Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.
Zanima me, če obstaja pravilo, kdaj se lahko uporabi zaimek le-ta, kdaj pa je tisti le odveč in je dovolj zgolj ta. Mogoče tudi, kdaj je nujno uporabiti zvezo le-ta? Npr.: Včeraj smo pili sok, le-ta/ta mi je bil všeč.
Bi lahko v tem primeru zamenjali tudi s slednji? In še en primer:
Pravljice berem redno otrokom, le-teh/teh se nikoli ne naveličajo.
Hvala za odgovor.
Zanima me, ali prvo besedo v besedni zvezi Ta veseli dan kulture pišemo z veliko začetnico.
Zanima me, kaj je pravilneje:
Razlika je v tem, da ... ali Razlika je ta, da ...
Ali je pravilno oboje?
Dva slovnično zelo podobna samostalnika (m. spol, 1. m. sklanjatev, v imenovaniku se končata na dva samoglasnika), ampak sklanjata pa se različno. To sta samostalnika radio in etui.
Zakaj se npr. v rodilniku sklanjata drugače? radia etuija
Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:
Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)
V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:
[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, jude (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)
Nekako enako pravi tudi v 147. točki:
[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)
Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.
Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.
Sem upokojenka, a se vsakic, ko izrecem to besedo, slabo pocutim. Izhaja namrec iz istega korena kot ‘pokoj’ in ‘pokojnik’, pa me zares zanima, zakaj. Kaksna je povezava med pokojem, ki naj bi bil cas po zakljucenem aktivnem obdobju zivljenja (sluzbovanju) in pokojnikom?! In ‘pokojnina’?! Ali ne zveni to kot nekaksen denarni nadomestek za pokojnika?! Kako to, da je bil izbran tako ponesrecen termin? Drugi jeziki imajo mnogo primernejse izraze (retired, kar pomeni, da si se na nek nacin umaknil, ali rentner, to je prejemnik rente), zakaj se nismo zgledovali? Upokojenec je zaljiv izraz, ki kar nekako namiguje, da bos kmalu pokojnik, in ni niti najmanj spostljiv do nas starejsih, ki smo se kako zivi in aktivni, vsaj vecina. Zato predlagam v razmislek, ali ne bi bilo vredno poiskati primernejsega termina?
Zanima me, od kod pri sklanjanju besede mačo pride odklon od norme pri orodniku edine in tvorjenju svojilnega pridevnika, saj SP navaja orodnik z mačom, svojilni pridevnik pa mačov, glede na normo pa bi morala biti v tem primeru končnica -em oziroma -ev, kot kažejo na primer Boccaccio - z Boccacciem, Boccacciev; pončo - s pončem, gavčo - z gavčem, gavčev ...
Pri pripravi pravnih aktov smo naleteli na spodnji dve dilemi glede uporabe glagola, kadar se ta nanaša na več oseb ali na več oseb različnega spola.
1. primer: Kaj je pravilno: »Član ali njegov družinski član lahko zaprosi za pomoč.« ali »Član ali njegov družinski član lahko zaprosita za pomoč.«
Želimo zapisati, da lahko za pomoč zaprosi ali član ali njegov družinski član. Pri tem ne želimo, da bi iz besedila izhajalo, da lahko za pomoč zaprosita samo oba hkrati (član in družinski član), kar morda nakazuje druga (množinska) oblika.
2. primer: Kaj je pravilno: »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da je predsednik, tajnik ali strokovna služba kršil ta pravilnik.« ali »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da je predsednik, tajnik ali strokovna služba kršila ta dogovor.« ali »Član lahko vloži pritožbo, če meni, da so predsednik, tajnik ali strokovna služba kršili ta dogovor.«
Želimo zapisati, da lahko član vloži pritožbo, če meni, da je prišlo do kršitve s strani predsednika, tajnika ali strokovne službe, pri čemer lahko pritožbo vloži že, če pravilnik krši vsak od teh in ne zgolj v primeru, da se kršitev nanaša na vse tri, kar morda nakazuje tretja (množinska) oblika.
Zanima me kaj več o medmetih evo, eto in eko. Po pomenu in obliki so si izredno podobni, njihov izvor pa naj bi se razlikoval, kolikor vem. Eto in eko vnosa v etimološkem slovarju žal nimata, evo pa naj bi prišel iz slovanske predloge. Zaradi primerjave z italijanščino si mislim, da je eko morda prišel od tod. Imam prav? Kako so se razvili vsi trije medmeti in ali so med seboj etimološko povezani?
Želela bi zastaviti vprašanje glede postavljanja vejice v zvezi podpogojem da.
Ali se ta zveza (lahko) uporablja kot večbesedni veznik in bi bila torej upravičena vejica ali pred pod pogojem ali pred da (ne pa na obeh mestih)?
Če je tako, ali je v naslednjem konkretnem primeru katera od postavitev ustreznejša:
Ali pri tej zvezi sploh ne gre za večbesedni veznik (pri katerih so prvi deli ponavadi prislovi ali členki, v tem primeru pa seveda ni tako) – in če je tako, ali bi morali uporabiti dve vejici:
Ali sploh zastavljam napačno vprašanje – naletela sem namreč tudi že na mnenje (v nobenem viru pa nisem našla potrditve), da se je zvezi pod pogojem da bolje izogniti in namesto tega uporabiti preprosto če. Ali je zveza vseeno sprejemljiva oz. neproblematična, če želimo poudariti ta pogoj?
Beseda grunge, ki označuje glasbeno zvrst, se ne nahaja v nobenem izmed Franovih slovarjev, zato vprašanje naslavljam na vas. Zanima me izvor omenjene besede in kakšna je njena pravilna izgovorjava?
V magistrski nalogi na muzikologiji hčerka piše o Merkuju. Razen v prvem sklonu -- pišemo z naglasom priimek Merku?
Že nekajkrat sem opazila, da lektorji ne zagovarjajo več dosledno določne oblike pridevnika za svojilnimi zaimki. Primer:
Kakšno pravilo je v veljavi?
Zanima me, zakaj je glede na Pravopis pravilno samo »Ta neumnost bi nas lahko stala življenje«, ne pa tudi »Ta neumnost bi nas lahko stala življenja«. Kot nepravilne so označene tudi naslednje zveze:
Njegovo hazardiranje jih je stalo hiše.
Zamujanje na delo ga je stalo službe.
Ta napaka jih je stala zmage.
Občutek imam, da v okolici, v kateri živim, prevladuje uporaba rodilnika v teh zvezah. Tožilnik pa večini zveni nenaravno in prisiljeno. Prosim, če mi lahko pojasnite razloge, zakaj naj bi bil pravilen samo tožilnik. Najlepša hvala!
Nisem povsem prepričana, kakšen je pravilen zapis. Je torej takole pravilno? Predvsem me zanima, ali se zapisuje iz večinskih šol ali z večinskih šol. Primer je takšen: Število otrok, ki so se iz večinskih OŠ prešolali na OŠ dr. Mihajla Rostoharja Krško.
Pa še tole. Potek: Sedimo v krogu na stolih. Eden od učencev stoji na sredini. Ta oseba reče: »Nikoli še nisem« in doda konec stavka (na primer: »Nikoli še nisem jedel brokolija.«). Vsi, ki so to že počeli/videli/slišali …, morajo vstati in zamenjati stole.
Je tako okej ali so potrebne ... za Nikoli še nisem v narekovajih?
Kako je prav oz. kje je pravilna "lega" pike pri zapisu v narekovajih, npr.:
Je torej čisto na koncu povedi ali je pred narekovajem?
Zanima me pomen fraze oz. frazema reci piši. V otroštvu sem ga slišala med pogovorom odraslih in mi v zadnjem času velikokrat pride na misel, pa se ne spomnim v kakšnem konteksu oz. kakšen je pomen za tem frazemom. Primer stavka bi lahko bil:
(Nisem pa 100% prepričana, da sem uporabila pravi kontekst.)
Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«
V enem zgledu ste že obravnavali priredni veznik »namreč«, ki »zastopa opuščeni nadredni stavek«. Primer: Povedali so, da se strinjajo, namreč (strinjajo se o tem), da tudi oni mislijo ...
Kaj pa pri veznikih: toda, vendar, ampak? Ali ti v spodaj navedenih primerih »opuščajo nadredni stavek«? Ali je dovolj, da je »toda« z vejico ločen od drugih veznikov samo zato, ker želimo izraziti nasprotje in ga poudariti. Pri prislovnih zaimkih namreč to lahko naredimo. Nasploh se mi zdi »toda« na začetku stavka poudarjalen. Primeri: a) Peter je Jezusu sicer sledil. Toda, ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
Menim, da ta »toda« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Toda, (čeprav mu je sledil), ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.
b) Zato ga ni bilo potrebno upravičiti. Vendar, bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
Menim, da ta »vendar« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Vendar, (čeprav ga niso upravičili), bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.
c) Ampak, kaj se je zgodilo zatem? Ta stavek sledi nekemu opisovanju dogodka. Menim, da lahko dam vejico za »ampak«, ker poudarim nasprotje, kaj se bo zgodilo zatem. Menim, da lahko napišem tudi brez vejice: Ampak kaj se je zgodilo zatem?
d) Prevarala si očeta, deklica, toda, kaj si res mislila, da boš tudi mene. Sem prav postavila vejico?
Zanima me, v katero besedno vrsto spada beseda to (npr. v stavku Z nedoločnim zaimkom izražamo to, česar ne poznamo.) in tudi v katero podvrsto spada.
Zanima me od kod izvira izraz pasti sekira v med. Deluje namreč precej nelogično, zato me zanima ozadje oz. globlji pomen za tem izrazom.
Prosim, če mi lako potrdite, da se visoki komisar ZN za begunce pravilno piše z malo začetnico.
V Zakonu o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in v/Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (MVKB) je v besedilu samega sporazuma uporabljena velika začetnica, v uvodnem stavku pa mala, pri čemer je naslov malo nenavaden, saj bi bilo bolj logično, da bi bil sporazum sklenjen med Vlado RS in Visokim komisariatom ZN za begunce:
Menim, da pri visokem komisarju ne gre za poimenovanje organa (kot npr. pri Varuhu človekovih pravic, pri katerem je ime organ/institucije enako poimenovanju funkcije), zato je pravilno pisanje z malo.
Večkrat slišimo in beremo ime danskega glavnega mesta Kopenhagen. Ali ni København?
V pravopisu je zapis Kokrško sedlo, ne znam si ga razložiti, zato vas prosim za pomoč. Zakaj je prišlo zapisa pridevnika na ški in ne na ski? Tudi koča je poimenova Cojzova koča na Kokrskem sedlu.
V zadnjem času sem se v dveh različnih primerih spraševal o uporabi velike oziroma male začetnice:
Kakšen je pravilen zapis v primerih križevniške cerkve, šentjakobske cerkve, frančiškanske cerkve, stolnice in tako dalje? "Uradna" imena teh cerkva so namreč drugačna, poleg tega pa pridevniki "frančiškanski", "križevniški" itd. označujejo bolj red, ki mu cerkev pripada (čeprav vsaj na področju Ljubljane ta poimenovanja delujejo tudi kot njihova imena). V nedavnih člankih na temo križevniške cerkve so se Delo, Dnevnik in portal MMC RTV Slovenija vsi odločili za malo začetnico ...
Drugo vprašanje zadeva kartico Urbana. Celo na strani LPP v nekaterih sestavkih uporabljajo tako zapis "Urbana" kot tudi "urbana", ob čemer mi razlogi za tako odločitev niso povsem jasni. Ali je to razlikovanje upravičeno in kako bi ga utemeljili?
Po pohajkovanju v Franu sem zasledil, da je pod besedo pokriviteljski naveden le ta, ki se nanaša na pokrovitelja, torej zaščitniški oz. tak, ki gmotno podpira nekoga/nekaj - projekt. Pod kvalifikatorjem ekspresivno je prav tako navedena ta beseda le v primerih, ni pa razlozeno, kdaj se uporablja. Sprašujemo se torej, kaj na tem mestu pomeni, torej kot prislov in v ekspresivni rabi. Osebno se mi zdi, da to lahko povezujemo z neko mero arogance in občutka večvrednosti, ko nekako rahlo slabšalno obravnavamo drugega. Kakšno poljudno "definicijo" pa predlagate vi? Kako bi lahko to v slovarju popravili ne glede na to, da je že zakljucena izdaja? Bi lahko predlagal sopomenko patronističen. Ne, besede na Franu še ni, a kaj o tem menite vi? Ter nenazadnje, kako nastane geselski članek? O tem vem bore malo, le nekaj o leksikografih.
Kako je z uporabo besed oz. besednih zvez, ki so v SSKJ označene s kvalifikatorjem publicistično? Ali je pravilno oz. dovoljeno uporabljati te besede oz. besedne zveze v drugih besedilih, npr. pravnih, ali jih je treba zamenjati s slogovno nezaznamovanimi izrazi?
Primeri: v ta namen; z izjemo; kar zadeva
Na oddelku razpravljamo o pravilni obliki zapisa prispevek (lahko) štejemo za znaten/znatnega.
V nadaljevanju povzemam mnenje, ki utemeljuje, da bi bilo treba navedeni primer obravnavati enako kot primera prispevek je treba šteti za znaten in prispevek se šteje za znaten, ki ju je kolegica izpeljala iz pravila, ponazorjenega s primerom »Škofjeloški pasijon ohraniti živ« (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2417/škofjeloški-pasijon-ohranjati-živ-ali-živega). Samostalnik in pridevnik sta namreč v istem stavku, »zato ne gre za navezovalni tožilnik pridevnika kot prilastka ob izpuščenem jedru«.
Zapis prispevek (lahko) štejemo za znatnega bi bil torej v skladu z navedenim napačen. Rodilniška oblika pa bi bila pravilna v primeru Prispevek, ki ga lahko štejemo za znatnega, saj bi tu pridevnik v tožilniški obliki (enaki rodilniški) uporabili samostojno brez samostalnika, kakor je navedeno v drugem odgovoru (Sklon pridevnika v oziralniškem odvisniku: navezovalni tožilnik) https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/3923/sklon-pridevnika-v-oziralniškem-odvisniku-navezovalni-tožilnik. V naslednjih primerih bi bilo treba uporabiti tožilnik in ne rodilnika (oz. tožilniško obliko, ki ni enaka rodilniški):
Torej ni tako pomembno, ali gre za brezpredložni tožilniški predmet (v primeru "Škofjeloški pasijon ohranjati živ") ali za predložni predmet (v primeru "sklep razglasiti za ničen"), temveč je pomembneje, ali gre za samostalnik s slovnično kategorijo "živo" ali za samostalnik s slovnično kategorijo "neživo". Pravilno bi torej bilo "Škofjeloški pasijon ohranjati živ" in "sklep razglasiti za ničen" (kategorija neživosti) in "nekoga razglasiti za pogrešanega" (kategorija živosti)."
Ali je torej naslednji stavek napačen: Prvi navedeni primer bi lahko imeli za pravilnega edinole z zamišljeno in tu izpuščeno pojasnjevalno zvezo ki je ...
Zanima me, kako se pravilno po slovensko napiše ime 14. dalajlame? V slovenskih virih se pojavlja vse mogoče, od citatnega Tenzin Gyatso pa vse do popolnoma poslovenjenega Tenzin Gjaco. Zanima me tudi, kako se pregiba priimek - se o ohrani ali ne?
Zanima me tudi, kako je s poimenovanji zemljepisnih enot v Himalaji. Opažam, da denimo nekatere vrhove povsem slovenimo (npr. Gašerbrum, Kangčendzenga), druge pa malo manj ali sploh ne (Lhotse (po zgledu iz SP: Lhasa), Lotse (Slovenski eksonimi)).
Lepo prosimo za pomoč pri razlagi/utemljitvi male začetnice za martinovo gos (in podobne besedne zveze). Pri zapisu praznikov in posebnih dnevov/datumov ni dvoma glede zapisov, torej z malo začetnico. Poznamo teorijo tudi za veliko začetnico: ko je v besedni zvezi svojilni pridevnik (Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova gos), prvo sestavino besedne zveze pišemo z veliko začetnico. V SSKJ2 pa smo našli posebnost: ob martinovem je še Martinova gos (in podobne besedne zveze), pozornost pa nam je vzbudila martinova gos, dopušča torej obe možnosti: M/martinova gos.
In prav tu se nam začne zatikati. Predvidevam namreč, da se po vzorcu martinovega dopusti tudi možnost martinove gosi, pojedine ipd. Druga možnost pa je, da se lahko svojilni pridevnik Martinova gos razume v pomenu svojilnosti kot 'gos od Martina' ali 'gos, ki jo ima Martin na mizi', to bi seveda pisali z veliko začetnico, če pa želimo izraziti drugi, vrstni pomen, torej 'gos, kot (ali ki) se pripravi za martinovo', v takem primeru je smiseln zapis z malo začetnico. Zdi se mi, da je pri tem še najbolj ustrezen zapis martinova gos, prav zaradi vrstnosti.
Vendar sem nam pri tem odpre novo vprašanje – Silvestrov večer (za silvestrovo ni dvoma). V tem primeru pa ne ločujemo svojilnosti od vrstnosti in ohranjamo v vseh pomenih ('od Silvestra' proti '31. 12. zvečer') veliko začetnico; SSKJ2 navaja primera Silvestrov večer in Silvestrovo jutro.
Zanima me, ali je pravilna raba Ne bom uspel uporabiti kart. Opozorjen sem namreč bil, da ta zapis ni pravilen in da bi se moral izraziti nekako takole: Ne bo mi uspeli uporabiti kart. Zanima me torej, ali sta možni obe obliki oziroma zakaj prva oblika ni ustrezna.
Lepo prosim za pojasnitev naslednje dileme.
Ali je pravilno:
Zanima me, katere skupine besed so nenaglasnice.
Zanima me tudi, ali je beseda najgloblji več naglasnica. Uporabljena je v kontekstu: V najglobljem delu so varovali Minotaura ... Gre namreč za t. i. lektoriranje besedila za govorni nastop, pa ne znam najti pravil za naglaševanje predpon oziroma kako s to zadevo sploh je.
Zadnje čase se srečujem z 'novo' obliko citiranja v slovenskih časnikih, zato me zanima, ali je pravilno, ali gre zgolj za neko novo obliko (to obliko citiranja sem namreč pred kratkim zasledila v britanskih medijih).
Ko sama citiram, uporabljam dve obliki:
ali
Nova oblika, ki sem jo zasledila, pa gre tako:
Prišel sem domov, je povedal Joža.
Zanima me, od kod izvira ta nova oblika citiranja, in ali je sploh pravilna – in zakaj je oz. ni.
V družboslovju in humanistiki se naslovi strokovnih del pogosto oblikujejo s pomočjo dvopičja. Na primer:
Na nekem organu Univerze v Ljubljani poteka stalna razprava o primernosti takega oblikovanja naslovov za doktorske naloge, kjer posebej naravoslovci vztrajajo na oblikovanju enotnega naslova, kjer naj bi se dvopičje nadomestilo z »na primeru«. Torej:
Lepo prosim za mnenje o »preganjanju« dvopičja v naslovih strokovnih del.
Zanima me, od kod izvira ločevanje med predlogi v/iz in na/z ob naselbinskih zemljepisnih imenih, npr. na Vransko — z Vranskega in v Ljubljano — iz Ljubljane. Vem, da končnica -sko zahteva predloga na/z pa tudi s končnico -ska je tako (Škotska), me pa vseeno zanima, če je zadaj kakšna razlaga, kot npr. pojasnilo, da se gre na Malto, ker je otok.
Kako slovensko govoreči posameznik razmišlja napram ostalim narodom? Kaj so posebnosti, odlike in slabosti slovenščine? Kako star je naš jezik? Iz katerih jezikov se je rodil in pobiral svoje prvine?
Tu in tam sem v času razstresene zasledil zgornje primere. Sedaj me pa zavestno zanima kako vse slovenski jezik posredno in neposredno vpliva name. Na posamezna zgornja vprašanja ni potrebno odgovarjati. Najverjetneje se jih da združiti v enega preprostega - etimologija slovenščine? Služijo samo kot primer kam pes taco moli. Vesel bom kakršnegakoli odgovora. Z veseljem bom prebral daljšo obrazložitev s priloženimi citati ali pa odšel v knjižnico po sledi priporočene literature.
Kakšno izgovarjavo svetujete za ime bolezni, ki jo povzroča novi koronavirus: kóvid-, kôvid- ali kovíd-? Slišimo pretežno kóvid-, ampak to ne gre skupaj s posplošeno širitvijo o pred v. Ime je najverjetneje okrnjeno iz ko[róna]ví[rus], torej bi lahko rekli tudi kovíd- ali pa mogoče celo dvonaglasno kòvíd- ...
Opazil sem, da televizijski novinarji in napovedovalci izraz cvetna nedelja (letos je bila 20. marca) izgovarjajo kot cv'tna nedelja (s polglasnikom). Vsaj za osrednjo in severozahodno Slovenijo vem, da je med ljudmi ustaljena izgovarjava cvetna nedelja (torej z e). Zanima me, kaj je pravilno z vidika slavistike.
