično razlaganje Balzacovega dela
àhistorízem -zma m (ȁ-ī) knjiž. pojmovanje in obravnavanje stvari, ne oziraje se na zgodovino
áhle áhel ž mn. (ȃ) nar. priprava za česanje volne; gradaše
áhniti -em dov. (á ȃ) ekspr. z ah izraziti čustvo: ahnil je od začudenja
ahój medm. (ọ̑) pri klicanju (na daljavo) izraža opozorilo: ahoj, kje ste?
ahromat ipd. gl. akromat ipd. 
àhumán -a -o prid. (ȁ-ȃ) ki ni človeški ali človekoljuben: odbijal ga je ahumani svet; ahumane metode
áids -a [ajds] m (ȃ) med. nalezljiva virusna bolezen, ki oslabi imunski sistem organizma: umreti za aidsom; širjenje aidsa
airbus -a [êrbús] m (ȇ-ȗ) veliko potniško letalo zahodnoevropskih tovarn, združenih v Airbus Industry: leteti z airbusom
aircondition in air-condition -a [êrkondíšən -šna] m (ȇ-ȋ) žarg. klimatska naprava: avtobus, opremljen z airconditionom
aitiologíja tudi ajtiologíja -e [ajt-] ž (ȋ) veda o vzrokih pojavov; etiologija: aitiologija običajev
aitiolóški tudi ajtiolóški -a -o [ajt-] prid. (ọ̑) nanašajoč se na aitiologijo: lit. aitiološka pripovedka
àj medm. (ȁ) 
  1. 1. izraža telesno bolečino: aj, kako skeli!
    // izraža neprijetno spoznanje: aj, nanj smo pa pozabili
  2. 2. izraža (veselo) začudenje: aj, aj, ali ste kupili?
ajá medm. (ȃ) izraža domislek: aja, zdaj sem se spomnil
ája medm. (ā) za uspavanje otroka: aja, aja / aja tuta; aja tutu; aja tutaja / zdaj pa aja tutaja spat
àja medm. (ȁ) pog. izraža zavrnitev: aja, nočem
ájati -am nedov. (ā) otr.  
  1. 1. ležati, spati: punčka že aja
  2. 2. preh. pestovati, ujčkati: ženske so ajale otroke, ki so jim že skoraj spali v naročjih; pren., ekspr. tega človeka pa res vsi ajajo
ajatóla -e in -a m (ọ̑) v muslimanskem okolju naziv za zelo uglednega teologa in razlagalca islamskega prava, temelječega na koranu: ajatola je spregovoril vernikom
ájbiš -a m (á) zdravilna vrtna rastlina z belimi ali svetlo rdečimi cveti; navadni slez: na vrtu imajo pelin, ajbiš in žajbelj
ájbišev -a -o (á) pridevnik od ajbiš: ajbišev čaj
ájčkati -am nedov. (ȃ) otr. ležati, spati: bila je zbujena, a je še ajčkala; pst, že ajčka!
ajd medm., gl. ajdi 
àjd ájda m, im. mn. ájdi in ájdje (ȁ á) star.  
  1. 1. pogan: naj bo ajd ali kristjan
  2. 2. redko velikan: bil je ajd po rasti in moči
    ♦     etn. ajdje po ljudskem verovanju velikani, ki so živeli pred človeškim rodom
ájda -e ž (ȃ) kulturna rastlina z gostimi rdečkastimi ali belimi cveti v gostem socvetju ali njeno seme: ajda diši, medi, zori / črna s črnim, siva ajda s sivim semenom
♦ bot. tatarska ali zelena ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
ájdared -a m (ȃ) agr. debelo, okroglo jabolko rdeče barve s sladko kiselkastim, sočnim mesom: kilogram ajdareda
àjdi in àjd -te medm. (ȁ) pog. hitro! pojdi!: ajdi, ajdi, čas je! ajdi na delo!
ajdína in ájdina -e ž (í; ȃ) nar. vzhodno ajda: ajdina že zori
ájdinja -e ž (á) etn. ajdovska deklica
ajdínski in ájdinski -a -o prid. (ȋ; ȃ) nar. vzhodno ajdov: ajdinska moka / ajdinske pogače
ajdíšče in ájdišče -a s (í; ā) njiva, na kateri je rasla ajda: krompir bomo sadili na ajdišče
ájdnica -e ž (ȃ) redko ajdovica
ájdnik -a m (ȃ) redko kruh iz ajdove moke; ajdovec
ájdov -a -o prid. (á) nanašajoč se na ajdo: ajdov cvet; ajdova slama / ajdov med; ajdova moka / ajdov kruh; ajdovi žganci; ajdova kaša z mlekom
♦ čeb. ajdova paša; um. ajdovo zrno okras v gotskem stavbarstvu v obliki ajdovega zrna
ájdovček -čka m (á) bot. užitna goba s temno rjavim klobukom; jesenski jurček
ájdovec -vca m (á) 
  1. 1. kruh iz ajdove moke: odrezati si kos ajdovca
  2. 2. čeb. ajdov med: letos sem natočil precej ajdovca
  3. 3. mn., nar. ajdovi žganci: Stresi jo [moko] v krušnico, pravijo, da ajdovci olajšajo sapo (Prežihov)
ájdovica -e ž (á) ajdova slama: ajdovico rabijo za krmo
ajdovíšče in ájdovišče -a s (í; á) ajdišče: ajdovišča so pripravljena za pomlad
ájdovka -e ž (á) redko ajdovica: pobrali so vso koruznico in vso ajdovko
ájdovnik -a m (á) redko kruh iz ajdove moke; ajdovec
ájdovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na ajde: molili so ajdovskega boga / spremljala ga je ajdovska, mogočna gospa
♦ arheol. ajdovski gradec; etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
ájdovstvo -a s (á) star. poganstvo: odreči se ajdovstvu
ájdovščina -e ž (á) arheol. ajdovski gradec
ajèj in ajéj in ájéj medm. (ȅ; ẹ̑; ȃ-ẹ̑) izraža bolečino, obžalovanje: ajej, kako bo hudo!
ájer -ja m (ȃ) nar. zrak: »Zračite!« »Bojimo se zraka. Ajer je strup (D. Lokar)
ájevski -a -o prid. (ā) lingv. nanašajoč se na glas a: ajevski samoglasnik / ajevska osnova osnova, ki se je v indoevropščini končala na -a; ajevska sklanjatev
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 93154 zadetkov.