ogórčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo;
ta ukrep jih je ogorčil ogórčiti se knjiž.
postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel
ogórčen -a -o
1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim
2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.