Podoben primer se mi zdi izraz svetla zvezda. Po mojem se pravilno izgovarja kot svetla zvezda, čeprav je res, da nekateri govorijo tudi sv'tla zvezda. Ampak tudi če je pravilno sv'tla zvezda, to še ne pomeni, da mora tudi cvetna nedelja postati cv'tna. Ali pač?
Ali lahko enoznačno in nedvoumno določimo vrsto besed (samostalnik, pridevnik itd.) v stavku in posledično dokažemo, da ima nek stavek le en, točno določen pomen?
Odgovor na to vprašanje je namreč bistvenega pomena za celoten pravni sistem ali katerokoli pogodbo. Namreč, če ne moremo enoznačno in nedvoumno določiti in dokazati pomenov vseh besed in celotnega stavka, glede na njegovo strukturo, potem uporabljamo fiktiven, subjektiven jezik, pri čemer vsi samo domnevamo, da se razumemo in da smo se o nečem sporazumeli. Dejansko stanje zakona, pogodbe, dogovora pa ni določen, ker temelji na dvoumnem, fiktivnem jeziku.
Slovenski Camino
Vedno več romarjev odhaja tudi iz Slovenije v španski Santiago de Compostela k relikvijam sv. Jakoba. Hodijo po pešpoti, imenovani Camino. To je spodbudilo romarje številnih držav, da tudi v svoji domovini vzpostavijo podobno pot, ki jih vodi od ene do druge cerkve sv. Jakoba.
A kako je treba zapisati ta imena v različnih povezavah? Bil sem na Caminu ali na caminu? Prehodil sem Slovenski camino ali Slovenski Camino? Ali pa kar kamino, kakor je pizza medtem že postala pica: Kamino mi je spremenil življenje?
Na vas se obračamo z prošnjo po razjasnitvi zadrege, s katero se dnevno srečujemo pri delu. Namreč, kako se pravilno v slovenskem jeziku zapisujejo evropske institucije, še zlasti Evropska komisija oz. Komisija in Evropski parlament.
Mediji v Sloveniji praviloma izpisujejo Evropska komisija ali skrajšano samo komisija. V prvem primeru Evropska z veliko začetnico ter v drugem samo komisija z malo. Malce manj zmede je pri zapisu Evropskega parlamenta, čeprav da novinarji pri Delu skoraj praviloma vedno zapisujejo z malo začetnico, torej evropski parlament. Primeri nekaj člankov v priponki. Slovenska tiskovna agencija zapisuje Evropski parlament ter Evropska komisija striktno z veliko začetnico, samo komisija še z malo.
Po moji presoji, je potrebno v tem primeru gledati izvirni zapis v ustanovnih pogodba Evropske unije ter v zapis v zakonodajno pravnih aktih na EU in državni ravni. Tu so stvari še dokaj standardizirane, zapis Evropska komisija / Komisija ali Evropski parlament se vedno izpisujejo z veliko začetnico. Govorimo vselej o Evropski komisiji, izvršni oblasti Evropske unije in ne o katerikoli komisiji, recimo za prikrita grobišča ali za kulturno dediščino.
Pogodba o Evropski uniji v določa v svojem 13. členu svoj institucionalni okvir.
Ta najvišji akt primarnega prava določa standard tudi glede zapisovanja institucij. Besedilo v slovenskem jeziku je uraden in avtentičen prevod ter kodificira tudi terminologijo, ki je s tem povezana.
Člen 13
1. Unija ima institucionalni okvir, katerega namen je uveljavljati njene vrednote, uresničevati njene cilje, služiti njenim interesom, interesom njenih državljanov in interesom držav članic ter zagotoviti doslednost, učinkovitost in kontinuiteto njenih politik in ukrepov. Institucije Unije so: - Evropski parlament, - Evropski svet, - Svet, - Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu »Komisija«), - Sodišče Evropske unije, - Evropska centralna banka, - Računsko sodišče.
2. Vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, in v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi. Institucije med seboj lojalno sodelujejo.
3. Določbe o Evropski centralni banki in Računskem sodišču ter podrobne določbe o drugih institucijah so vključene v Pogodbo o delovanju Evropske unije.
4. Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji pomagata Ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, ki opravljata svetovalno funkcijo.
Vedno se zapis dosledno v tej obliki zapisuje v vseh uradnih dokumentih institucij. Za primer resolucija Evropskega parlamenta in Komisije.
Komisija z veliko zapisuje tudi naša država v svojih zakonskih in podzakonskih aktih.
Morda še to: Od uveljavitve Lizbonske pogodbe se institucija ministrskega sveta uradno imenuje samo Svet in ne več Svet ministrov oz. Svet Evropske unije. Od 1.12. 2009 se tako uporablja samo Svet.
Kako torej pravilno zapisovati?
S kolegicami prevajalkami smo se danes znašle v dilemi glede pomanjševalnice za besedo slika. Prepričana sem bila, da se zaradi palatalizacije k spremeni v č in da je pravilna pomanjševalnica sličica, a smo kasneje v SSKJ našle obe možnosti, slikica in sličica. Zanima nas, če sta enakovredni, ali je mogoče katera le bolj pravilna od druge.
Kakšna so pravila glede razmerij med stavčnimi členi (ujemanje med povedkom in osebkom itd.) v stavkih tipa "sam. BZ biti sam. BZ"? V nekaterih stavkih obliko nepolnopomenskega glagola biti določa povedkovo določilo. Ali obstaja splošno pravilo, kdaj do tega pride, torej kdaj povedkovo določilo "prevlada" nad osebkom pri določanju slovničnih kategorij nepolnopomenskega glagola biti v povedku? Primeri stavkov: Naslednja postaja so Jesenice. Ta par sta naša znanca. Ta kip sta Rodinova ljubimca.Mostar je bil/bilo lepo mesto.
Že dlje časa se ukvarjam s potrditvijo svoje ideje, da morajo nazivi, ki se sicer pišejo z malo začetnico, biti z veliko, kadar so na začetku povedi, ki se ne konča s piko. To je najpogosteje na koncu dopisov oz. predgovorov v publikacijah, ko sledi podpis, npr.:
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
dr. Janez Novak, minister
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
akad. prof. dr. Marija Novak
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
rektor prof. dr. Janez Novak
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
urednik
Menim, da je to začetek povedi, ki se ne konča s končnim ločilom, zato mora biti zapisano z veliko začetnico, podobno kot pri pozdravu, ko lep pozdrav tudi ni z malo, čeprav nima končnega ločila (kaj menite pa o tem, da je vejica za »Lep pozdrav« tudi odveč?):
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
Lep pozdrav
Janez Novak
Zanima me še, kako utemeljiti, da je navedba vira v znanstvenem besedilu brez ločila, ko se citira tudi končno ločilo, npr.:
Kot Bahtin tudi Lotman prostor povezuje neposredno s časom, njuni entiteti pa sta pogoj za obstoj kulture: »Razumsko človeško življenje, tj. življenje kulture, prav tako potrebuje posebno strukturo 'prostora in časa'. Kultura se organizira v obliki določenega 'prostora in časa' in zunaj te organizacije ne more obstajati. Ta organizacija se realizira kot semiosfera in s pomočjo semiosfere.« (Lotman 2006: 188)
Mogoče je tudi tako, torej brez pike v citatu: semiosfere« (Lotman 2006: 188). Vendar v tem primeru po mojem citat ni popoln, ker bi lahko bilo končno ločilo tudi vprašaj -- kaj pa v takem primeru?
Mogoča sta še dva načina: s piko zunaj oklepaja ali znotraj oklepaja, domnevno bolj pravilna, ker tako oklepaj »ne obvisi v praznem« sredi besedila:
semiosfere.« (Lotman 2006: 188).
in
semiosfere.« (Lotman 2006: 188.)
Hvala za mnenje in lep pozdrav
V. T.
Prosil bi za kakšen nasvet o pisanju esejev, npr. kako napisati dober uvod in zaključek, kako gladko povezati odstavke v jedru ter kako napisati stavke, v katerih bo bralec užival. Vaš odgovor bi mi zelo pomagal, saj letos opravljam maturo.
Pri reševanju križanke me je presenetilo, da je v isti križanki ena rastlina poimenovana žižula, druga pa feijoa. Kako pojasnjujete različno podomačevanje?
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Zanima me, ali je v povedi Lepo bi bilo, če bi naju obiskalapogojni ali osebkov odvisnik.
Se vprašamo Pod katerim pogojem bi bilo lepo? ali (Kdo ali) kaj bi bilo lepo?
Poskušala sem s pretvorbo:
Vem, da je v SP primer za rabo veznika če tudi pri osebkovem odvisniku (Lepo je, če uboga starše.). Piše pa tudi, da veznik če uvaja pogojni odvisnik, kadar gre za nerealno dejanje, kot je (ali pa ni) v zgornjem primeru.
Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Zanima me točen pomen besede razvajanje.
V več znanstvenih člankih o otroškem govoru sem opazila zapis starosti npr. 6;6 ali 7;11 let v pomenu '6 let in 6 mesecev' ali '7 let in 11 mesecev'. Ta zapis se mi zdi posrečen in me zanima, ali bo v novi izdaji pravopisnih pravil tudi normiran.
Zanima me tudi to, v katerem sklonu zapišemo samostalnik leta za takim zapisom.
Pri pisanju nekega učnega gradiva sem poskusil vključiti pregovor V mlinu se vsaka stvar trikrat pove, saj ta pregovor lepo ilustrira naivno metodo, ki omogoča zanesljivo komunikacijo v prisotnosti šuma. Vendar sem pri hitrem pregledu svetovnega spleta naletel na več različic tega pregovora (kar je najbrž pri pregovorih običajno), pa tudi na vsaj dve razlagi pomena.
Ena razlaga je, da se mora v mlinu zaradi hrupa besede večkrat ponoviti, da nas razumejo. To je razlaga, ki bi mi “ustrezala” za ilustracijo snovi, ki jo predavam študentom.
Druga razlaga, na katero sem naletel in ki se mi zdi zelo zanimiva, pa se nanaša na posebno mesto, ki naj bi ga v socialnem življenju na podeželju igrali mlini. Ti naj bi namreč bili kraj, kjer so si ljudje, ko so čakali, da se njihovo žito zmelje, izmenjevali novice. Ker so ljudlje v mlin prihajali in odhajali ob različnih trenutkih, naj bi se zato vsaka novica povedala večkrat - vsakić, ko je v mlin prišel kdo nov. Ta razlaga torej nima nobene zveze s hrupom v mlinu.
V prevajalskem kolektivu smo danes v službi zabredli (globoko, globoko) v debato o zanimivem jezikovnem vprašanju: kolegica je izpostavila razliko v razumevanju fraz:
Večina maternih govork* (*generični femininum) nas je prvo poved označilo za neustrezno oz. vsaj nerodno formulirano (kot da je fokus na samostalniku, torej se želite znebiti kolen? [denimo z amputacijo]) in kot ustrezn(ejš)o alternativo predlagalo se želite znebiti bolečin v kolenih?, drugo pa kot ustrezno in jasno formulirano (kot da je fokus na pridevniku, torej se želite znebite neprijetne lastnosti (povešenosti) kože (nihče ni konstatiral, da bi bil zapis se želite znebiti povešenosti kože? boljši.
Zanima nas vaša utemeljitev, kako pride do te razlike v razumevanju, glede na to, da gre pri obeh primerih za samostalniško besedno zvezo z enobesednim jedrom in enobesednim levim ujemalnim prilastkom (boleča + kolena : povešena + koleča) in sta tudi oba pridevnika lastnostna oz. kakovostna (ne vrstna in absolutno ne svojilna).
Ena od teorij je, da gre za semantično (pragmatično) razliko, ker nekako s kotičkom zavesti zajemaš, da se je kolen dejansko mogoče iznebiti (npr. amputacija), kože pa načeloma ne (pustivši vnemar kake izredne morbidnosti, o katerih nismo želeli razpravljati), vendar na koncu nihče od nas ni znal ostalim ponuditi prepričljivega, kamoli utemeljenega odgovora na to vprašanje:
Kot je napisala ena od sodelavk: »čisto vse v jeziku ima svoj zakaj in se da opisat izbiro, pozicijo v stavku, zgodovino, primernost ... nekega izraza,« žal pa smo ostali s to trditvijo samo pri teoriji, do česa bolj konkretnega pa se nam (kljub »več glav več ve« pristopu) ni uspelo dokopati.
Robert Baden-Powell, ustanovitelj skavtov, je večkrat imenovan kar z vzdevkom Bi-Pi. Kako se ta pravilno zapiše in sklanja: Bi-Pija, Bi-Pi-ja ...? Kaj pa njegovo polno ime: Roberta Badna-Powella?
Zanima me, kako se pravilno sklanja ime Ikar. V Franu je navedeno, da se sklanja z j, torej Ikarja, Ikarju ipd. Učiteljica v 7. razredu osnovno šole, ki jo obiskuje sin, vztrajno popravlja v obliko Ikara, Ikaru ipd. in štejo prvotno navedeno obliki za zmotno. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=ikar
Drugo vprašanje se nanaša na stopnjevanje pridevnika izkušen. Sin je v spisu napisal »dobro je poslušati bolj izkušene od sebe«, učiteljica pa je stopnjevanje štela za napačno in popravila v izkušnejše (in ne npr. izkušenejše) od sebe. https://dariah-si.github.io/suss/suss-arhiv-000115.html
Prosim, če bi mi lahko svetovali ali skušali razjasniti naslednjo dilemo:
Kemik s priimkom Zeise je v 19. stoletju pripravil kemijsko spojino, poimenovano z njegovim imenom. Na spletu naletimo na dvojico zadetkov: Zeisova sol oz. Zeisejeva sol. Toda v nemško govorečem prostoru in tudi drugje sta v rabi dva priimka: (1) Zeis; v tem primeru bi se zdel zapis Zeisova sol nedvoumen ali morda ne (podobno kot naš Zois/ova)! in (2) Zeise; sklepal bi, da tu Zeisova sol odpade (protislovje glede na zgoraj). Kaj nam preostane: Zeiseva ali Zeisejeva sol?
Urejam knjigo o bohinjskih planinah in dve lektorici sta ime Spodnje Bohinjske gore zapisali na dva različna načina:
Kateri je pravilen?
Na Kumu obstaja prepad (ki je sicer brezno), in ki je na smerokazu poimenovano kot Turkova prepad. Na sami uradni tabli pri breznu, postavljeni s strani države, piše Turkov prepad, vendar je tudi na nekaterih spletnih naslovih, na primer:
to brezno poimenovano kot Turkova prepad (na nekaterih pa kot Turkov prepad).
Zanimivo bi bilo vedeti, za kakšno jezikovno posebnost gre (saj v SSKJ-ju ni podobnega primera, v pravopisu pa obstaja za prepad samo moška oblika) in katere so v slovenščini še podobne besedne kombinacije.
Kljub jasnemu odgovoru na omenjeno temo (Kitajski zid, Berlinski zid) se poraja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno velike začetnice pisati pri PRVI sestavini poimenovanja, namreč Veliki kitajski zid. Ta besedna zveza (torej s pridevnikom veliki) je nadvse pogosta in menim, da ne gre za lastnostno poimenovanje ("velik" Kitajski zid), temveč za del lastnega poimenovanja. Ne vidim smisla v zapisu veliki Kitajski zid (saj vsi vemo, da je velik, zakaj bi torej to sploh zapisali – razen seveda kot del lastnega poimenovanja). Kaj menite o tem?
PK Ilirija vsako leto prireja tekmovanje v spomin na trenerja, ki mu je bilo imel Miloš Mišo Sladoje. V preteklosti so tekmovanje imenovali Mišov memorial, letos pa Mišev memorial. Katero od obeh poimenovanj je pravilno?
Prosim za pomoč. Ta teden, od 31. 1. do 4. 2. 2022, bo ...
Je druga vejica pravilno zapisana?
Sprašujem, zakaj se pri krajevnem imenu Črnomelj, glas a spremeni v e, kot npr. črnomaljska občina?
Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.
Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.
Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.
Že leta opažam, da na MMC uporabljajo izraz sredni namesto sredin. Danes mi je spet padel v oči članek z isto besedo https://www.rtvslo.si/sport/kosarka/drzavno-kosarkarsko-prvenstvo/stavka-kosarkarskih-sodnikov-odnesla-sredne-in-cetrtkove-tekme/687408 Vprašal sem več starejših slavistov in noben se ne strinja s tako rabo. Na Radiu in TV Slovenija vedno uporabljajo sredin, tako kot smo se učili v šoli še v prejšnjem tisočletju.
Torej v javnosti, torej pri znanih osebah vseh vrst ter tudi nasploh v mediji in izjavah se konstantno pojavlja besedna zveza temu ni tako, ki se uporablja vedno kadar želi nekdo povedati, da ne kaj ni res, da se ni tako zgodilo, da je resnica drugačna, torej zanika neko drugo izjavo. Prosil bi za pojasnilo, ali je ta raba napačna, zakaj je do nje prišlo in ako bi se reklo prav, recimo to ni tako? Skratka zanima me vse o tem nesrečnem temu ni tako...
P. P.
Moja stara mama, doma iz Poljan v Poljanski dolini, je uporabljala besedo jetrnica (jetrn'ca) za osebo, ki je kar naprej tečnarila oziroma »najedala«. Vsakemu, ki predstavim to besedo, se mu zdi ta beseda v trenutku jasna. Zanima me, kako to, da je ni v slovarju.
Aktivna sem na področju zaščite živali. Pred nedavnim sem po elektronski pošti prejela oglas s sledečo vsebino: »IŠČEM ZAVEDNO DOM Tudi Sunny, kot na tisoče drugih, išče čisto svoj, »zavedno« dom.«
Gre za mačko, ki ji pošiljateljica išče stalni dom. Predlagala sem ji, da bi vsebino oglasa spremenila v stalni dom ali kakšen drugi izraz, ki bi bil primeren, brez narekovajev, pa je zavrnila, češ da se ji zdi »jezikovna igrica simpatična« in da ne gre le za stalnost doma, saj se »mačka tudi zaveda, da išče dom« in podobno. Ker razlaga po mojem mnenju ni bila ustrezna, sem ji odgovorila, da se mi zdi zavedanje mačke glede doma čisto etološko vprašanje in kot takšno ni bistveno za oglas, ki bi moral biti pregleden in jasen in vsaj za silo slovnično in slogovno pravilen.
Oglas je ostal isti, mene pa zanima vaše mnenje.
Prosim za pojasnilo, zakaj takšno govorjenje:
brez da bi me vprašal brez da bi nas razumeli brez da bi se zdravil
ne razumem, kaj je v temu ..v temu tiči zajec ...nesporazum je v temu ...
V teh dneh lahko spremljamo dirko po Franciji. Imam dve vprašanji.
Na fakultetah se je z bolonjsko reformo uveljavilo pisanje imen študijskih predmetov z veliko začetnico. Po analogiji s šolskimi predmeti (matematika, slovenščina ipd.) mislim, da se tudi imena predmetov na fakulteti (npr. mladinska književnost, didaktika slovenskega jezika 1) pišejo z malo začetnico. Podobno opažam, da se imena programov in smeri pišejo z veliko začetnico. Prosim Vas, če mi odgovorite, ali pišemo imena študijskih predmetov, študijskih programov in smeri z veliko ali z malo začetnico.
Kako pisati ime novega britanskega kralja. Zakaj Karel in ne Charles, kot smo ga poznali do zdaj?
Ker je novi kralj Karel, se dilema nadaljuje: kako bomo imenovali njegovo ženo, Camillo, ko bo ta okronana? Bomo tudi njeno ime slovenili? In kako?
Že nekaj tednov se mučim z dejstvom, da je v spletnem pravopisu (SP 2001) zapis izgovora Volče z u̯. V medijih se sedaj to uporablja, prej tega nisem opazila, in je precej moteče. Zadnjič nisem prepoznala kraja Volče in ga nisem povezala z zaporo ceste. Vem, da bi bilo knjižno ustrezno, kot je zapisano, ampak ni dejansko stanje, saj domačini izgovarjamo hiperkorektno. Če je dovoljeno občno ime kolk izgovarjati z l in u̯, ne vem, zakaj so Volče nesprejemljive z l.
Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek. Primeri:
Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili). Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?
Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen. Primeri:
Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno). Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?
Večkrat sem že razmišljala o besedi menstruacija. Vem, da se za ta pojav uporablja skoraj izključno ta beseda (če zanemarimo pogovorne izraze), redkeje npr. še mesečno perilo, kar pa se sploh ne sliši naravno, vsaj meni ne. Zanima me, kako je s to besedo v slovenščini.
Očitno je prevzeta, najbrž iz angleščine. Kaj pa pred tem, se v starih slovarjih pojavlja kakšno drugo poimenovanje? Je že kdo predlagal kakšno poslovenjeno možnost? Mislim, da bi bilo zelo primerno imeti bolj domač izraz, ker se sicer vse skupaj sliši nekako patološko in strokovno, gre pa za nekaj zelo vsakdanjega.
V zadnjem času se pogovarjamo o babjem poletju. Pomen besedne zveze poznamo, ne poznamo pa njenega izvora, zato vas prosim za pojasnilo.
Danes sem odkril jezikovno svetovalnico ISJFR in moje vprašanje, s katerim se ukvarjam že kaj nekaj časa, je končno našlo svoje mesto. Vprašanje pa bi rad pričel z obrazložitvijo, kako sem do njega sploh prišel.
Že v času na osnovni in srednji šoli so me učiteljice slovenskega jezika večkrat opomnile, da se zjutraj nisem zaspal, temveč sem preprosto zaspal, saj da glagol v tem primeru ni povratno svojilen. Meni se je stavek Opravičujem se, ker zamujam, zaspal sem. slišal nadvse čudno, kakor tudi ostalim sošolcem in sošolkam, ki so prihajali iz Celja ali okolice. Pri nas se glagol zaspati namreč uporablja ob večerih, ko se odpravljamo spat, medtem ko glagol zaspati se pomeni, da smo se zbudili kasneje, kot je bilo predvideno. Od tu dalje neprestano razmišljam, kdo v jeziku postavlja normo, jezik ali človek? Menim, da so t. i. dialekti jeziki sami po sebi in notranjega pomena, ki ga govorec pripiše neki besedi ali izrazu ne gre omejiti z normo, ki jo je kasneje postavil neki govorec drugega dialekta, češ da se sliši smešno in zato ne more biti del zbornega jezika. Samo v razmislek.
Zaznamovan s tem glagolom sem večkrat prišel v situacijo, kjer je slovenska jezikovna norma govorila tako, živ in govorcem lasten jezik pa spet drugače. In v tem znamenju sem ob rednem kupovanju ajdove kaše naletel na problem: Le zakaj se nihče ne ukvarja z ustreznostjo prilagajanja pridevnika samostalniku? Ajdova kaša?! Od kdaj je ajda moškega spola? Kot očitno je že lahko.
In sem povprašal prijatelje. "Ajdina kaša pač ne more biti," je odgovoril prvi, "saj bi vendar ajdina kaša pomenila svojilnost, in sicer da ta ajda pripada osebi po imenu Ajda." Tega odgovora nisem mogel jemati resno, saj mi je bilo nadvse smešno, da je ta bil mnenja, da sam te možnosti že nisem pretehtal. "Res je čudno. Sama ne to nisem nikoli pomislila," je odgovorila druga in se nasmehnila. Nato pa me je prešinila zamisel. Pravzaprav bi se t.i. ajdovi kaši moralo reči ajdna kaša. Ta oblika pridevnika je edina res pravilna in menim, da bi morali to upoštevati. Besedna zveza ajdova kaša se namreč ne sklada z nobenim temeljnim načelom slovenskega jezika. Ajda je samostalnik ženskega spola, ajdova pa je pridevnik, ki nakazuje na samostalnik moškega spola. Zdi se mi čudno, da tovrstve pogovorne različice ostajajo v pravilni zborni rabi, medtem ko se glagola zaspati ne sme uporabljati v povratno svojilni obliki.
Kaj pa Vi menite?
Zanima me, zakaj pri razlagi besede moški piše, da je človek moškega spola, pri besedi ženska pa, da je oseba ženskega spola. A ženska ni človek?!
Zanima me pisanje sort in pasem: glede na moje znanje jih pišem z malo začetnico, tudi v SSKJ in SP so zapisane z malo, vendar v strokovnih člankih pogosto zasledim pisanje z veliko začetnico (npr. 'Izabela') in v narekovajih, pogosto enojnih. Ali gre za nepoznavanje pravil slovenskega jezika ali pa so se pravila spremenila, odkar sem jaz hodila v šolo?
Zanima me, kako je s sklanjanjem imen za vzpetine, če se ta imenuje po svetniku, npr. Lovrenc, Sveti Jošt. Ali gremo naSveti Jošt ali na Svetega Jošta, je pohod na Lovrenc ali na Lovrenca?
Kdaj pišemo njihovem oz. njihovemu (mojem – mojemu, novem – novemu) – lepo prosim za pravilo. Primer:
ali
Zanima me, koliko moških sklanjatev ima slovenščina. Vedno sem bila prepričana, da so štiri (korak, sluga, A, dežurni), profesorica na maturi prijateljičine hčere pa je zatrdila, da so samo tri. Prosim za odgovor in pojasnilo.
S sodelavci se sprašujemo, kako bi v slovenščini rekli košarki 3 × 3 – ta × se v angleščini bere on (torej angl.: three on three).
Moštvo v tej obliki košarke (trenutno) tvorijo štirje igralci: trije na igrišču, eden na klopi.
Mnenja so deljena:
1. Nekateri zagovarjajo, da je to 'tri na tri'.
2. Drugi pravijo, da to v slovenščini ne pomeni nič, da je treba reči trije proti trem. Muči nas torej ta na.
FIBI ni uspelo, da bi bila košarka 3 × 3 olimpijski šport v Riu de Janeiru leta 2016, se bo pa trudila, da bi to postala leta 2020.
Podobno je tudi: igra ena na ena. Je res ena NA ena, ko en košarkar igra proti drugemu?
Pri prevodu romana irskega pisatelja Johna Boyna The Boy at the Top of the Mountain imam dilemo glede zapisa Führer za Adolfa Hitlerja, ki je eden ključnih likov romana. V besedni zvezi »mein Führer«, ki se pojavlja v premem govoru, mora tudi v slov. prevodu ostati izvirni nemški zapis. Za druge primere pa se mi zdi ustrezen slovenski zapis firer – in to z malo začetnico, kakor ima SP in kakor najdem v vrsti primerov v korpusu Nova beseda. Glede tega pa je morda mogoče imeti pomisleke. Poimenovanje Hitlerja s Führerjem/firerjem je v romanu zelo pogosto, nikoli pa kontekst ne upravičuje slabšalnega prizvoka, ki ga zapisu firer pripisuje SP. Če bi bil dopusten zapis Firer, bi ta slabšalni prizvok morda odpadel, vendar zapisa z veliko začetnico v Novi besedi nisem našel. Zaradi zame nujne primerjave s prevodom »Dečka v črtasti pižami«, pripomnim, da se tam pojavlja Furer (iz otroških ust), pisano z veliko začetnico – vendar sta tam tako pisana tudi Mama in Očka, medtem ko sem v svojem prevodu odločen, da sta maman in papa zapisana z malo začetnico (v izvirniku sta z veliko).
Na televiziji izgovarjajo priimek grškega politika Samarasa z naglasom na drugem a-ju. Grška wikipedija ima naglas na tretjem a-ju.
V prejšnji teden je voditelj v Odmevih celo v angleščini naglasil tretji a, kasneje v slovenščini pa drugi a, očitno v slovenščini priimek zavestno izgovarja drugače. A ko so na zadnjem zlogu naglašena francoska imena, na naši televiziji prevzemajo tudi naglas, na primer Dominique (Strauss Kahn).
Po kakšnem slovničnem pravilu priimku Samaras v slovenščini spreminjamo naglas, imenom kot Dominique ali priimkom kot Pinochet pa ne?
Dolgo časa je veljalo, da se glagol upravljati veže izključno s predmetom v 4. sklonu (torej upravljati kaj), da pa je izrecno narobe ta glagol vezati s predmetom v 6. sklonu (upravljati s čim se je štelo za hudo napako). Zdaj gledam v pravopisu: naštete so različne možnosti, na koncu celo: upravljati z/s čim ~ z orožjem → ravnati. Kako to, da je ta rešitev kar naenkrat sprejemljiva? Gre morda za napako in bi moral biti pri tej zvezi krogec, v smislu, da ni sprejemljiva? Je že res, da je navedena še priporočena sopomenka, vendar ni označeno, da zveza ni sprejemljiva. Mar je?
Prosim za razlago. Paraolimpijski komite se je preimenoval v paralimpijskega, torej brez o-ja v besedi. Ne samo da to povzroča zmedo po dolgoletni rabi besede paraolimpijada in izpeljank iz nje, temveč se zdi – z vidika laične razlage sicer – tudi nelogično. Ali ni beseda sestavljena iz para + olimpijada oziroma ali ni -o- v njej medponsko obrazilo? In kako potem uporabljati zvezo: kot ime Slovenski paralimpijski komite, sicer pa paraolimpijske igre?
V slovenščino je pravljica C. Collodia Pinokio prevedena kot Ostržek, tudi Bralna značka Slovenije ima za ikono italijanski literarni lik, ki ima, žal, negativen simbolni kapital v javnosti -- lažnivec (W. Disney). Kulturna anomalija je, da so ob številnih izvirnih literarnih likih s pozitivno konotacijo (npr. Ciciban, Kosovirja, Pedenjped, Sapramiška idr.) izbrali – literarni lik, ki v splošni javnosti ima negativno konotacijo.
Vendar je vprašanje drugačno: italijanski kolegi s področja mladinske literarne vede, so me opozorili na pozitvno podstat Pinokia, ki se je izgubila v prevodu. "Oče" Pinokia, Giuseppe, ustvari dečka iz kosa lesa -- pinije (to je motiv demiurga, boga, Prometeja ...). Pomembno je, da je Pinokio narejen iz pinije. To je najbolj plemenito drevo iz katerega so delali violine stradivarke.
Pri poučevanju študente vljudno opomnim, da je je poimenovanje Pionikio (stradivarke) – izgubljen v prevodu – Ostržek ("olupek").
Zanima me vaše mnenje o negativni konotaciji besede Ostržek, izgubljeni konotaciji v prevodu Pinokio (pinija, stradivarke).
Zanima me, kakšne so razločitve med pojmi jezikovni priročnik, portal, slovar, baza, korpus, vir, tehnologija, slovnica. Nikjer namreč ne najdem strokovnih razločitev ali pojasnitev, ki bi ta problem obravnavale. Kaj vse se torej lahko šteje pod te pojme in kaj spada kateremu pojmu? Že samo SSKJ bi se lahko uvrstil pod kategorijo slovarjev, tudi tehnologij in portalov, glede na to, da je prosto dostopen na spletu. Je pa tudi jezikovni priročnik. Kje so meje? Za odgovor se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem.
Zanima me besedotvorni algoritem za besedo poganjalček.
V dvomu sem namreč: Ali je pomanjševalnica poganjal-ček ali je poganjav-ček, podobno kot cepetav-ček.
Sama se nagibam k manjšalnici poganjalček.
Zanimalo me je, ali pri navajanju angleških naslovov umetniških del znotraj slovenskega besedila upoštevamo angleško pravilo pisanja osebnega zaimka I z veliko začetnico. Rečeno mi je namreč bilo, da pri navajanju besedil, kot so naslovi umetniških del, ne upoštevamo angleških slovničnih pravil velikih začetnic, temveč naša, torej pišemo veliko začetnico le za prvo besedo naslova in morebitna lastna imena znotraj naslova. Se to pravilo nanaša tudi na besedo I, ki je v slovenščini ne bi imeli razloga pisati z veliko začetnico? Kot primer te dileme lahko vzamemo naslov knjige Tell the wolves I'm/i'm home.
Zanima me, kako se pišejo imena iger – z malo ali veliko začetnico. Različni lektorji so mi namreč različno svetovali. Nekateri vztrajajo, da gre za lastno ime igre z jasno določenimi pravili, zato bi moralo biti npr. Štiri v vrsto ali Človek, ne jezise, drugi pa pravijo, da spadajo med občna imena in se zato pišejo z malo. To utemeljujejo tudi tako, da se npr. tudi rokomet, košarka, tarok itd. pišejo z malo.
Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)
Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?
Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?
Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.
Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?
V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.
Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?
Reševal sem nek jezikovni test in rečeno je bilo, da se pravilno piše božič in ne Božič, torej z malo začetnico. Sem malo podrobneje pogledal in res povsod piše, da imena praznikov pišemo z malo začetnico. Star sem 53 let in zelo dobro se spomnim, da so nas v osnovni šoli učili, da je potrebno razlikovati med Novo leto in novo leto. Če pišemo z veliko začetnico, mislimo na praznik oz. na praznični dan, kot npr. v zvezi Kje si praznoval Novo leto?, če pa pišemo novo leto, mislimo pač na leto, ki prihaja: V novem letu pričakujemo ...
Zanima me, kdaj je prišlo do spremembe in od kdaj in zakaj imena praznikov pišemo z malo začetnico. Sicer pa me poimenovanje praznika z malo začetnico moti tudi kot kristjana – mislim da si iz spoštovanja omenjeni praznik (in to bi moralo veljati tudi za druge pomembne verske prazniki) zasluži zapis z veliko začetnico. Zahteva pisanja praznika z malo začetnico, kot verskega dogodka in ne kot nekega občega praznika, po mojem mnenju nekako sodi v kontekst prizadevanj za zmanjševanje pomembnosti vloge katerekoli vere, kar se tako ali tako dogaja vse od 1945 dalje.
Zanima me, kakšen je pravilen zapis zveze pasivno agresiven (pasivno agresiven odziv; Do njega se je vedla zelo pasivno agresivno; Celo popoldne je bil pasivno agresiven): z vezajem (pasivno-agresiven), skupaj (pasivnoagresiven) ali narazen (pasivno agresiven)?
Sam bi rekel, da zapis z vezajem ni ustrezen, saj ne gre za odziv, ki je pasiven in agresiven, vendar odziv, ki je agresiven na pasiven način. Se potem piše narazen (bil je agresiven, a nikoli aktivno, le pasivno > bil je pasivno agresiven)? Ali pa gre pridevnik izpeljevati iz zveze pasivna agresija in gre potem za enak primer kot literarnozgodovinski?
Še en primer so tipi delovanja pri Webru, ki med drugim govori o "smotrno racionalnem" in "vrednotno racionalnem" delovanju. Kateri zapis je ustrezen v tem primeru? V zvezi s tem se govori o smotrni racionalnosti in vrednotni racionalnosti: mar lahko iz zveze smotrna racionalnost tvorimo pridevnik smotrnoracionalni (glede na to, da je beseda racionalnost sama izpeljana iz racionalen oz. bi bil pridevnik iz racionalnost prej racionalnostni)? Tu poleg omenjenih treh potencialnih možnosti (vezaj, skupaj, narazen) vidim še eno, in sicer kot zvezo dveh pridevnikov: smotrnega racionalnega delovanja. Zdi se mi, da je včasih težko presoditi, ali je smiselno tako zvezo izpeljevati iz samostalniške zveze.
Kateri so kriteriji, s katerimi lahko take zveze preverjamo? Vprašanje s kako, pretvorba v prislovno zvezo, zamenljivost (vrstnega reda) sestavin itd.? Kadar gre za deležnik, gre najbrž vedno za zvezo prislova in pridevnika, ki se piše narazen: ročno izdelati > ročno izdelan/izdelan ročno (tega ne bomo izpeljevali iz ročna izdelava).
v Jezikovni svetovalnici je bilo objavljeno stališče https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/5800/druga-moška-sklanjatev-ujemanje-samostalnika-vojvoda. Pri književnem prevodu, ki ga pripravljam, se srečujem z dilemo, za katero sem našel odgovor v tem stališču. Upam, da pravilen.
V izvirniku igra pomembno vlogo skupina/klub nogometnih navijačev, ki so si nadeli ime Iron Weasels. V svojem prevodu sem se odločil za ime Jeklene podlasice. V besedilu se prvič pojavijo s tem polnim imenom, pozneje pa bodisi z njim ali samo kot podlasice, posamezni član skupine pa kot podlasica. Ni nepomembno, da so vsi do zadnjega moški. Tu sem se srečal z vprašanjem ujemanja glagola s slovničnim spolom samostalnika kot subjekta (ali tudi objekta) povedi. (Izvirnik je za ta problem, glede na angleška slovnična pravila, seveda neobčutljiv.)
In zdaj k mojim vprašanjem v zvezi s citiranim stališčem:
Ne zamerite mi še vprašanja o veliki začetnici, ki sicer nima nobene zveze s citiranim stališčem iz Jezikovne svetovalnice. Za slovensko sceno sem preveril uporabo pisave z veliko in malo začetnico za najpomembnejša kluba nogometnih navijačev. Skupina Green Dragons se dosledno pojavlja pisana z veliko začetnico pri obeh delih imena. (Mimogrede, za svoj prevod ne razmišljam o tem, da bi ohranil ime iz izvirnika, ker ni govor o neki dejanski tuji navijaški skupini.) Ime skupine Viole se (na portalu Nova beseda) večinsko pojavlja zapisana tako, torej z veliko začetnico, včasih pa tudi z malo.
V primeru polnega imena (prej pod 2.a) ne dvomim o pravilnosti velike začetnice samo za prvi del imena. V drugih treh primerih pa nisem čisto prepričan, ali je – v edninski, dvojinski ali množinski obliki – za člane te skupine pravilen zapis z malo (k čemur se očitno nagibam), ali z veliko začetnico. Prosim za vaše mnenje oz. nasvet.
Nekje sem našel besedo krs z opisom 'pritlikavo drevo'. Od kje je ta beseda?
Kot ocenjevalka EU projekta sem v angleščini zasledila pojem – post-Jugoslavija (post-Yugoslavia) in postjugoslovanski npr. kontekst / prostor (Post-Yugoslavia / Post-Yugoslavian), tudi književnost v post-Jugoslaviji ("(L)iterature in post-Yugoslavia"). Iz konteksta domnevam, da gre za šest republik bivše SFRJ (1945–1991), danes je to šest/sedem držav kot npr. Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Hrvaška, Kosovo (delno priznanje), Slovenija, Severna Makedonija, Srbija.
Na portalu Fran nisem našla pojma, na Gigafidi je beseda 71-krat omenjena.
Zastavlja se mi vprašanje, ali pojem jezikovno in/ali politično korekten oz. ali je izraz nostalgije ali post-nostalgije.
Pred kratkim sem na radiu slišal voditeljico reči: »To torej lahko obkljukamo ...«, v smislu, to smo že opravili, moramo pa še ostalo (da bo vse obkljukano). Meni se zdi bolj pravilno »odkljukati« (narediti kljukico). Kako je torej prav – morda oboje? Hvala.
Moje vprašanje se nanaša na naslednji odgovor:
Slovenski priimki moških oseb z nenaglašenim e v zadnjem zlogu se po Slovenskem pravopisu praviloma sklanjajo tako, da e v stranskih sklonih ni obstojen, razen če bi izpad tega e-ja (ki je v zadnjem zlogu izgovorjen večinoma polglasniško), povzročil neizgovorljivost. Vaše primere je torej treba sklanjati Slatinjek – Slatinjka, Černec – Černca, Črnčec – Črnčeca, Štuhec – Štuhca in Kocbek – Kocbeka.
Marko Snoj (januar 2013)
Moje vprašanje: Ali se Štuhec sklanja tako kot pišete, tudi ko priimek naglasimo kot se naglaša na Štajerskem, torej na e, kjer e ni izgovorjen polglasniško, ampak široko. Tako naglašajo priimek tudi osebe, ki tukaj imajo ta priimek. Zdi se mi, da se ob upoštevanju sklanjanja kot ga opisujete ta priimek Štuhec (naglas na e) spremeni v neki čisto novi, neprepoznaven priimek – s Šthucem v našem delu dežele.
In ali je v tem primeru torej prav s Štuhecom ali s Štuhecem?
Zanima nas pravilna raba vejice v stavku: Naj ti bo ta poklon v spomin na trenutke, ki so se te dotaknili, ki so te obogatili in ki jih ne boš nikoli pozabila.
Zanima nas pravilna raba vejice v stavku: Naj ti bo ta poklon v spomin na trenutke, ki so se te dotaknili, ki so te obogatili in ki jih ne boš nikoli pozabila.
Zanima me, kateri stavek je pravilen in zakaj:
Že dolgo me moti uporaba pridevnika letno (letne gume, letno kopališče ...). Ni to prevzeto iz srbščine? Leto v slovenščini je vendar časovno obdobje in ne letni čas. Zakaj se torej ne uporablja pridevnik poletno?
Botanični slovar ima iztočnico fotosintezno barvilo, torej je pridevnik fotosintezen (barvilo, ki sodeluje pri svetlobnih reakcijah fotosinteze).
V besedni zvezi fotosintetski organizmi pa je v rabi druga vrsta pridevnika.
Se da to ločevanje razložiti s pomenskim razločevanjem pridevnika, ki ga ta dva opravljata v teh dveh besednih zvezah?
Pridevnika sta izpeljana iz krajev Polhov Gradec in Slovenj Gradec. Oba kraja se končata z besedo Gradec. Zakaj se ta dva sestavna dela v pridevnikih razlikujeta (-grajski, -graški)?
Kako je s pravilno rabo glagolov v teh primerih:
Da mi ne bi začeli težiti, lepo prosim, ali pa je pravilneje: Da mi ne bi začeli težit, lepo prosim.
Hkrati pa ta moški noče nehati spati z njo, ali morda: Hkrati pa ta moški noče nehat (nehati?) spat(spati?) z njo ...
Zanima me, kako oziroma po čem ločimo slovarski sestavek iz SSKJ od slovarskega sestavka iz slovenskega pravopisa.
Zanima me razlika med glagoloma usvojiti in osvojiti v primeru:
Kako dijaki usvojijo/osvojijo vsa ta znanja?
Ali je v navedenem primeru možna raba obeh ali je vendarle bolj primerna raba glagola usvojiti.
Pregledala sem temo vikanja pa tudi druge spletne strani, vendar nikjer ne najdem odgovora na vprašanje, zakaj se v slovenščini vika v množini moškega spola, ne na primer v množini ženskega spola ali s kakšno nevtralno obliko.
Se je kdo že ukvarjal s tem vprašanjem in ali obstaja še kakšna druga možna razlaga razen zgodovinskega položaja žensk? Sama je ne vidim, vendar je ne želim prehitro sklepati, zato me zanima, ali se je kdo strokovno podkovan že ukvarjal s tem vprašanjem in do kakšnih ugotovitev je prišel? Enako velja za uporabo moške oblike kot slovnično nevtralne.
Že kar dolgo sem v precepu, zato se obračam na vas. Ali je prav peleta (ž) ali pelet (m)? Kar nekaj kredibilnih virov na spletnem omrežju navaja, da se mora uporabljati žensko obliko – peleta (ž, ed.) (https://fran.si/131/snb-slovar-novejsega-besedja/3622567/peleta?View=1&Query=peleta&View=1&Query=peleta), na drugi strani jih ni malo, ki besedo postavljajo v moško obliko – pelet (m, ed.) (http://bos.zrc-sazu.si/cgi_new/neva.exe?name=ssbsj&expression=peleti). Katera raba je pravilna?
V zadnjih letih opažam, da veliko ljudi pridevnik dobrodošel uporablja s tožilnikom namesto z mestnikom (npr. Dobrodošli v Slovenijo!). Je to res pravilno?
I would like to know whether we should write Lahoreju or Lahoru. This city in Pakistan is spelled with an E in the end, but we don't pronounce it. So, basically we pronounce it as LAHOR, therefore my question is, do we write Lahoreju or Lahoru.
The country Suriname is spelled with an E at the end in English, but again without pronouncing it. In Slovenian we write Surinamu, without the E. So, could this mean that Lahore becomes Lahor in Slovenia, just like Suriname is Surinam in Slovenian?
Kako v slovenščini zapisati npr. imena in priimke tenških igralcev Miloša Raonića in Andree Petković?
Prvi je rojen v Črni gori, pri treh letih se je preselil v Kanado in je državljan Kanade, druga pa je rojena v Tuzli in od šestega meseca živi v Nemčiji in je tudi državljanka Nemčije.
Kanadčani Raonića zapisujejo Milos Raonic, Nemci Petkovićevo Andrea Petkovic, kar mi je razumljivo. Ampak kako naj v slovenščini pravilno zapisujemo oba igralca, s šumniki ali brez? To sta sicer le dva od številnih primerov.
Kako pa je z zapisi imen klubov kot so Fenerbahče (Fenerbahçe), Bešiktaš (Beşiktaş) (oba turška kluba) in recimo grški Olympiacos, ki ga v medijih najdemo poslovenjenega in v izvirniku?
Yale, študirati na Yalu (ime univerze je po moje napačno prevedeno v slovenščino). Elihu Yale je bil valižanski trgovec in filantrop, univerzo so poimenovali po njem. Zato bi bil smiseln slovenski prevod Yalova univerza. Če bi se kaka slovenska univerza imenovala po Francetu Prešernu, bi se najbrž imenovala Prešernova univerza ali Univerza Franceta Prešerna. Ali se je raba Univerza Yale uveljavila zaradi nepoznavanja pomena tega imena ali pa je morda kak globlji razlog?
Ali je ustrezno, če smučišče na dvojezičnem področju v Italiji poimenujemo Sella Nevea? V resnici se imenuje Na Žlebeh ... Kako svetujete?
Že nekaj let me pesti vprašanje o vrstnih pridevnikih. Pravilo, da vrsto predmeta poimenujemo takrat, ko povemo, od kod prihaja ter komu ali čemu je namenjen, poznam in razumem. Težave imam s pridevniki, ki govorijo o materialu določenega predmeta, na primer bombažne nogavice ali plastičen kozarec. Ne morem se odločiti, če gre za vrsto ali lastnost teh predmetov.
V zvezi s tem sem poskusila rešiti nekaj vaj, v katerih je bilo treba besedne zveze pretvoriti v vrstne pridevnike. Ko sem naletela na besedno zvezo tak iz volne, sem že mislila, da je mojih dvomov konec, a rešitev, ki sem jo napisala, volnen, je bila napačna. Pravilna rešitev naj bi bila volneni, kar se zdi čudno. Nikdar ne bom rekla, da je moj šal volneni, razen če ga bom hotela ločiti od dveh drugačnih. Kaj naj torej sklepam iz tega?
V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 5 sem zasledila poved Sloni živijo v hladnih gorah in vročih puščavah. Avtor je verjetno hotel izpostaviti raznolikost življenjskega prostora slonov. Pridevnika sem določila kot lastnostna, pa vendar se mi zdi, da bi pri vročih puščavah lahko šlo tudi za vrsto puščave, saj vemo, da obstajajo tudi zelo hladne, ledene. Rešitve nalog sem žal izgubila.
VečpomenkeNaslednje vprašanje se ne tiče vrstnih pridevnikov, pač pa večpomenk. Rekla bi, da gre pri besedah prst, ki je ženskega spola, in prst, ki je moškega spola, za dve različni besedi, zato tu ne morem govoriti o večpomenkah. Imam prav?
V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 4 sem zasledila, da naj bi bili besedi fant in smrkavec sopomenki, pa se mi ne zdi povsem tako, saj imata le deloma enak pomen. Kako je s takimi pari besed? Dalje me zanima, v kolikšni meri se (kratke) metafore šteje za sopomenke.
Na spletni strani RTV Slovenija že nekaj časa opažam, da so se odločili, da uporabljajo samo ženski priimek (brez imena ali začetnice imena) in nato glagol v obliki za ženski spol, npr. Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto. Kaj menite o tem?
Zanima me, koliko zlogov imajo priimki, kot so Pregl, Bincl, Ertl ipd. Enega ali dva (Pre-gl, Bin-cl, Er-tl)?
Pri poimenovanju spletne aplikacije iščemo pravilnejšo obliko imena.
Zanima me ali so kakršnekoli omejitve, oziroma pravila za uporabo predpone e? Na primer ePrenosi ali e-Prenosi, E-Prenosi...
Kaj je pravilno/bolj pravilno in zakaj:
Število staršev, ki se je prijavilo na govorilne ure:
Število staršev, ki so se prijavili na govorilne ure:
Prosila bi vas za pomoč, pri naslednjem primeru.
Že vrsto let lahko občudujemo kreacije in vzorce mednarodnih oblikovalcev, kot so na primer Issey Miyake, Yohji Yamamoto, Rifat Ozbek, Hussein Chalayan, Xuly Bët, Manish Arora in še mnogi drugi.Vsi jasno in strogo poudarjajo in slavijo svoje lastne narodne korenine. Svetovno občinstvo nenehno izpostavljajo delčku japonske, turško-ciperske, indijske, maleške kulture. Na primer, ljudje v Yamamotovih oblačilih opazijo japonske značilnosti, in tudi sam oblikovalec opaža ...
Kaj je, torej, pravilno:
a) Svetovno občinstvo nenehno izpostavljajo delčku japonske, turško-ciperske, indijske, maleške kulture.
ali
b) Svetovnemu občinstvu nenehno izpostavljajo delček japonske, turško-ciperske, indijske, maleške kulture.
Rada bi samo preverila, ali razmišljam prav: socialna gerontologija (veda), torej socialnogerontološki model.
Ali je možna še katera (glede na ta pomen) druga možnost?
Odgovor oz. razlago svetovalnice v zvezi D/d-evinskim gospostvom sem že poznal, vendar jedro mojega vprašanja ostaja neodgovorjeno, zaradi česar sem se obrnil na vas.
Če sem vas prav razumel, razlagate uporabo velike oz. male začetnice glede na preteklo, tj. zgodovinsko rabo, zlasti zgodovinarjev. Ker je le-ta raznolika in mi ne daje odgovora, sem se tudi obrnil na vas. In vas prosim za odgovor, če je ta seveda mogoč, kakšna je norma pravilne rabe začetnice v besedni zvezi "Loško/loško gospostvo" z vidika jezikoslovne stroke danes?
Ob tem priznam, da za rabo z desnim prilastkom (G/gospostvo Škofja Loka) ali rabo na način besedne zveze Š/škofjeloško gospostvo doslej nisem vedel oz. zanju prvič slišim. Predvidevam, da gre za novejšo rabo, podobno kot se za sicer uveljavljeno zvezo Loški grad iz komercialnih nagibov dandanes pogosto uporablja zveza Škofjeloški grad.
Kot rečeno, vas prosim za strokovno utemeljitev pravilne rabe.
Zanima me, ali se v primeru Večina je verjela v poštenost, in to so izrabili, piše vejica ali ne.
Zanima me, ali bi pred veznikom in v spodnjem primeru morali pisati vejico in zakaj da oz. ne.
Z glasbo si boste lahko ustvarili predvidljivo zvočno kuliso, ki bo prekrila druge, morda bolj vabljive ali vznemirljive zvoke iz okolja in tako pomagala k večji osredotočenosti na vašo trenutno nalogo.
Zanima me kako je z vejico pred veznikom in zato? V katerih primerih jo pišemo in kdaj ne?
Pri pisanju bolezni z veliko začetnico me moti predvsem to, da jo s tem nekako povzdignejo, ji podelijo večjo moč, jo napravijo »bolj stvarno«, dejansko ustvarijo neke vrste »entiteto« ...
Pozdravljeni, pisem iz revije Joker, kjer se ukvarjamo s sodobnim, 'digitalnim' vsakdanom. Vprašanje gre na rovaš začetnic za imena izdelkov. Pravopis sicer veli, da se avto 'clio' oziroma 'renault clio' piše z malo začetnico. Iz tega izhaja, da se pise z malo tudi 'pentium', 'ipod' in 'playstation'. A po drugi plati pa je ime programa Windows z veliko, pri čemer prihaja do neskladja, ko se v istem stavku pojavita dva izdelka: intel pentium in MicrosoftWindows. (Kos hardvera z malo in kos softvera z veliko, pri čemer sta oboje registrirani in ne splošni imeni.) Še huje je, ko dodamo novodobne servise tipa 'iTunes' ali 'Playstation Store' in številne druge neotipljivosti, recimo (zaščitena) imena tehnologij 'DirectX', 'SmartTV'. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Ali mi lahko kdo razloži nianso med pasivom (viden je kot nesrečen; v smislu XZ ga vidi kot srečnega) in videti je srečen?
Sama menim, da je razlika v tem, da se v brezosebni rabi popolnoma zabriše agens, medtem ko je le-tega v pasivni rabi nekako mogoče identificirati. Vseeno pa mi to še ne pojasni, zakaj se v teh primerih uporablja glagol "BITI". In še: je ta tip stavkov soroden stavkov s pasivnim "SE" (se sliši, se naredi ...)?
Zanima me, ali lahko ob koncu vrinjenega stavka ne pišemo druge vejice, še sledi dvopičje, ki bi v vsakem primeru uvajalo premi govor. Primer:
Namesto dvopičja bi najbrž lahko dali tudi vejico ali podpičje (Se strinjate?). Vem, kako bi poved lahko tudi preoblikovali, da bi se izognili takšni dilemi, vendar me zanima tudi, kaj menite glede ustreznosti rabe, kot je.
Zanima me, za katero vrsto pridevnika gre v primeru užitne ribe. Ali bi lahko bil vrstni, če ga razumemo kot vrsto užitnih rib v opoziciji od strupenih oz. v povedi Ribiški čoln pluje po velikem jezeru in lovi užitne ribe?
Zanima me, kako bi zapisali naslednje skrajšane naslove predpisa, katerega polno uradno ime se glasi:
Uredba (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih
polni uradni naslov brez datuma in subjekta, ki je predpis sprejel: U/uredba (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 311/76 o zbiranju statističnih podatkov o tujih delavcih
skrajšani naslov, sestavljen iz vrste akta, številke in nekaj besed iz polnega naslova: U/uredba (ES) št. 862/2007 o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti
skrajšani naslov, sestavljen iz vrste akta in številke: U/uredba (ES) št. 862/2007
skrajšani naslov, sestavljen iz vrste akta in nekaj besed iz polnega naslova: U/uredba o statistiki Skupnosti o migracijah in mednarodni zaščiti
In še drugi del vprašanja:
Kako je z veliko začetnico pri lastnih imenih, kadar pred njimi stoji kazalni zaimek? Je velika začetnica v naslednjih dveh primerih upravičena?
Prepeljali smo se na drugo stran reke Save.
Ali je se v zgornji povedi zaimek ali prosti morfem? Kako ju prepoznamo oz. ločimo?
Vem, da je bilo o pravilni uporabi zanikanja že veliko napisanega, pa vendar sem v dilemi. Kakšen bi bil po vašem pravilen ta stavek?
ali
(meni se zdi ta druga varianta zelo nenavadna, a menda je ta prava).
In kako bi bilo prav v primeru:
ALI
Prosim vas za mnenje glede pravilnega zapisa in house. Trenutno se uporabljajo različni načini:
Primeri:
Prosim za odgovor na vprašanje, kako se pišejo Vzhodna/vzhodnaEvropa, Zahodna/zahodnaEvropa, Srednja/srednjaEvropa, Jugovzhodna/jugovzhodnaEvropa. V monografiji Slovenski eksonimi, omenjeni v enem vaših prejšnjih odgovorov, so vsa ta imena zapisana z veliko začetnico in so torej zemljepisna imena, ki se pravopisno pišejo z veliko začetnico.
V Pravopisu 2001 je od omenjenih imen navedena le Vzhodna Evropa, zapisana z veliko začetnico kot zemljepisno ime. V časopisju, kot je razvidno iz Gigafide, pa povsem prevladuje zapis omenjenih poimenovanj z malo začetnico, z malo so zapisana npr. tudi v Leksikonu Sova iz leta 2006. Torej so obravnavana kot občna v smislu vzhodna Evropa kot vzhodni del Evrope.
Sem iz Loga pri Brezovici. Raziskujem krajevna imena. Na osnovi jezika- etimolosko ne najdem gotove razlage za ime Rosovše oziroma Rosovče. Bi bil lahko izvor besede v besedi rožiček – rosovžek?
Zanima me, kako pravimo agovi ženi (turški oblastnik) in kako slovenimo npr. Hasan-aga: Hasan-aga ali aga Hasan.
Pozdravljeni. Dilema se glasi: Ali je lahko spremni stavek premega govora obenem tudi napovedni? Teorija namreč, vsaj kolikor mi je uspelo najti v knjigah in na spletu, omogoča le tri variante: Napovedni stavek: "...?" "...," spremni stavek. "...," spremni stavek, "...?"
Kar naprej pa se pojavljajo primeri tipa: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval: "Tudi jaz prihajam od tam."
Po pravilu spremnega stavka bi moralo biti to zapisano takole: "Ste iz Slovenije?" je vprašal in takoj nadaljeval, "tudi jaz prihajam od tam."
Nekako se zdi bolj logična prva varianta, ki se tudi večinoma uporablja. A v stroki zanjo ne najdem niti primera, kaj šele potrditve. Žal enako velja za drugo varianto.
Sem v zadregi oziroma v precepu, zato prosim za vašo strokovno pomoč. Ali je pravilneje mobilna aplikacija ali mobitelska aplikacija?
Ker gre za aplikacije, ki obstajajo na mobitelih, sem nekako proti uporabi besedne zveze mobilna aplikacija, saj sama beseda mobilen pomeni gibljiv/prenosljiv in se zato nekako nagibam k pridevniku mobitelski, saj le-ta izraža, da se beseda mobitelski jasno in glasno ter izključno nanaša na mobitel.
Ali je moja nagnjenost k pridevniku mobitelski upravičena/uveljavljena v naši, slovenski slovnici?
Vprašanje zastavljam kot tujka, ki ji je slovenščina drugi jezik ... V zgodnji fazi učenja jezika sem se namreč naučila, da se beseda učenec/učenka uporablja v primeru, ko govorimo o osnovnošolcih, v primeru srednješolcev se uporablja izraz dijak, potem pa študent. Sedaj pa se sprašujem, ali je to res, ali je samo moje zmotno prepričanje? Zelo konkretno me zanima, kako je s tem v kolektivni zavesti Slovencev, - torej, ko slišijo besedo učenec, ali pomislijo na osnovnošolskega otroka, ali ni nujno?
Kako to, da beseda gej, ki jo dandanes poznamo skorajda vsi, ni zabeležena v SSKJ-ju?
Ali beseda sčasoma predstavlja prislovno določilo časa ali načina? Namreč, ne glede na to, kako se vprašam (Kdaj ali Kako), se mi odgovor zdi smiseln.
Sčasoma se vse izve.
Matura v letu 2020 predvideva tematski sklop z naslovom V svetu Cankarjeve dramatike. Med vprašanji, s katerimi se dijaki srečujejo, je tudi raba velike/male začetnice pri zvezi dolina šentflorjanska in zapis začetnice pri dramskih osebah, ki nimajo imena, temveč zgolj funkcijo (npr. župan). Kakšno je stališče Pravopisne komisije in Jezikovne svetovalnice?
Kako pravilno zapisujemo cerkev svetega Duha / Svetega Duha / Svetega duha / svetega duha v/na Javorci?
Zanima me, zakaj je pri citiranju Svetega pisma med vrsticami v pomenu 'od do' stični vezaj in ne pomišljaj (npr. Jn 3,16-17 in ne Jn 3,16–17). V navodilih Teološke fakultete UL se stični pomišljaj navaja samo pri citiranju več poglavij (npr. Jn 3–6 v pomenu tretje do šesto poglavje Evangelija po Janezu).
Ali obstaja znak (črka) za grleni r in kako ga zapišemo? Morda ima tako črko kakšen drug narod? (V premem govoru – da poudariš, da je ta oseba rkala – uporabljala grleni r.)
Na spletu sem zasledila, da imajo na Radiu Študent, od leta 2017 poimenovanje serije oddaj z naslovom Cicigan
DALJŠA VEČERNA ODDAJA, NAMENJENA POLEMIZIRANJU S PREDŠOLSKIMI, OSNOVNOŠOLSKIMI IN SREDNJEŠOLSKIMI SISTEMI, PRAKSAMI IN KONCEPTI TER OBRAVNAVI MARGINALIZIRANIH SKUPIN NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA. https://radiostudent.si/univerza/cicigan .
Zanima me mnenje, ali je poimenovanje CICIGAN pozitivno, nevtralno ali pejorativno.
Nekaj me zelo moti, še posebno zato, ker se dogaja na nacionalnem radiu. V reklamah: …*** 30 odstotkov popusta na hlače***. Po tem sporočilu bi človeku, ki bi prišel po hlače, trgovka morala 30 odstotkov dolžine odrezati, da bi bil res popust na hlače. Če bi pa bil popust na ceno hlač, potem bi pa bile hlače cenejše. To se dogaja tako pogosto in žal se lektorji na radijskih postajah za to ne zmenijo.
Kaj vi menite o tem?
Ali voščimo pripadnicam ženskega spola ob (mednarodnem) dnevu žena ali žensk? Zadnje se zdi bolj logično, vendar je raba mešana. Na Gigafidi dan žena prevladuje pred dnevom žensk, v zvezi z mednarodni pa je več zadetkov z ženskami. Kakšno je ozadje nastanka tega imena? So o vprašanju že potekale razprave? Vaše mnenje?
Glede na zbiranje podatkov bi rekel, da je zorenje ustrezen in edini pravilen termin za sam proces. Npr.: zorenje vina, zorenje sira, zorenje mesnin, zorenje salam. Po tej analogiji bi bili izdelki: zoreno vino, zoreni siri, zorene salame.
Ker pa sem na vašem portalu dobil tudi drugo pojasnilo, da obstaja zorjeno vino, se sedaj sprašujem, če je pa morda končni izdelek vendarle zorjen in ne zoren. Npr.: zorjeno vino, zorjeni siri, zorjene klobase.
Ali sem že kar zgoraj prišel do pravih zaključkov, da obstaja proces zorenja in da so izdelki, ki so šli skozi ta proces, zorjeni? Bi mi znali na kratko pojasniti pravilno rabo termina zorjen in zoren?
zorênje -a s (é) glagolnik od zoreti: zorenje grozdja; čas zorenja / zorenje uskladiščenega sadja / zorenje mesa, sira, vina / biološko, čustveno, duševno, spolno zorenje mladostnika; zorenje osebnosti / leta režiserjevega zorenja
barík baríka; tudi barrique samostalnik moškega spola [barík] 1. sod za zorenje, staranje vina, navadno hrastov, v katerem vino dobi poseben okus 1.1. vino, zorjeno, starano v takem sodu 2. kot pridevnik ki je v zvezi z barikom 1., 1.1.
ETIMOLOGIJA: ↑barrique Celotno geslo eSSKJ Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče barrique glej barík
Pri vprašanju se sklicujem na odgovor: Dva priimka moške osebe: kako sklanjati in kako navajati
Iz odgovora sklepam, da pravilo iz starega pravopisa o sklanjanju dvodelnih neslovanskih priimkov, ki se pišejo z vezajem – tj. da se sklanjajo samo v drugem delu –, ni več aktualno in bo torej v novem pravopisu zapisano priporočilo, da se takšna imena (v večini primerov) sklanjajo v obeh delih.
Naslednji primeri iz knjige Borisa Urbančiča O jezikovni kulturi: Joliot-Curieja, Kremser-Schmidta, Meyer-Lübkeja, Toulouse-Lautreca, Wolf-Ferrarija bi se torej po novem sklanjali: Joliota-Curieja, Kremserja-Schmidta, Meyerja-Lübkeja, Toulousa-Lautreca, Wolfa-Ferrarija.
Zanima me, iz katerega (indoevropščine??) jezika se je v slovenščini in tudi pri Lužiških Srbih ohranila dvojina. Vprašanje me muči že nekaj časa, vesela bom, če me boste napotili v pravo smer iskanja.
V spodnjem primeru me zanima, ali je osebni zaimek oboji ustrezen, saj je ta dvojinski, omenjenih oseb pa je več? Če pa gledamo na policiste in motorista kot dve skupini, pa je dvojina po mojem mnenju ustrezna. Kaj vi mislite? Ali bi ta zaimek zamenjali z zaimkom vsi?
Tako policisti kot motorist, ki so ga lovili, so ogrožali mimoidoče pešce, saj so oboji v naselju vozili prehitro.
Pred kratkim sem zasledil zanimivo rabo dovršnega glagolnika glagola natisniti v rodilniški obliki:
"do konca natiskanja"
Osebno se mi zdi, da je ta raba napačna, saj ta dovršni glagol že predvideva zaključitev dejanja. Kakšno je mnenje strokovnjakov?
Prosim za odgovor na vprašanje, kako pisati dvojna imena poklicev, če kdo enakovredno opravlja dva poklica, in sicer je lektor in redaktor ali je krovec in klepar.
Ali je mogoč zapis z nestičnim vezajem (lektor - redaktor, krovec - klepar) po zgledu dvojnih zemljepisnih imen ali pa se taka poimenovanja vseeno uvrščajo med primere, kot so človek žaba, ptica pevka, država članica, in je to, kar je prvemu samostalniku dodano, njegov prilastek?
V različnih šifrantih poklicev so ta poimenovanja zapisana zelo neenotno, celo v enem in istem brez vezaja, stičnim ali nestičnim vezajem, npr. vrtnar cvetličar, klepar-krovec, slikopleskar - črkoslikar.
Kateri zapis priimka je v slovenščini pravi: Kašokdži, Kašogdži, Hašogdži, Hašokdži, Hašogi ali kaj tretjega?
V biokemiji obstaja enačba, ki je poimenovana po Leonorju Michaelisu in Maud Menten. Leta 2006 je bil izdan prevod učbenika Temelji biokemije, v katerem je bila ta enačba prevedena kot Michael-Mentenova enačba, čeprav je bila Maud Menten ženska. V medicinskem slovarju pa je ta enačba zapisana kot enačba po Michaelisu (L.) in Maud Menten, vendar večina ljudi v stroki še kar uporablja izraz Michaelis-Mentenova enačba (tudi v diplomskih in magistrskih delih) in se pri tem sklicujejo na to, da je tako prevedena v učbeniku Temelji biokemije. Zanima me torej, kateri je pravilen prevod te enačbe in kateri je "uradni".
Božjast je, kot veste, sinonim za epilepsijo. Se pa meni, kot bolniku z epilepsijo, zdi izraz božjast nekoliko zastarel in s slabšalnim prizvokom. To je zgolj moje osebno mnenje, kar še seveda ne odloča o samem statusu besede. V SSKJ-ju ni nobene opombe, kot da bi bil ta izraz zastarel ali slabšalen, medtem ko izraz epilepsija ima opombo za medicinski izraz. Torej sklepam, da je izraz božjast še vedno bolj v rabi kot epilepsija? Že sam izraz božjast pove, da so imeli v preteklosti bogovi prste vmes, ampak danes je vsem jasno, da temu ni tako. Zato se mi zdi ta izraz bolj zastarele narave.
Kaj vi menite?
Etimološki slovar pravi, da se je beseda emancipacija v slovenskem jeziku pojavila v 20, stoletju, jaz sem jo pa slučajno zasledil v časopisu, ki je izšel že v 19. stoletju, in sicer "Kmetijske in rokodelske novice" iz dne 12. 04. 1871, ki ga najdete na naslovu: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NJK7EO74/9074a577-43c6-4ce9-940e-772498a796f5/PDF Citat iz 117. strani: "Vsem je gotovo želeti, da se same emancipirajo vseh slabosti, vseh strasti in hib, ktere podkopavajo njih lastno in rodovin srečo, in ko se to zgodi v polno meri, bodo tudi najbolj sebični moški prav radi priznavali samostalnost ženskega spola in neodvisnost od vseh pomanjkljivosti. Zanima me, ali gre v slovarju za napako ali pa slovar ne navede časa prve pojavnosti, temveč čas, v katerem je beseda prešla v vsakodnevno rabo. Čeprav se mi zdi čudno, da bi časopis, ki je namenjen neizobraženi kmečki družbi, pisal besede, ki jih ne bi nihče razumel.
Zanima me podrobnejša etimološka razlaga slovenskega toponima Tičnica. Moje dosedanje poizvedovanje me je pripeljalo le do splošnejših razlag kot npr. ptičnica in podobno. Zanima me tudi ali obstoječi toponim torej kaže na poimenovanje takšnega toponima v mlajšem času oz. ga je moč časovno ožje umestiti.
V zadnjem času je mogoče zaslediti rabo glagola nasloviti v pomenu ukvarjati se z, govoriti o, osredotočiti se na; posvetiti se, lotiti se, lahko tudi preprečiti, odpraviti, v besedilih institucij EU gre za prevod/kalk angl. glagola to address. Zanima me, ali nameravate ta pomen zajeti v sprotnem slovarju in ali ga je v uradnih besedilih, glede na to, da ni normiran, sploh dopustno uporabljati?
Glagol s tem pomenom je pogost v publicističnih besedilih, pa tudi političnih. Pred kratkim pa je bila v Uradnem listu EU objavljena Uredba (EU) 2018/302 o naslovitvi neupravičenega geografskega blokiranja in drugih oblik diskriminacije (EN: on addressing unjustified geo-blocking and other forms of discrimination).
Mene pa zanima, kako je z več (v nadaljevanju navedenimi) zelo podobnimi izrazi -- so to sopomenke (in če da, katero od njih je bolj priporočljivo uporabljati) ali pa imajo različne pomenske odtenke?
1. sistemizirati/sistematizirati,
2. optimirati/optimizirati/optimalizirati,
3. maksimirati/maksimizirati,
4. minimirati/minimizirati;
5. piramidalen/piramidast/piramiden.
Brala sem vaš odgovor glede uporabe besed 'treba je'/'potrebno je' + nedoločnik. Zanimivo se mi zdi, da so nas v OŠ učili ravno obratno, da je 'treba je' hrvatizem in v tem smislu napačen, da je njegova raba zgolj pogovorna, 'potrebno je' pa je knjižno in bolj pravilno. Še zdaj imam "oprane možgane" glede tega, 'potrebno je' mi deluje lepše, bolj knjižno oz. uradno in nekoliko težko zapišem, da je 'treba nekaj narediti...' A če prav razumem, 'je potrebno + nedoločnik' ni toliko napačno kot je slogovno manj primerno, ali se motim?
Me pa zanima, kako je v primeru stavka: Za zagotavljanje sledljivosti zdravila je pomembno v kartoteki bolnika zabeležiti lastniško ime in številko serije zdravila. Torej, je ta stavek pravilen ali manj primeren? Če je ta stavek pravilen, zakaj bi bilo npr. 'je potrebno zabeležiti' manj primerno?
Kaj menite o rabi glagola tekstati v sporočilu Ne tekstam, ko vozim na informativnih tablah na avtocestah?
Pri lektoriranju besedila je prišlo do nesoglasij pri uporabi predloga "na"/"v" za naselje Tunjiška Mlaka. V leksikonu Slovenska krajevna imena in v Amebisovem Pregibniku je navedeno, da gremo "na Tunjiško Mlako". Domačini pa pravijo, da gredo "v Tunjiško Mlako". Izvedena je bila tudi anketa, ki jo lahko vidite tukaj. Ta potrjuje ustno raziskovanje, da se med domačini uporablja "v Tunjiško Mlako". Kaj svetujete?
Zanima me, kako pravilno zapišemo ime zavetnika gasilcev: sv. Florijan ali sv. Florjan? Opažam namreč obe različici. Praznujemo torej Florijanovo nedeljo ali Florjanovo nedeljo? Podobno je tudi pri sv. Juriju: je pravilno Jurijeva tržnica ali Jurjeva tržnica.
S kakšno začetnico pišemo imena vinskih cest? Nekje so zapisane občno, saj ne gre za uradno zemljepisno ime, po drugi strani pa se z veliko pišejo imena za smučarske proge, pešpoti, kolesarske poti, učne poti, gorske, turistične, romarske poti in plezalne smeri. Našla sem sledeč zapis:
»Vinska cesta je turistična pot, speljana po vinorodnem območju. Povezuje vinotoče, kmetije, ki se ukvarjajo z gostinsko in turistično dejavnostjo, ter naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti območja. Namen vinske ceste je spodbujanje gospodarskega in družbenega razvoja vinorodnega podeželja ter njegovo turistično, kulturno in gospodarsko uveljavljanje. Načrt vinskih cest v Sloveniji je bil izdelan 1993; določa 20 tras, skupna dolžina je okoli 900 km. Speljane so po vseh vinorodnih območjih (briška, vipavska, kraška, istrska, belokranjska, podgorjanska, dolnjedolenska, gornjedolenska, bizeljsko-sremiška, šmarsko-virštanjska, haloška, gorička, srednjeslovenjegoriška, ormoška, jeruzalemska, radgonsko-kapelska, podpohorska, mariborska, gornjeslovenjegoriška, lendavska vinska cesta) in označene s posebnim znakom.« http://www2.arnes.si/~sspasorg/vino/dijaki/vinskacesta.htm
V katero kategorijo torej sodijo omenjene vinske ceste? Še posebej me zanima, kakšne začetnice uporabiti pri bizeljsko-sremiški, šmarsko-virštanjski in radgonsko-kapelski vinski cesti (malo in veliko, obe mali, veliko in malo)? Gre za vinsko-turistične ali vinskoturistične ceste?
Zanimovo se mi zdi poimenovanje pokrajin ob reki Sotli. Zakaj se e pojavi vmes (PosotElje in ObsotElje)? Zakaj se recimo pokrajini ne imenujeta Posotlje in Obsotlje?
Ali se vam zdi pravilno sloveniti ime Bartolomeu Dias v Bartolomeu Diaz? To je najpogostejša varianta v Gigafidi, sicer ne z velikim naskokom. Ampak ali ne bi v tem primeru moral sloveniti oboje, torej: Bartolomej Diaz?
Slovenska himna se uradno imenuje ZDRAVLJICA (izhaja iz besede zdravlje, ki nikoli ni bila slovenska beseda in je Prešernov France ni zapisal). Kdo je torej ukradel verze Franceta Prešerna in jih uporabil v svojem zmazku? Kolikor zanesljivo vem, je Prešernov France napisal pesem Zdravica, ki izhaja iz slovenske besede zdravje.
Vesel bom vašega odgovora, če veste kdo je ta plagiator. Prepričan sem, da jih imamo v Sloveniji že čisto preveč in bi bilo prav, da se stvari postavijo na pravo mesto.
V javnosti pogosto govorimo o proizvajalcih različnih cepiv proti covidu-19 (Pfizer, AstraZeneca, Moderna, Johnson & Johnson), redkeje pa navajamo točna imena cepiv, zato se poraja vprašanje, kako jih pravilno izgovoriti. Zanima me torej, kako pravilno izgovorimo Vaxzevria, Comirnaty, Janssen.
Kako izgovorimo besedo vekanje v pomenu 'napačno izgovarjanje predloga v' (tj. kadar nekdo izgovarja zobnoustnični v namesto dvoglasniški u) -- ali je s prvo črko e zapisan polglasnik ali ozki e?
V členu 938 v Pravopisu 2001 piše, da imajo nekatera imena, ki so čisto podomačena (Marjan, Damjan, Florjan), ohranjeno tudi dvojnico z i (Marijan, Damijan, Florijan). Ali se ta i vedno izgovarja? Kaj pa pri imenu Abigajila? Ali bi bilo bolj ustrezno ime brez i?
Za sorodnike obstaja v slovenskem besedišču cela vrsta zelo natančnih poimenovanj, ki pa jih žal nadomeščamo raje z opisi, zato se izgubljajo. Tako sem sinu svojega bratranca mrzla teta (tudi mala teta). Ne poznam pa besede za sina mojega bratranca. Je to mrzli nečak oz. mali nečak? Domnevam, da je mrzli ali mali nečak.
Zanima me, kako tvorimo svojilni pridevnik iz dvojnih imen, npr: José Antonio, María Alejandra.
Zanima me etimološki izvor besede pameten.
Prosim za etimološko razlago besede pumpež (frazem: se sveti kot pumpeževa rit).
Jezikoslovec, prevajalec in pisatelj Janko Perušek je leta 1882 izdal etnografske črtice z naslovom Bosenske zanovetke. Beseda zanovetke ni vsebovana v nobenem slovarju, zanima pa me njen izvor. Bi jo lahko povezala z besedo novost, novica?
Na vas se obračam z vprašanjem, na katerega nisem našel odgovora niti v lokalnem okolju niti v literaturi. Kjer živim (Zgornja Gorenjska – okolica Žirovnice, tudi v Bohinju), rečemo potici z veliko orehovega nadeva »pokravčana potica«. Izvedel sem, da pokravčana zato, ker se orehovim jedrcem reče kravice. In to ne celim, ampak samo polovičkam. Zanima me, od kod ta izraz in kje se uporablja.
Beseda čaga se na Štajerskem uporablja za izraz zabava, žur itd. Zanima me, kdaj se je ta izraz začel uporabljati predvsem v Mariboru, sedaj skoraj povsod na Štajerskem. (Leto začetka uporabe tega izraza in od kod izvira?) Do leta 1978 ne pomnim, da bi ta izraz uporabljali v Mariboru ali okolici, saj sem rojena tam, se šolala in tudi živela sem tam.
Zanima me izvor priimka Bone. Učiteljica v osnovni šoli nam je razložila, da je priimek francoskega izvora. Da so pri nas ostali nekateri francoski vojaki po koncu francoske okupacije in se tu poročili. Torej bi veljalo, da je ta priimek na Slovenskem od začetka 19. stoletja (Ilirske province). Ravno tako francoskega izvora naj bi bili priimki Krhne, Može ... in še nekateri. Nekateri izgovarjajo Bone s širokim e-jem, nekateri pa z dolgim i-jem. Predvidevam, da je največ Bonejev na širšem Goriškem. Ali se motim in ali nam je učiteljica podala pravo razlago izvora?
Na pobudo sorodstva vam pošiljam vprašanje o izvoru priimka Rebolj, oz. izrazov ki se vežejo na ta koren. Katere besede se v slovenščini končujejo na -olj (nečemu podoben?).
Po lastnem raziskovanju se koren besede rebolj veže na ime rastline (drevo jesen) in nastopa v severni Italiji ter Španiji.
Kdaj se ohranja j na koncu besed (rebol, rebolj, reboll, rebollli, reboly, rebolly ... ).
Kako razlagate izvor štajerskega priimka Strmšek (včasih pisanega tudi kot Stermšek)?
Mi lahko razložite izvor priimka Petrič in Binter? Iz katerih področij bi ta dva priimka lahko izhajala?
Pri brskanju po slovarju sem naletela na vnos zakon, pri katerem je navedena razlaga: »z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske«. Zanima me, ali načrtujete razlago popraviti, da bo bolj vključujoča do LGBT+ skupnosti.
Pozdravljeni, zanimam me, ali je pravilno poimenovanje za človeka, ki upravlja s svetilniki: svetilničar ali svetilnikar. Nenavadno pa se mi zdi tudi uveljavljeno poimanovanje za posadko, ki biva na svetilniku in upravlja svetilnik: uveljavljeno poimenovanje je namreč svetilničarska posadka. Ali predlagate kakšno bolj ustrezno poimenovanje, npr. svetilniška posadka?
Zanima me, ali je pri zapisu sloganov dovoljeno tolikšno odstopanje od jezikovne norme kot na primer pri ključnikih (#vednoskupaj).
Na primer, ali je mogoče slogan Vedno skupaj zapisati kot VednoSkupaj in VEDNOSKUPAJ.
Moj vprašanje se nanaša na razlago pomenske razlike med nazivoma doktorand in doktorant objavljene v tej jezikovni svetovalnici v letu 2017. Doktorand je torej kandidat, ki še ni zagovarjal doktorata znanosti, doktorant pa je naziv za doktorja znanosti. Ta odgovor je bil podan na osnovi slovarskega pripročnika. Glede na pogosto uporabo omenjenih izrazov me zanima, zakaj se ta razlaga nedvoumno ne vnese v Fran > eSSKJ, ki je kolikor vem uradni slovar slovenskega knjižnega jezika? V tem slovarju sta izraza doktorand in doktorant sinonima in tudi razlagi pod drugima alinejama opisa kažeta na enakovrednost izrazov, kar je glede na zgoraj podano razlago napačno. Obenem bi se vam zahvalil za opravljanje svetovalne dejavnosti, ki pripomore k pravilnejši rabi slovenskih izrazov.
Zanima me, ali določena stvar ali ideja nekam spada (to se mi zdi po občutku primernejše) ali sodi (težava z dvojnikom soditi tekmo)? Hvala in lep pozdrav.
Vprašanje
Glede na to da so bili naši predniki v preteklosti veliko časa pod nemško govorečo vladavino, pri večini neslovenskih besed takoj pomislim, da so nemškega izvora, kar preverim v nemškem slovarju in s tem se moji sumi potrdijo. Toda pri besedi agadir se je zapletlo, tako da sem že razmišljal, če ni beseda francoskega izvora, morda je celo narečna? V Savinjski dolini pravimo, da nekdo dela agadir, če dela nered. Prosim vas za pojasnilo, od kod izvira beseda in kaj res pomeni.
Zanima me, kak naziv imata moj nečakinja in nečak v odnosu z mojima otrokoma.
Kaj sta mojima otrokoma? Sestrič in sestrična, ker sva pač midve sestre . Ali je vseeno, če jim rečeta tudi bratranka in bratranec. Tega nikoli nisem vedela in me zanima, na osnovi česa smo poimenovani. Ali je naslavljanje odvisno od tega ali poimenuješ bratove ali sestrine otroke?
Prosim, če mi lahko poveste, v katerem aktualnem jezikovnem priročniku lahko najdem fonetični zapis posamezne besede SKJ.
Npr., kam naj pogledam, če želim izvedeti, kako se pravilno zapiše (v oglatih oklepajih) izgovor besede PREDVSEM?
Glede na precej različna izražanja s strani medijev, šolskih ustanov in tudi odgovornih na ministrstvu me zanima, ali je pravilno delo na domu ali delo od doma.
Vedno sem trdil, da je pravopisno edino pravilno os x in podobno, danes pa me je kolegica začela prepričevati, da to ni res. Sploh ne v tehničnem pisanju.
Glede na to, da se v medijih uporabljata obe različici, me zanima, ali je raba besede preboleli v vlogi samostalnika pravilna. Torej, namesto izraza prebolevnik. Največkrat se pojavlja kot del pogoja PCT (prebolevniki, cepljeni, testirani).
Kako je najbolj ustrezno?
Znanje bomo preverjali:
Preko videoklica se mi ne zdi ustrezno.
SSKJ ima za pridevnik pretvorben primer pretvorbna pravila in pretvorbna slovnica, Pravopis pa pretvorbena slovnica. Sta pravilni obe obliki?
Zanima me, katera zveza je pravilna: o čem se gre? ali o čem gre?
Ali je to tako kot zakaj se gre? in zakaj gre?
Za nami je slovenski kulturni praznik.
Kako pravilno zapisati vzdevek Franceta Prešerna: DOKTOR FIG FIG?
Pišemo prvo sestavino (doktor) z veliko ali malo začetnico? Kaj pa fig fig?
France Prešeren je dobil vzdevek Doktor fig fig/Doktor Fig fig/doktor Fig fig.
Zanima me, kako zapisovati geografsko ime mariborska mezoregija – z veliko ali malo začetnico?
Zanima me, kako pisati evropski teden ozaveščanja o ... ali Evropski teden športa. Je evropski z malo ali veliko začetnico?
Zanima me, kako pišemo imena delov mesta (ali kako bi to poimenovali), konkretno Stara/staraLjubljana. Vsaj v starih pravilih je ta primer zapisan z malo začetnico, a v današnji rabi je opaziti skoraj izključno veliko začetnico. Kateri način je torej pravilen?
Postavljam vprašanje o pravilnih prevodih za oznako barve psa. Hovawart je pasma psa nemškega porekla in obstaja v 3 barvah: Schwarzmarken, Blond in Schwarz. (Gl. slike spodaj.)
Črna barva ni sporna, zataknilo pa se je pri označbi in opisu barve pri prvem in drugem:
Kot lahko vidite, se oznake pri črnem psu z ožigi/oznakami pojavljajo v vseh odtenkih, od zelo svetle, do rdečkasto-rjaste. V originalnem standardu pri hovawartu piše, naj bi bile oznake »mittelblond«, mišljena pa je barva oznak, kot jih ima na prvi sliki desno sedeči pes. Kinološki sodniki smo v opisu prej pisalaci, da so oznake zlatorumene, sedaj nekateri vztrajajo pri navajanju besede >blond<, češ da to zajema vse odtenke.
Vprašanje št. 1: Kaj je po vaše bolj pravilno: črn z ožigi ali črn z oznakami? Se v uradni oceni kinološkega sodnika za določenega psa lahko uporabi beseda blond?
Bolj problematična je druga oznaka barve. Dolga leta se je v rodovniku za svetle predstavnike pasme pisalo, da so zlatorumene barve. Kot lahko iz slike vidite, so tudi pri svetlem psu odtenki te barve zelo različne in vse so v skladu s standardom pasme.
Vprašanje št. 2: Je bolj pravilna oznaka barve pri svetlem psu blond ali zlatorumen? Se beseda blond lahko uporablja kot uradna navedba barve v rodovniku?
Upam, da je iz napisanega in priloženega razvidno, kakšno vprašanje vam želimo zastaviti. Vljudno prosimo za vaš komentar predvsem pri opisu barve blond.
Zanima me, kako se pravilno napiše 2 x 400 kV daljnovodBeričevo-Krško. Ali je ta zapis pravilen? Kako pa zapisati 110 kV (ali 110kV ali 110-kV) energetski transformator oz. priporočilaza110-kilovoltni energetski transformator?
Prosim vas za razrešitev dileme. Zanima me, kako izgovorimo ime enega največjih proizvajalcev avtomobilskih pnevmatik, podjetja Michelin. In oznake za odličnost v kulinariki, Michelinove zvezdice? Glede na to, da se je v pogovornem jeziku za avtomobilske gume uveljavil izraz mišelinka, lahko torej govorimo o podjetju mišelin, mišelinovih zvezdicah? Ali pa je pravilneje mišlen, morda celo kaj tretjega?
Pozdravljeni, ali obstaja že kak uveljavljen slovenski prevod zveze cancel culture? Hvala.
Prosimo vas za mnenje v zvezi s pridevnikom selivski/selitveni. Zasledili smo namreč, da se pojavljata obe obliki. Kateri pridevnik je po vašem mnenju pravilnejši? V mednarodni konvenciji, ki ureja to področje, je bil angleški termin migratory species preveden kot selitvena vrsta (in ne selivska vrsta):
Se selitveni lahko nanaša tudi na ptice selivke in ne samo na samo selitev (npr. selitveni servis)?
V zadnjem času se je razmahnila uporaba električnih skirojev, v zvezi s tem pa se mi je porodilo vprašanje, kako ustrezno poimenovati osebo, ki vozi skiro. V obstoječih slovarjih namreč nisem našla ustreznega poimenovanja, zato vas vljudno prosim za pomoč. Morda skiroist?
V knjižni izdaji SP 2001 sta poimenovanji Romka in Rominja, v elektronski različici SP pa samo Rominja. Zakaj je prišlo do te spremembe? Ali Romka ni (več) pravilno?
Zanima me raba prislova zaenkrat. Velikokrat namreč vidim ta prislov tudi zapisan, čeprav ima tako v SP-ju kot v novem SSKJ2 kvalifikator »pog.«. Smemo torej tudi pisati zaenkrat ali je pravilneje uporabiti za zdaj?
SKKJ2: zaênkrat tudi zaenkràt prisl. (é; ȁ) pog. za zdaj: zaenkrat imajo dovolj hrane / zaenkrat se še ni nič spremenilo / boš ostal tukaj?
Zaenkrat
SP: zaênkrat tudi zaenkràt čas. prisl. (é; ȁ) knj. pog. za zdaj: ~ imajo dovolj hrane; ~ se ni še nič spremenilo
Pri prevajanju nem. izraza »2-in-1« se pogosto pojavlja neposredna oblika »2-v-1« (jakna 2-v-1), sama pa se zadnje čase sprašujem, ali za vezaja pred in za črko »v« obstaja pravopisna razlaga? Zdi se mi, da se vezaja prevzemata iz (pravilno zapisane) nemške strukture »2-v-1-samostalnik«, torej npr. »2-in-1-Radio«, in sicer tudi, ko se »2-v-1« pojavlja za svojo odnosnico (»radio«). Takšen radio bi sama najraje prevedla kot »radio 2 v 1«, saj ta izraz pravilno odraža razmerja med svojimi deli tudi brez vezajev. Smem? In če da, zakaj?
Novi nobelovec za literaturo je Kazuo Ishiguro, Britanec japonskega rodu. A je prav, če njegov priimek pišemo IŠIGURO?
Gospodje Ptujski.
Ali se ta zveza šteje kot osebno lastno ime in se beseda Gospodje tudi znotraj povedi piše z veliko začetnico?
Ali se napiše socialno-ekonomski ali socialnoekonomski položaj (npr. posameznika)? SP 2001 bi pisal z, SSKJ pa brez vezaja. V strokovnih besedilih se pojavljata obe varianti, zato vas prosim za pomoč.
Spoštovani, nikjer ne najdem izjemno pomembne besede, ki definira prezir do prestiža. MI lahko pomagate? Ali lahko inštitut razvije besedno zvezo ali besedo, ki definira recimo slovensko tolmačenje besede preseravanje? Hvala.
Kakšno je razmerje med izrazoma narekovaji in navednice?
Zanima me, kateri od zapisov – učenec/-ka ali učenec/ka – je ustreznejši. V prvem primeru je jasno izraženo, da gre za razliko v morfemu (moška in ženska oblika samostalnika).
Zanima me, kateri zapis je ustreznejši inštitucija ali institucija, inštitut ali institut, inštitucionalirati ali institucionalizirati.
Ali je tisti, ki kósi (je kosilo), kósec (dolgi ozki o)?
Vem, da se pogorje oz. pokrajino imenuje Kočevski rog, saj gre v tem primeru za nenaselbinsko zemljepisno ime. Sem pa na blogu enega lektorskega podjetja presenečena ugotovila, naj bi obstajal tudi zaselek z istim imenom, vendar drugačnim zapisom – torej Kočevski Rog. Sklicevali so se na Slovenski pravopis 2001. Ker živim v neposredni bližini Kočevskega roga lahko z gotovostjo trdim, da tu ne obstaja Kočevski Rog. Zanima me, iz katerih podatkov ste (so) izhajali, ko se je pisalo SP leta 2001 (v prejšnji verziji SP zapisa Kočevski Rog ni) oz. kje naj bi se nahajal zaselek Kočevski Rog?
Dnevi se pogosto pišejo okrajšano (na urnikih, koledarjih), včasih z velikimi tiskanimi črkami (PON, TOR, SRE ...) ali pa z malimi (pon, tor, sre ...). Takšna raba sicer ni v skladu s pravopisom, je pa vizualno večkrat bolj prepričljiva (sploh kadar imamo pred seboj časovnico, urnik ali kaj podobnega). Ali bi se raba brez pik lahko postopoma uveljavila kot enakovredna alternativa rabi s piko?
Predstavljam si, da bi to lahko utemeljili s tem, da "pon" ni več razvezava leksema "ponedeljek", torej niti ni več krajšava, ampak je samostojna koda, denotat, skrajšan izraz za ponedeljek.
Razmislek zaključujem z vprašanjem, če se lahko rabo brez pike že zdaj kako utemelji kot pravopisno neproblematično.
Pri lektoriranju sem že naletela na izraz lidar, včasih pisan z velikimi črkami, največkrat pa z malimi. Predlagam, da se pisanje poenoti. Beseda je prilagojena kratica iz angleških besed Light Detection And Ranging, v dobesednem prevodu Svetlobno zaznavanje in merjenje (Wikipedija). Mislim, da je v strokovni javnosti beseda že zelo uveljavljena; predlagam, da se piše z malimi črkami kot desni neujemalni prilastek.
Izjemno cenim vaše delo, ki omogoča hitro najti odgovore na jezikovna vprašanja, ki jih potrebujemo, da bi vzdrževali svoj jezik na dostojni ravni.
Ene od knjig slovenskega založnika sploh nisem mogel zbrano brati zaradi napačne rabe namenilnika. Prosim vas za obrazložitev, ali sem jaz stara šola in se namenilnik po novem uporablja drugače ali pa prevajalec in lektor te založbe ne opravljata svojega dela prav. Podoben način rabe namenilnika sem opazil tudi v gledališkem listu dramske predstave enega od ljubljanskih gledališč. Primeri rabe namenilnika, ki se meni zdijo v omenjeni knjigi napačni:
str. 82: To bi moral vprašat dedka Ottavia. str. 82: Mogoče je hotel povedat, ... da imaš preveč dvomov. str. 82: Samega sebe ne moreš prisilit, da verjameš. str. 83: Lahko poskušaš razumet, zmeraj prit do dna svojih čustev ter ostat dosleden do sebe. str. 83: Če želiš opravit svojo bar micvo, se moraš o tem samo pogovorit s svojimi. str. 166: Ni moglo bit lahko. str. 166: Zdaj moramo mislit na prihodnost. str. 170: Smeli smo sedet na lesenih klopeh. str. 170: Odveč je zapravljat čas. str. 171: Kaj hočeš povedat? str. 172: Prihajate iz situacije, ki si je niti predstavljat ne morem. str. 172: Drugi prijatelji se ne morejo vrnit v Trst.
Nato prevajalec naredi salto mortale in v podobnem stavku uporabi nedoločnik: str. 226: Kmalu se bo morala vrniti v sobo.
In spet naprej po starem: str. 226: Ne morem več sedet pri mizi. str. 226: Ne morem pustit, da mi tam strežejo. str. 226: Ne zanima me, kaj ima za povedat. str. 235: Jutri zjutraj moram oddat. str. 235: Nočem bit vsiljiv. str. 235: Tega si ne morem privoščit. str. 236: Samo kavo znam skuhat. str. 236: Tole znam skuhat. str. 236: Je v redu, če mi začneš govorit o deželi? str. 237: Preden prideva do jedra, si želim zvedet. str. 237: Iz nič je uspel postat lastnik tovarne. str. 237: Judje so morali zbežat. str. 243: Vem, ampak moram začet delat. Tako se ne morem več vzdrževat. str. 243: Nehal bi plačevat najemnino. str. 243: Nočem te izkoriščat. str. 243: Ne moreš si predstavljat, koliko bi s tem pridobila. str. 252: Ti se moraš poročit z moškim iz svojega kroga. str. 252: Nikoli me ni znal razumet. str. 252: Učiš me obešat perilo. str. 252: Jaz znam samo študirat, igrat klavir in se sprehajat. str. 253: Daj mi svobode, ki nima nič opravit z denarjem.
Ali je pravilno pameten uporabnik energije ali pametni uporabnik energije? Pridevnik se nanaša na varčno in smotrno rabo energije.
Sem filatelist in občasno pripravljam priložnostne poštne žige, ki jih Pošta Slovenije uporablja za žigosanje poštnih pošiljk. Živim v Portorožu, kjer je z zakonom določena raba italijanščine v javnosti. V ta sklop spada tudi dvojezično poimenovanje poštnega urada v tem območju. Zaradi oglašanja raznih »strokovnjakov« je trenutno nastala zmeda glede tega.
Če spregledam, da različni oblikovalci izpis prilagodijo svoji umetniški ustvarjalnosti, vendarle ugotavljam, da je Pošta Slovenije v brošuri s poštnimi številkami zapisal PIRAN–PIRANO s pomišljajem med slovenskim in italijanskim poimenovanjem in takšen zapis uporabila tudi pri navadnih rednih žigih.
Zdaj smo prejeli navodila, da moramo uporabljati poševnico, čeprav so razni »strokovnjaki« zahtevali vezaj po vzoru zapisa Gozd - Martuljek ali Sap - Šmarje.
Vesel bi bil vašega tolmačenja, saj ste konec koncev »ustavno sodišče« za slovenski jezik. Prosim vas za hiter odgovor. Na pošti trenutno obravnavajo mojo vlogo za žig, katerega osnutek prilagam. Z vašim tolmačenjem in objavo na vašem spletnem portalu boste vsekakor pomiril strasti med filatelisti
Se sme naslove člankov na spletu pisati s klicajem?
V skupini učencev se je pri pouku razvila debata o tem, ali lahko namesto makova in makova štručka uporabljamo samo pridevnik makova (brez samostalnika za njim).
V različnih učbenikih za matematiko za osnovno šolo smo opazili različna zapisa: vdrti kot in udrti kot. Zanima nas, kaj je prav. Govorimo o kotu kot geometrijskem pojmu. Kot pri matematiki je oz. leži v neki ravnini.
Zanima me kakšna je pravilna raba naziva, ko gre za žensko, ki dela v mesnici? Je to mesarka, mesarica, kaj tretjega?
Vedno večkrat vidim zapise v stilu: Udeleženci_ke naj se zberejo v avli. Zanima me, če je to res potrebno.
Ali je zapis Apgarjeva lestvica pravilen oziroma dopusten, četudi je poimenovan po ženski? Ali bi bilo ustrezneje Apgarjina lestvica? Enako me zanima za Montessorijevo metodo. Oboje sem že večkrat zasledil v različnih publikacijah o negi in vzgoji otrok.
Zanima me slovnično pravilni zapis besedne zveze »slovenska obala«.
Preiskal sem že mnogo spletnih forumov, vendar so si tudi mnenja nekaterih strokovnjakov nasprotujoča.
Na katera mesta v spodnjih povedih je najustrezneje umestiti izraza »na eni strani« in »na drugi strani« ter kako je treba pisati vejice? Gre za prevode, izraza pa bi želeli ohraniti, da sledimo izvirniku (čeprav bi ju bilo najbrž v nekaterih primerih mogoče tudi izbrisati).
V tej zadevi gre za spor med, na eni strani, družbo A, družbo B in družbo C, ki je delniška družba, ter na drugi strani, osebo A, osebo B in osebo C. V tej zadevi gre za spor med družbo A, družbo B in družbo C, ki je delniška družba, na eni strani ter osebo A, osebo B in osebo C na drugi strani. V tej zadevi gre za spor med družbo A, družbo B in družbo C, ki je delniška družba, na eni strani, ter osebo A, osebo B in osebo C, na drugi strani.
Še nekaj primerov:
Stranka je vložila tožbo, s katero je predlagala, na eni strani, razglasitev ničnosti sklepa o izbrisu točk za delovno uspešnost in, na drugi strani, razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi prošnje za pomoč.
S tem se ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero za storitve, ki se opravljajo na potujočih zabaviščih, na eni strani, ter za storitve, ki se opravljajo na stacionarnih zabaviščih, na drugi strani, veljajo različne stopnje DDV.
Tožeča stranka se je zavezala, da bo na eni strani ohranila svoje lete in dosegla cilje glede števila potnikov ter na drugi strani izvajala dejavnosti trženja in oglaševanja.
Stranka zahteva le, da se na eni strani dokaže, da je ta dokument namenjen zlasti za notranjo rabo, in na drugi strani potrdi, da ni prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičeval razkritje tega dokumenta.
Do tega je prišlo, ker stranka ni konkretno dokazala, na eni strani, da je predlog za naložitev denarne sankcije upravičen, in na drugi strani, da obstaja potreba, da se družbi naloži plačilo kazni.
Ima ime Chichen Itza naglas na zadnjem zlogu?
Zanima me, kako se naglasi beseda granola: na a ali na o? Sama naglašujem na a. Imam še eno vprašanje: pri pilatesu inštruktor pravi, naj peto dlani naslonimo na obroč. Gre za spodnji del dlani. Ali menite, da gre tu za tretji pomen besede peta, razložen v SSKJ?
V naši skupini obdelujemo delo Khalila Gibrana Prerok. Ustavila sem se pri delu besedila in sicer:
» ...Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.«
Lepo vas prosim za odgovor, kako se pravilno naglasi beseda puščica. Ali na u ali na i.
Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:
Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.
V spodnjem primeru so trije glagoli. Prvi je glagol premikanja, zato vem, da mora biti drugi v namenilniku. Kako pa je s tretjim (prati)? Ali mora biti tudi ta glagol v namenilniku ali se mora končati na končnico -ti?
Jaz grem samo dat perilo prat(i).
V zadnjem času sem na TV in sicer večkrat slišala: narediti nekaj tako, kot se za gre (ne vem, ali naj bi se pisalo skupaj ali narazen).
Vsebinsko naj bi to pomenilo delati nekaj 'kot se šika'. Ta zveza – za gre – se mi zdi res neustrezna. Kaj menite vi?
Prosim za pomoč pri oblikovanju ustrezne prakse reprezentativne državne institucije pri naslavljanju oseb na seji. Trenutno se uveljavlja neka praksa naslavljanja z gospod in gospa, vendar le v primeru, da oseba nima znanstvenega naziva. Ko se navaja več oseb, prihaja do posebej neprimerne situacije, ko je na primer ena oseba gospa, druga pa zaradi znastvenega naziva to ni.
Menimo, da je pomembno poenotenje, možni sta dve obliki. Prvič, da se pri naslavljanju uporablja samo ime in priimek ali znanstveni naziv, ime in priimek. In drugič, da se vsaka oseba naslovi z gospod ali gospa ter nadaljuje z imenom in priimkom oziroma se pred imenom doda morebitni znanstveni naziv.
Naslavljanje mora upoštevati neko formalno vljudnostno formo, hkrati pa zadostiti jezikovno-komunikacijskemu nivoju, ki glede tega vprašanja v strokovni literaturi ni določen. Ker gre za reprezentativno institucijo, oblikovanje besedila za predsedujoče po scenariju in oblikovanje za javnost dostopnega zapisa seje, mora biti predlog utemeljen. Za nas je zagotovilo vaša strokovna avtoriteta.
Rad bi vas vprašal naslednje glede naslavljanja oseb ženskega spola z akademskim nazivom ter družinskim priimkom moškega spola. Na primer: mag. Tanja Osredkar
Ali rečemo v pogovoru: magistra Osredkar je rekla to in to .. Ali pa: magister Osredkar je rekla to in to ... Ali pa: magistra Osredkarjeva je rekla to in to ...
Ali je zadnje arhaična varianta, privzeta po zgledu nekaterih drugih slovanskih narodov, npr. Čehov ? Slovenci smo namreč, v preteklosti (verjetno po nemškem zgledu) uporabljali Osredkar in Osredkarica (Osredkarca). Ta način lahko srečate v krstnih knjigah. V nemški varianti na primer: Kotanner za moškega in Kotanmerinen za žensko. Primer iz knjige (prevoda) Spomini Helene Kottanner Igorja Grdine in Petra Štiha: na strani 53 je naslov Spomini Helene Kotanerice.
Kar se tiče besede magister imamo v slovenščini sicer: magister, magistra (enako kot v latinščini)
Kaj bi bila ustrezna slovenska beseda za poimenovanje realnosti, ki se ne odvija na spletu; npr. ali je mogoče reči spletne kršitve avtorskih pravic – nespletne kršitve avtorskih pravic?
Prosim za vaše mnenje glede dileme pri navajanju nazivov tujih institucij za katere obstaja "poslovenjen" naziv, v kombinaciji s širše uveljavljeno tujo kratico?
Primer: Ob prvi pojavitvi naziva institucije v besedilu tega izpišemo v celoti – v nadaljevanju želimo uporabiti kratico. Kateri način je pravilen?
A) Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je objavila ... Pri tem je OECD navedla, da ...
ali
B) Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (angleško Organisation for Economic Co-operation and Development - OECD) je objavila ... Pri tem je OECD navedla, da ...
Med osnutki novega pravopisa lahko najdem ta zapis: »Nekatere prevzete kratice uporabljamo v izvirni obliki, čeprav podstavno stvarno ime prevajamo, npr. Svetovna zdravstvena organizacija – WHO, Mednarodni denarni sklad – IMF.«
Jaz to razumem, kot da je pravilna različica A. Nekateri lektorji zagovarjajo različico B, ker OECD ni kratica za besedno zvezo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ampak zares za besedno zvezo Organisation for Economic Co-operation and Development. Je jezikovna stroka glede tega poenotena?
Zanima me, ali so nedovršniške oblike od glagola gnati produktivne v slovenskem jeziku in kako se glasijo? Ali obstaja neka forma kot pogonjati za razliko od pognati? H kateremu razredu spada glagol gnati? Je ta soglasniški koren na -n s palatalizacijsko spremembo g v ž v isti vrsti kot žeti, žanjem? V ruščini obstaja na primer oblika обогнать dovrš., обгонять nedovrš. (prehitevati). Če bi obstajala oblika kot obgonjati v slovenščini, kateri bi bil vezalni samoglasnik v dovršniški obliki? obegnati? Ker bi na tem mestu sovpadali razni soglasniki na en kup. Oprostite za raznolika vprašanja.
Izraz pravoslavec pogosto zaznavamo kot slabšalen. Ali je ta domneva upravičena?
Zanima me, kako je z rabo predlogov prek in preko. Zasledila sem, naj se ju sploh ne bi uporabljalo v knjižnem zbornem jeziku. Pa vendar berem na zadnji platnici knjige Kje pa vas jezik žuli? takole: /.../ od leta 2014 je odgovore mogoče najti tudi prek slovarskega portala Fran.
Na vas se obračam s prošnjo za pomoč pri uporabi kratic, ki se zaradi spremenjene terminologije nenadoma neposrečeno mešajo in pokrivajo. Gre za poimenovanje posameznih vrst knjižnic v slovenskem knjižničnem sistemu, opredeljenih z Zakonom o knjižničarstvu:
Gotovo ste na podoben primer že naleteli in lahko svetujete, kakšna bi bila najboljša rešitev.
Ste že kdaj naleteli na rabo besede Kakanija? Gre za Musilovo poimenovanje Avstro-Ogrske, ki pa pri nas pride bolj redko do izraza.
Ali obstaja beseda neovira (kot samostalnik), npr. nitiovira – niti neovira (v tabelah, določena dejavnost).
Ali se piše: sploh ni ovira (če v tabelah govorimo, da določena dejavnost ni ovira) ali je potrebno zanikati: sploh ni ovire.
Kako naj si pojasnimo dejstvo, da v vseh medijih pišejo in govorijo o »odstotnih točkah« namesto enostavno o odstotkih?
Vljudno vas prosim, da izbrišete iz internetnega slovarja slovenskega knjižnega jezika, žaljivko »goveja glasba« slovensko narodnozabavno glasbo – v zvezi s ključno iskalno besedo, ki je glasba.
Za vse, ki spoštujemo slovensko narodnozabavno glasbo predstavlja izraz »goveja glasba« žaljivko, ne glede na to, kako si to kdo pojasnjuje oziroma predstavlja.
Ta žaljivka žali naše osebno dostojanstvo, ki je ustavna človekova pravica v slovenski ustavi in je pravno varovana.
Zato kot slovenski državljan in odvetnik v pokoju, vljudno prosim, da navedeno žaljivko izbrišete iz slovarja slovenskega knjižnega jezika, da se ne bo uporabljala kot uradno priznani sinonim za slovensko narodnozabavno glasbo.
Zanima me, kako se sklanja srbsko-hrvaške priimke na ć. Ali Dončić DončiĆa ali Dončić DončiČa?
Prosim vas, da z gledišča slovenističnega jezikoslovja podate priporočilo o tem, kako v javnih, še zlasti uradnih in pravnih besedilih, kjer je sporazumevalna funkcija jezika pomembna, uporabljati slovnične oblike, ki zaznamujejo spol ženskih in moških oseb. Ali ne velja v tem primeru večinska ugotovitev stroke, da je moški slovnični spol nezaznamovan, torej uporaben za označevanje žensk, moških in otrok? V nasprotju s tem opažam, denimo, primer:
Društvo podeljuje priznanje častna članica oz. častni član društva članici oz. članu, ki se je upokojila oz. upokojil in je ob tem bila oz. bil članica oz. član društva ter je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispevala oz. prispeval k ugledu društva, poleg tega pa je vsaj en mandat opravljala oz. opravljal vodstvene ali organizacijske naloge v društvu.
Po svojem občutku za odlike lepega jezika bi dejal, da takšna raba siromaši izrazno moč slovenščine in da bi jo klasiki slovenskega jezika odklanjali.
Zanima me, kako pravilno pisati oznako za starostno skupino starejših od 60 let? V društvu smo namreč ustanovili odsek, ki je namenjen predvsem starejšim in ga ponekod na kratko označujemo kot 60+. Ali je med številom in znakom »+« presledek ali ne?
Vprašanje se nanaša na zapisovanje stvarnih lastnih imen. Za primer navajam osvežilno pijačo Schweppes. Kdaj jo pisati po domače, kdaj z veliko in kdaj z malo? Pojavljajo se namreč vse tri oblike.
Če se zgledujem po kokakoli, bi si naročila šveps. Ker pa ta ni tako znan kot kokakola, ga ni v pravopisu in mi ga računalnik podčrta. Kadar nastopa kot imenovalni prilastek k vrstnim imenom trgovske znamke, moram verjetno napisati: Naročila sem si osvežilno pijačo Schweppes/Šveps. Ali takšen prilastek lahko pišem po domače?
Kako torej:
Naročila sem si šveps/schweppes/Schweppes ali Naročila sem si osvežilno pijačo šveps/Šveps/schweppes/Schweppes?
Zanima me, ali je zapis v spodnji obliki in ostalih podobnih oblikah pravilen oziroma smiseln: Vozili smo se z z nalepkami okrašenim avtomobilom.
1. Znamke in imena izdelkov
V spletni jezikovni svetovalnici sem opazila težjo po pisanju z veliko začetnico pri vseh znamkah, ki sicer po trenutno veljavnih pravopisnih pravilih (lahko) padejo v skupino izdelkov, omenjenih v členu 147 (imena industrijskih izdelkov, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: kodak, kalodont, ford ...; tudi poimenovanja zdravil).
Skupina takih poimenovanj se je z v pravopisu naštetih izdelkov močno razširila (vsa imena namenoma pišem z malo začetnico):
Pri facebooku je še vprašanje velike začetnice v primeru pisnega podomačenja(fejsbuk), kar na splošno odpira vprašanje podomačevanja teh izrazov;
Izjema bodo verjetno ostali primeru generičnih poimenovanj, ki so pa tudi vprašljivi (pril, edigs ...).
2. Kategorija živosti
Zanima me še stališče pravopisne komisije o kategoriji živosti pri naslednjih primerih: Ali uporabljam apple ali appla, mac/maca, samsung/samsunga, ipod/ipoda, nikon/nikona ... Uporabljam word, powerpoint; gmail; facebook, twitter – to je po mojem mnenju ustaljeno s kategorijo neživosti. Pri googlu je kategorija živosti najverjetneje vezana na preneseni pomen oz. poosebitev: Vprašaj googla - vprašaj strica Googla. Tudi posamezni drugi primeri so vprašljivi, kot npr. robot, okostnjak, model (moška oseba v svetu mode), fotomodelkonjiček (v pomenu 'hobi') ... – zanje velja kategorija živosti ali ne? Zasledila sem rabo »uporabljam frana« – torej živo in zapisano z malo začenico.
Računalničarji se že dolgo sprašujemo, kako se pravilno piše imena računalniških jezikov: z malo začetnico, z veliko začetnico, v originalu ali še kako drugače?
V nekaj desetletjih smo uspeli ustvariti lepo zmedo, ki jo lahko ponazorim z različnimi zapisi imena programskega jezika Pascal:
Da je stvar še bolj nedosledna, slovenska Wikipedija na strani o filozofu Pascalu za po njem poimenovani programski jezik uporablja zapis pascal (https://sl.wikipedia.org/wiki/Blaise_Pascal), torej drugače kot stran o programskem jeziku samem. Wikipedija morda res ni najbolj merodajni vir za odgovor na moje vprašanje, vednar lepo ponazarja zmedo glede pisave imen računalniških jezikov.
Naj navedem nekaj različnih vrst imen programskih jezikov (navajam le primere jezikov, ki so v množični uporabi, ponekod dodajam ustaljen zapis imena v slovenščini):
ime: Pascal (slov. Pascal, pascal, paskal) C (slov. dosledno vedno C) C++ (slov. dosledno vedno C++)
ime, ki je zaščitena blagovna znamka: Java (slov. Java, java) Python (slov. Python) JavaScript, Perl, Kotlin, Go
kratica: BASIC (slov. basic) COBOL, AWK, HTML, XML, PL/SQL
iz kratice nastalo ime: Caml
kombinacija besede in kratice: Standard ML ... pisano narazen OpenCL ... pisano skupaj
Potem obstajajo še posebneži:
Želeli bi si enostavno pravilo, po katerem bi pisali imena računalniških jezikov:
Želeli bi si pravilo brez izjem ali pa vsaj s kar se da malo izjemami. Pogovarjal sem se z mnogimi računalničarji, eni menijo tako, drugi drugače, večina pa bi jih bila pripravljena sprejeti eno ali drugo rešitev (morda celo kakšno tretjo), če bi dobili jasen odgovor jezikoslovcev.
Če bi potrebovali pred dokončno odločitvijo še kakšno informacijo, sem vam seveda na voljo.
V zadnjem času sem zasledil nekaj novic o uporabi velikih začetnic, oziroma o spremembi slovničnih pravil s tega področja. Na eni od spletnih strani sem kot vzorčni primer zasledil prav ime naselja, kjer živim že več kot petdeset let. Iz tega sledi, da so moja šolska leta, ko smo »se učili« kaj se piše v veliko začetnico in kaj z malo že preteklost. Zato se v naprej opravičujem, če bom s svojim pisanjem »udaril mimo«. Gre za naselje Pri cerkvi-Struge. Odkar pomnim, smo ime naselja pisali kot sem navedel v prejšnjem stavku, torej »cerkvi« z malo začetnico. Naselje dejansko leži v neposredni bližini farne cerkve, dodatek Struge pa naj bi dobilo zato, ker je naselij z imenom Pri cerkvi v Sloveniji več. Logično je (vsaj meni), da se cerkev, kot objekt, piše z malo začetnico. Po kakšni logiki se torej v imenu naše vasi »cerkvi« piše z veliko? Kot sem dejal, gre tu za objekt s kamnitimi zidovi, lesenim ostrešjem, glinasto kritino, oziroma bakreno kritino, s katero je pokrita streha zvonika. Če bi cerkev smatrali kot institucijo, npr. Rimokatoliško cerkev, bi pisanje »cerkev« z veliko začetnico še razumel, tako pa mi je zadeva v primeru moje vasi, pisanje »cerkvi« z veliko začetnico povsem nelogična. Tudi omenjena uporaba v zvezi cerkve kot institucije se na spletu pojavlja enkrat z veliko začetnico (https://katoliska-cerkev.si), v naslednjem primeru (https://sl.wikipedija.org), pa je cerkev napisana z malo začetnico. Pa naj razume, kdor more. Ko že pišem, naj omenim še eno cvetko, ki je po mojem mnenju vredna nekaj besed, se pa ne nanaša na problem uporabe velike ali male začetnice, temveč na uporabo lastnega imena kot takega. Kot je razvidno iz imena naše vasi prihajam iz Strug. Na zemljevidih oz. kartah je ta dolina omenjena kot Struška dolina oziroma Struge. Prebivalci se imenujemo Stružanci. V Struški dolini oz. Strugah (~ 420 m. n. v.) se nahaja 10 vasi s tem da je res, da se naselje Tisovec, ki upravno spada v Struge, ne nahaja v dolini, temveč na cca 4 km oddaljeni planoti z nadmorsko višino ~ 570 m. n. v.. Zakaj to omenjam. Ko smo (ko sem bil še zaposlen na Občini Dobrepolje) želeli postaviti krajevne table ali cestne smerokaze z napisom Struge, nam pristojni na DRSC tega niso dovolili, češ, ime Struge ne obstaja. Drugi primer (bilo jih je še več) je (ne)uporaba krajevnega imena Struge ob poplavi leta 2010. Ni bilo novinarja, da bi pogledal zemljevid in napisal ali poročal korektno o lokaciji poplave. Omenjali so vse, razen Strug niso omenili. Opravičujem se vam, da sem vas obremenil z zadnjim odstavkom. Verjeto se vas res ne tiče, vendar je po eni strani čudno, da se uradna zemljepisna imena ne smejo uporabljati povsod. Glede zapisa imena naselja, v katerem živim, vas pa le prosim za vaše strokovno mnenje.
Osebna imena (Ime Priimek) se pišejo z veliko začetnico. Ali je osebno ime dovoljeno pisati tudi kako drugače, na primer s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK), kot to redno pišejo na položnicah in njihovih kuvertah ter podobno?
Kolikor razumem Slovenski pravopis (člen 41) je zapis osebnega imena z velikimi začetnicami edini možen, saj se same velike črke - smiselno v zvezi z vprašanjem - uporabljajo za poudarjanje besedil ali posameznih besed v njih (člen 117). Ne zdi se mi potrebno, da bi na kuvertah, dopisih, sklepih in podobnem bilo potrebno poudariti osebno ime, ki je že poudarjeno, saj se za razliko od ostalega teksta piše z velikimi začetnicami.
Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) dovoljeno?
Urejam šolsko Publikacijo in že od nekdaj imamo progo avtobusov pisano tako: npr. 13.20 Šmarje – 13.20 Vodenovo – 13.45 Šmarje
Bi lahko bil ta pomišljaj stičen? Je sploh predložen? Ali pa nepredložen in zato namesto vejic.
Zakaj lektorji v Delu pišejo imena, kot je npr. Facebook, z malo začetnico. Ali je tak lektorski poseg sprejemljiv? Ali bi se to spremenilo, če bi bilo v pravopisnih pravilih izrecno zapisano, da je npr. Facebook lastno ime?
Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.
Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.
Zanima me, kako pravilno pisati naslednje zveze: RF sunek/Rf-sunek (RF = radiofrekvenčni), 3T naprava/3T-naprava,MR tehnika/MR-tehnika (MR = magnetnoresonančna), SAR vrednost/SAR-vrednost. Predvidevam, da se magnetnoresonančni piše skupaj.
Nemško mesto: Konstanz ali Konstanca? Kaj pa romunska Konstanca?
S skupino sodelavcev bi radi razčistili dvoma v izrazoslovju, ker pripravljamo strokovno besedilo, nismo pa povsem prepričani, kako je v slovenščini najbolj pravilno, oz. primerno.
Angleški izraz "cardiovascular" je še vedno pogosto preveden v termin kardiovaskularen, kar je pač tujka, v slovenščini pa se poraja nekaj dvomov. V SSKJ najdemo izraz srčno-žilen (ki prevladuje tudi v strokovnem slovstvu), le v sinonimnem slovarju pa srčnožilni. Nekoliko drugače se v pismenih prispevkih pogosto uporablja termin možganskožilni in redkeje možgansko-žilni, vsaj takšen je občutek – sicer sodeč po številu najdenih pojmov v spletnih iskalnikih je ta zadnja trditev bolj na trhlih nogah.
Ali bi bila možna pomenska razlika v obeh izrazih? Npr. srčno-žilni izključno za žile, ki napajajo srce (venčne, koronarne žile)? Srčnožilni pa na splošno srce in ožilje, ki v kliničnem pomenu besede nastopata kot celota?
Drugo vprašanje se nanaša na izraza bolnik, oz. pacient. Ali gre za enakovredna izraza? Kolikor smo seznanjeni, je Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov dobesedno izbrisala termin bolnik iz strokovnih smernic in protokolov. Uporabljajo izključno izraz pacient, kar se nam ne zdi ustrezno, niti pravilno. V SSKJ in Slovenskem Medicinskem slovarju oba izraza nekako sobivata.
Zanima me pravilen zapis stvarnega lastnega imena. Gre za uradno ime vrtca, ki ni samostojen, ampak je del osnovne šole. Na eUpravi RS piše: Enota Vrtec pri Osnovni šoli Xxx. Ali je ta zapis pravilen? Zanimata me veliki začetnici besed "enota" in "vrtec".
Kako poimenovati plemiče oz. vazale, ki so se naslavljali po krajih kjer so imeli svoj sedež oz. dvor? Bi šlo: Valburga -> Valburški Breg -> Breški Sajevec -> Sajevški Dane -> Danški (?) Sušje -> Suški
Zanima me raba in pomen besedne zveze v bistvu. Jaz razumem to zvezo v smislu ohlapnosti, nenatančnosti. Na primer: palica je postavljena vbistvu navpično.
Moje razumevanje tega je: palica je postavljena približnonavpično, torej ne povsem navpično. Predloga iz povezave, ki sem jo pripel k morebitnim že obstoječim poimenovanim rešitvam napeljuje k uporabi pravzaprav ali dejansko namesto vbistvu. Moje razumevanje teh dveh besed je ponovno drugačno. Besedo pravzaprav razumem v smislu: zgodilo seje tako, a v resnici drugače, besedo dejansko pa: zgodilo se je točnotako.
Še večjo zmedo prinaša prevajanje iz (zlasti tehnične) nemščine, kjer se za našo zvezo v bistvu uporablja im Wesentlichen tudi v pomenu nenatančnosti oz. ohlapnosti, kot sem omenil zgoraj.
Namesto v bistvu in z ohlapnostjo oz. nenatančnostjo v mislih nikakor ne morem uporabiti niti približno niti dejansko niti pravzaprav, ker je nemški prevod vsakokrat povsem dugačen in z drugim pomenom.
V okolici Celja je več zanimivih krajevnih imen: Tovsto, Tolsti Vrh. Kakšen je izvor in prvotni pomen teh imen? Davno ime za romarski shod na Svetini je svetoščeva nedelja, ali šentoščeva nedelja. Ima oboje isti pomen? Kakšnega?
Ogorčen sem, da imamo v SSKJ dve besedi, ki opisujeta fizikalni proces prehoda iz trdnega v tekoče stanje zaradi povišane temperature (ali tlaka), in sicer taliti in topiti. To sta, gledano s kemijskega vidika, dva popolnoma različna fizikalna procesa.
<http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=topiti*>
<http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=taliti*>
Sneg, ki je trdna oblika odličnega polarnega topila – vode, se ne bo nikoli stopil ampak stalil. Podobno velja za mast in vosek. Kadar jemo čokolado, se ta v ustih zaradi povišane temperature glede na okolico tali, prav tako pa se v slini, ki je v tem primeru topilo, topi.
O denarni enoti LEJ ste sicer lani že odgovarjali, a skrajno neprepričljivo. Ker je izvirno romunsko en LEU, mi ni jasno, kako ste prišli do LEJ-a. Po mojem skromnem mnenju gre za napačno slovenjenje besede LEI, ki pa je množinska oblika, kot npr. en tolar - 10 tolarjev. To vnaša precej zmede npr. med avtorje križank, ki se za (napačno?) rabo sklicujejo na pravopis. Bi kazalo priznati napako, ali imate kakšno logično pojasnilo?
Vem, da je bilo o občasni zamenjavi svojilnih povratnih zaimkov s svojilnimi zaimki že veliko govora, ampak o tem, kaj je boljše in kaj je slabše, ni bilo nič opredeljeno. Moj jezikovni čut mi pravi, da je v spodaj navedenem primeru boljše, če uporabimo osebni svojilni zaimek, namesto povratnega, kar tudi podpira pravilo. Kaj je torej pravilno oziroma boljše? Npr: 1. Očetu je mar za svoje sinove. / Očetu je mar za njegove sinove. / Ali mu je mar za svojo hčer? / Ali mu je mar za njegovo hčer? 2. Žal ji je za svoje napake. / Žal ji je za njene napake. (Še bolj zanimivo: Žal jim je za vse svoje napake. / Žal jim je za vse njihove napake.) 3. Pokažite, da vam je žal za svoje prestopke. / Pokažite, da vam je žal za vaše prestopke.
V nadaljevanju je nekaj primerov, v katerih zaradi različnih razlogov nisem bila povsem prepričana, ali naj uporabim povratni osebni zaimek – zlasti takrat, ko je svojilni zaimek del besedne zveze, ki je 'oddaljena' od osebka. Večina primerov je nerodnih in bi se jih dalo preoblikovati in povedati spretneje, manj zapleteno ali dvoumno, uporabila sem jih predvsem za prikaz mojih zagat.
Zanima me, kakšen je pravilen zapis navedenih datumov:
a) Glede na dva vira nisem povsem prepričana, kaj je pravilno: Ali je pravilna rodilniška (1. decembra 2018–15. januarja 2019) ali imenovalniška (1. december 2018–15. januar 2019) oblika? Ta vira sta: Nataša Hribar, Pravna praksa, Vloga pomišljaja, 2016, št. 36–37. Nataša Hribar, Pravna praksa, O datumih in drugih časovnih oznakah, 2010, št. 2, str. 31. b) Kaj pa naslednji primer: Je pravilno 8.–15. september ali 8.–15. septembra?
Na MO RS imamo veliko težav z zapisovanjem imen pravnih aktov, dokumentov in ukazov. Prebrali smo že vaš odgovor v razdelku Vejica pri označevanju dokumenta, pa še zmeraj se zastavljajo vprašanja. Na primer:
... tako piše v aneksu št. 1 št. 4300-149/2018-1 z dne 25. 5. 2018 ...
... dostavil je Zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 003357 z dne 17. 7. 2918.
... na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS št. 103/04, 103/11), drugega odstavka 80. člena Pravilnika o priznanjih (Uradni list RS št. 41/07, 4/11, 86/11) ...
... uvedli so novo pogodbo (MO, št. 0070-21/2018-14 z dne 19. 12. 2018) ...
Logično je, da se vejico uporablja pri naštevanju, odvisnikih, ogovarjanju, ob medmetih in med nekaterimi prirednimi stavki. Zakaj se torej v člankih, knjigah, revijah, vodnikih ... pojavljajo napačne rabe vejice? Zakaj, če pravila obstajajo in se jih uči, se jih potem ne upošteva?
Včeraj sem v eni od štajerskih gostiln na steni prebrala spodnji zapis:
Babica Marica! Motika je bila tvoja življenska družica še iz mladosti, iz tistih časov, ko so ljudje vedeli, da si brez nje lahko lačen! In v tvoji hiši, pri Kupčičevih v Zg. Voličini, nihče ni bil lačen, nihče ni nikoli odšel brez kruha, iskrenega nasveta ali prijazne besede!
Najbolj me je seveda »zbodel« zapis življenski in diskretno sem lastnike opozorila na napako, prepričana, da jim pomagam. Vendar so mi razložili, da so okoli tega zapisa imeli precej polemičnih razprav, tudi s slovenisti, ki so na podlagi SSKJ dokazali, da je pridevnik mogoče zapisati tudi tako. Seveda sem se zadevi doma ponovno posvetila in nikjer ne najdem teoretične razlage ali podlage za upravičenost tega zapisa. Mi lahko, prosim, pomagate? Obstaja morda vendarle kakšna možnost za tak zapis? Tudi zapis v celoti bi nekoliko predrugačila. Predvsem bi izpustila tolikšno rabo klicajev. Moj predlog bi bil:
Babica Marica, motika je bila tvoja življenjska družica ŽE iz mladosti, iz tistih časov, ko so ljudje vedeli, da si brez nje lahko lačen. In v tvoji hiši, pri Kupčičevih v Zg. Voličini, nihče ni bil lačen, nihče nikoli ni odšel brez kruha, prijazne besede ali iskrenega nasveta. Hvala ti za to!
Zanima me, zakaj se preganja oblika potrebno nedoločnik. V pravopisu nisem zasledila, da je prepovedana, saj nima ob sebi črnega krožca, ampak ima puščico v desno (»odsvetovano«). Kako torej brati te oznake (puščico, beseda v ležečem) in jih interpretirati? Je potem ta oblika vendarle dovoljena npr. v leposlovju?
SP 2001: potrébno povdk. (é) O tem se je ~ dogovarjati → se je treba dogovarjati
Pozdravljeni. Vedno sem bil prepričan, da glagolov misliti in zmagati ne moremo uporabljati v tranzitivni obliki (z akuzativom), temveč samo v obliki mislim, da… , mislim na nekaj oz. premišljujem o nečem, zmagali smo na tekmi oz. premagali smo neko moštvo ipd. Vendar pa opažam, da zlasti filozofi in literarni kritiki v svojih tekstih glagol misliti redno uporabljajo tudi v zvezah, kot so kako misliti ljubezen, kako misliti partizansko poezijo ipd. (v smislu 'premišljevati', 'analizirati nekaj'), uspešni športniki pa v svojih izjavah pogosto govorijo o tem, kako so zmagali nasprotnika (namesto premagalinasprotnika) ali kako so zmagali tekmo (namesto dobilitekmo ali zmagali na tekmi). V starejši izdaji slovenskega pravopisa, ki jo imam doma, je za glagol zmagati tranzitivnost sicer predvidena (npr. pijača ga je zmagala), medtem ko pri glagolu misliti možnost tranzitivnosti ni omenjena. Zanima me torej, če je takšna raba obeh glagolov v skladu z veljavnim slovenskim pravopisom.
V angleščini najdemo v različnih besedilih obvestila v t. i. drobnem tisku, ki ga imenujejo disclaimer. V slovenščino prevajamo na dolgo kot »zavrnitev odgovornosti«. Zanima me, če je ta izraz edini primeren in kako bi se še dalo poimenovati besedilo proizvajalca, ki se odreče odgovornosti, če z izdelkom ne ravnate, kot je treba.
Pred časom sem zastavila vprašanje glede slovenskega prevoda naslov Pinokio v slovenščino Ostržek), menim, da prevod s poslovenjenjem izgubil na pomenu. Leta 2021 oz. 2023 je izla knjiga G. Agamben: Pinocchio: The Aventure of a Puppet, Double Commented Upon and triply Illustrated, 2021 (v il.), 2023 (v angl.) in na str. 7, filozof Agamben omenja pomen besede: "In Latin ponoculus means "bit of pine" (...) the evergreen tree that defies einter's death (...)" V slovenskem prevodu ostržek (olupek) je izgubljen imanentni pomen – pinij oz. plemenitosti lesa iz katerega se izdelujejo tudi godala, npr. znamenite stradivarke (violine ...) v Cremoni.
V Sloveniji se je v kulinariki (še posebej v lokalih s t.i. balkansko kulinariko) in v živilskih trgovinah na žalost močno uveljavilo – po mojem mnenju – napačno poimenovanje za izdelke oz. hrano iz mletega mesa, ki izvira z območja srbskega mesta Leskovac. Prosim za strokovno mnenje oz. ustrezno slovensko rešitev. Hvala in lep dan!
Živim na Muti. Sprehajam se po Mučkem polju. Zanima me, če je pravilen zapis Mučko polje.
Zasledila sem svojilni pridevnik Sartrejev. Ta oblika mi je zelo tuja, saj imam v ušesu Sartrov. Preverjala sem na internetu, kjer sem našla tudi rodilniško obliko Sartreja. Ali sta možni obe obliki? Če upoštevam pravopisno pravilo 772, je pravilna oblika Sartra, torej potem tudi Sartrov (kot WildeWilda). Ali pa morda Sartre napačno izgovarjamo in e ni nemi?
Zanima me, kakšni sta obliki zapisa za pripadnico keltskega ljudstva Tavriski in pripadnico ljudstva Obri.
Zanima me nasprotje besede hujšanje.
Poleg napačne rabe dajalnika, npr. na temu smučišču, je vedno pogosteje moč slišati in prebrati tudi zvezo: "Kot prvo, nisem bil tam, kot drugo pa me niti ne zanima." Se ta raba ustaljuje, je dovoljena?
Zanima me, če je uporaba glagola uskladiščevati v spodnjem stavku pravilna:
Blago se uskladiščuje.
Smo Kulturno-umetniško društvo KOSEC Log - Dragomer in prav bi bilo, da skrbimo za pravilno in lepo izražanje v slovenščini. Če imamo, npr. zbor članov moramo seveda napisati zapisnik. Na zboru sodeluje večje število članov, tudi povabljeni gostje. Ali je potrebno, da pri navajanju oseb, ki so recimo uradno poročale o delu društva, ali so se samo prijavile k razpravi, itd., take osebe naslavljati z g., ga., kakorkoli že, ali se to lahko izpusti. Hvala za vaše mnenje, o tem se namreč kar precej razhajamo, jaz (predsednik Zbora članov) sem mnenja, da ta »navlaka« ni potrebna!?
Zanima me, ali je pravilno na dnu ali v dnu.
Prilagam konkreten primer: Na dnu lobanje je nekaj pomembnih prestopišč žil in živcev.V dnu lobanje je nekaj pomembnih prestopišč žil in živcev.
Bolje se sliši na dnu, vendar bolj smiselno je v dnu, saj so prestopišča luknje, ki se nahajojo v dnu in ga tudi prestopajo.
Zanima me, kaj je pravilno ali pri Upravni enoti (kot npr. Stranka je pri Upravni enoti vložila) ali na Upravni enoti (Stranka je na Upravni enoti vložila vlogo ...).
Prosim za pomoč pri oblikovanju povedi, kjer mi težave delata predloga iz in z. Gre za primere, kot je ta: Gostje so bili iz Italije, Madžarske, Hrvaške in Nemčije. Je dovolj ta en iz, ali bi morala pred vsako državo pisati predlog? Če bi bile to le države, v katere gremo, ne bi bilo dileme; ker pa gremo na Madžarsko* in na Hrvaško, nisem prepričana. Bi bilo torej bolje: Gostje so bili iz Italije, z Madžarske, s Hrvaške in iz Nemčije?
Beseda presnojedec je ustreznica za besedo vegan(ec), vegetarijanec pa za besedo nemesojedec. Se s tem strinjate?
Poznam to himno že iz mladih let. Je kitica v tej pesmi, ki je ne razumem. Bi lahko mi razložili kaj sploh pomeni?
Živi, živi duh slovanski,
bodi živ na veke,
grom in peklo, prazne vaše
proti nam so steke.
Za besedo peklo vem, da je stara oblika za pekel. Naprej pa ne morem uganiti, kaj pomeni sledeči stavek.
Zanima me ali mi lahko pomagate pri pomenu besede tarzanizem? Pri članku Marka Zajca z naslovom Jezikovni tarzanizem, sem najprej poskušala najti informacije kaj pomeni beseda tarzanizem. Te besede še nisem nikoli slišala. Na spletu o tej besedi nisem zasledila podatkov. Po prebiranju članka pa menim, da gre za neko bistvo članka, kjer je prikazan pogled na slovenščino. Ponižujoč pogled na slovenščino v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi jeziki, v sklopu jezikovnega razsodišča. Tarzanizem kot nek tarzan, ki živi v džungli, nekaj slabega, pa čeprav sploh ni slab, ga okolica ne sprejema, zavrača, sploh mu ne dajo možnosti.
Med vprašanji sem že zasledila, da je pred in sicer vedno vejica, ker gre za pojasnjevalno priredje. Vendar se v šolskih zapiskih pogosto pojavlja tale poved: To je moja sestrična in sicer je to Martina. Poved je zapisana brez vejice, je ta zapis pravilen? Zanima me tudi, zakaj veznik saj spada pod vzročno in ne pojasnjevalno priredje? Zakaj pri določenih povedih enostavno preštejemo povedke, da bi ugotovili kam spada vejica, pri drugih pa to ni mogoče? Če ste na katero od teh vprašanj že odgovorili, se opravičujem, vendar jih nisem uspela najti. Mogoče še to, so vejice in povedi, v mojem vprašanju, smiselno postavljene?
Pri razlagi zakonskega besedila v sodni praksi se je zastavilo pomembno pravopisno vprašanje, ali je besedno zvezo zapadlih za zadnje leto zakonodajalec pravilno ločil z vejico, ali je tam ne bi smelo biti.
Eno stališče je, da gre za desni prilastek, ki ne bi smel biti ločen z vejico, napaka pa kaže, da se besedna zveza nanaša na vse v celotnem besedilu navedene terjatve in ne le na terjatve prispevkov za socialno zavarovanje.
Drugo stališče je, da gre za deležniški polstavek, ki mora biti ločen z vejico, saj je na desni strani osnovnega stavka, pri čemer se navedena besedna zveza nanaša le na terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, za ostale navedene terjatve pa ne.
Pri tem je tudi nejasen pomen vejice pred veznikom TER, za katerim se nadaljuje besedilo terjatve prispevkov za socialno zavarovanje. Ali ta vejica kaže na pomen ločitve prej navedenih terjatev od terjatev prispevkov za socialno zavarovanje.
Podajam besedilo zakonskega člena:
Iz zneska, dobljenega s prodajo, se poplačajo najprej terjatve iz naslova zakonite preživnine, terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, ZAPADLIH ZA ENO LETO, in sicer ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico na prodani nepremičnini ali ne.
Zanima me, ali obstaja razlika med izrazoma olimpijada in olimpijske igre (ter kje bi se lahko poučili o tem). SSKJ (iztočnica igra, frazeološko gnezdo): *olimpijske igre -- mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta SSKJ (iztočnica olimpiada): mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta.
Nekje je bilo moč zaslediti, da je olimpijada štiriletno obdobje med zaporednimi olimpijskimi igrami, olimpijske igre pa so športni dogodek, ki se odvija vsake štiri leta.
Primer:
Gasilci so se torej letos vrnili z gasilskih olimpijskih iger/olimpijade v Franciji ...
Hvala za pojasnilo.
Kakšna je razlika med predlogoma od in izmed?
Kdaj katerega uporabiti, kako je s stilno zaznamovanostjo?
Npr.:
Eden od/izmed najpametnejših ljudi.
Zanima nas uporaba besedne zveze vse leto.
Je ta besedna zveza slovnično pravilna? Če je ta zveza slovnično pravilna, prosimo za pojasnilo razlike med besedno zvezo vse leto in celo leto.
Pogosto sem v zadregi glede rabe predlogov in besedo svet. Kje bi lahko našla odgovor? Ali smo, denimo najboljši na svetu, vodilni v svetu, vseeno pa se rodimo na svet ali pohajamo po svetu. Ali je raba predloga “v svetu” res hrvatizem? Sploh me zanima za “vodilni v/na svetu”.
Prosim za razlago besed: upravičen, opravičen. V šolo pošljemo opravičilo za otoka. Kaj pa v primeru, ko se nekdo upraviči/opraviči, ker ne more priti na sestanek?
Vprašalnica kajne se piše skupaj, kajne? Velikokrat zasledim, da pišejo narazen in sicer kaj ne.
Prosim za strokovno obrazložitev; kaj o tem pravi SSKJ?
Včasih sem v dilemi, kako je slovnično pravilno, predvsem glede rabe kakovostnih in vrstnih pridevnikov. Naj navedem nekaj primerov:
Zanima me, ali je to enako, če je naslov izdelka npr. riban sir itd ali je to samo sestavina in je navedeno med sestavinami? Vrstni pridevnik je npr. pšenični, koruzni kruh, zrezek svinjski , goveji. Kaj sploh raba, npr.bel kruh?
Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.
Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.
O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.
Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).
Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.) inImam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)
Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?
Zanima me, ali obstaja kakšno zanesljivo referenčno pravilo glede uporabe dolarskega znaka $ v slovenščini?
V vaši svetovalnici sta zdaj objavljena dva odgovora o zapisu denarnih enot, eden z napotilom na Medinstitucionalni priročnik (Pisanje denarnih enot – odgovor iz leta 2015), ki se nanaša izključno na EUR, drugi (Uporaba $ v slovenščini – odgovor iz leta 2018) pa z navedbo, da se dolarski znak $ v slovenščini lahko uporablja, vendar ni jasno navedeno kdaj oz. v katerih besedilih.
Zato vas prosim za čim jasnješi odgovor, ali je v slovenščini uporaba dolarskega znaka $ dovoljena v vsakovrstnih besedilih? Če ni, v katerih besedilih je njegova uporaba dovoljena (npr. tabelah, oglaševanju, komunikacijskih sporočilih itd.) ter katero pravilo je v zvezi s tem referenčno?
Pri zanikanih povedih uporabljamo rodilnik, a vendar je tudi nekaj izjem, pri katerih je pravilna raba tožilnika. Je morda spodnja poved ena izmed njih? Je »veliko ustanov ne uspe narediti« pravilno ali je treba zamenjati v »veliko ustanovam ne uspe narediti«?
Pred bližajočim se evropskim nogometnim prvenstvom (8. junij–1. julij 2012) se sprašujemo o zapisu imen dveh prizorišč, in sicer ukrajinskih mest Harkov in Lvov. Slovenski pravopis (2001) na to vprašanje sicer jasno odgovarja (§ 1114: Rusko obliko ukrajinskega imena ohranimo, če je pri nas uveljavljena, npr. Kijev, Lvov, Harkov, Černobil, Zaporožje), vendar bi vseeno rada preverila, ali je v ozadju poleg uveljavljenosti imena še kakšen argument oz. ali se morda razmišlja o drugačni rešitvi v prihodnje. Ne morem se namreč otresti občutka, da se lahko neupoštevanje novejšega ukrajinskega imena (Harkiv, Lviv) razume kot nespoštovanje statusa ukrajinščine kot državnega jezika in odločitve o spremenjenem uradnem poimenovanju mest. Razumem pa, da je v praksi jezikovna situacija v državi malce drugačna in zato toliko bolj zapletena. In občutljiva.
Če vendarle upoštevamo pravilo, ki ga navaja Pravopis, torej npr. zapis ukrajinskega mesta »po rusko« – Lvov, pa se pojavi novo vprašanje pri poimenovanju stadiona – uradno ime Arena Lviv, zapisati Arena Lvov?
Podoben primer je tudi indijsko mesto Bombaj, ki so ga leta 1995 preimenovali v Mumbaj (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mumbaj), a tudi te spremembe Pravopis ne upošteva (brez pojasnila).
A. P.
V pravopisnem slovarju 2001 je zapisano ime države Sávdska Arábija, tako tudi v pravopisnem členu 185. V Jezikovni svetovalnici (tudi 12. 12. 2016) ste v odgovoru na vprašanje o zapisu Liechtenstein ali Lihtenštajn, ko se sklicujemo na državo, zapisali:
»V slovenskem jezikovnem prostoru se glede standardizirane oblike zemljepisnih imen posvetujemo s komisijo Vlade Republike Slovenije za zemljepisna imena. Navadno njihove odločitve objavlja Geodetska uprava.«
V teh virih pa je ime države Saudova Arabija: Drago Kladnik in Drago Perko v knjigi Slovenska imena držav, že pred to knjigo v Seznamu tujih zemljepisnih imen v slovenskem jeziku Geodetske uprave Republike Slovenije, tudi v znanstveni monografiji Slovenski eksonimi, pa seveda tudi v razpredelnici slovenskih eksonimov, ki jo pripravljajo slovenski geografi v mednarodni skupini strokovnjakov za tovrstna imena.
Kako se odločiti? Katero obliko upoštevati? Bodo v novem pravopisu upoštevane samo standardizirane oblike zemljepisnih imen?
Uporabljeni viri
Včasih slišim, da kdo opiše izgubo glasu ali pa močno hripavost z metaforo, da je na slabem glasu. Je to napaka ali drug pomen frazema v zvezi z izgubo dobrega slovesa, spoštovanja?
Zanima me skladenjska podstava besede nedokončanost. Ali je beseda sestavljenka ali izpeljanka? Beseda ima v SSKJ dve naglasni mesti. Kako veš, ali ima neka beseda dve naglasni mesti ali le eno?
Kot vidite, sta obe imeni krajev sestavljeni iz dveh delov, ki ju ločuje nestični vezaj. Kolikor vem, se pri imenih krajev sestavljenih iz dveh naselbinskih imen (npr. Šmarje - Sap) sklanja oba dela. Npr.: Živim v Šmarju - Sapu.
Kako pa je v zgornjih dveh primerih, kjer drugi del imena kraja (Loški Potok, Struge) predstavlja nenaselbinsko lastno ime? Ali se prav tako sklanja oba dela ali zgolj prvega? Primera:
Kateri primer je torej pravilen? Prvi ali drugi?
Kako se sklanja moško ime Gustav?
Prosim za sklanjatev osebnega imena Jedrt.
Prosim za sklanjatev osebnega imena Jedrt.
Slikarja Johanna Martina Schmidta imenujejo Kremser Schmidt, Kremser-Schmidt in Kremserschmidt. Za sklanjanje v slovenščini je sicer najprijaznejša zadnja oblika, ki pa je tudi manj pogosta. Ali je oblika z vezajem primernejša? Lahko sklanjamo Kremser Schmidta? Ali bi morali Kremserja Schmidta?
Zanima me sklanjatveni vzorec za naselje Plužna. Na strani Amebis Besana je napisan sklanjatveni vzorec, s katerim se ne strinjam, saj je naselbinsko ime Plužna množinski samostalnik.
zanima me, kakšna je pravilna uporaba ameriškega mesta Savannah?
Ali lahko rečemo: V Savannahu je zelo vroče? in Savannaško poletje je bilo neznosno soparno.
Oboje se mi zdi čudno, toda v nekem tekstu je točno takole napisano ... Že vnaprej hvala!
Kako se sklanja Zmago Jelinčič Plemeniti – glede na to, da Plemeniti ni plemiški naziv, temveč priimek?
Kaj se zgodi pri sklanjanju nemih glasov v imenih, kot so Sarah, Hannah? Jih sklanjamo Sarah, Sare?
Zanima me, kako se pravilno sklanja krajevno ime Dorfarje.
Kako se pravilno sklanja priimek Rajšter?
Uporabljam ta nadimek že vrsto let, a mi je šele sedaj kapnilo, da ga ne znam sklanjati. Ugotavljam, da je ime samo po sebi lahko moškega spola, čeprav sem ženska. Pri izgovorjavi uporabljam polglasnik med "d" in "n", "a" izgovarjam po angleško, in sicer [eldǝnsej] ali [eldnsej]. Ime je izmišljeno.
Ali se besedna zveza mini serija piše skupaj ali narazen?
Zanima me nekaj več o slovenjenju besede make up. Zakaj povzroča toliko težav? Vnaprej hvala.
Kolikor vem, se v slovenski znanosti za vrsto sredozemskega tjulnja z latinskim imenom Monachus monachus uporablja smešno zveneče ime sredozemska medvedjica. Zanima me ali je to zgolj slabo prevzeto iz hrvaške medvjedice, kar je tudi dalmatinsko ljudsko ime za to žival, ali pa je na novo tvorjeno iz pridevnika medvedji . Prav tako me zanima, če imajo Slovenci nad Trstom* svoje ime za to žival, in če ne zakaj je ne imenujemo sredozemska medvedka, kar zveni slovenskem ušesu še najprijaznejše in je prav tako dobeseden prevod hrvaške medvjedice. Hvala
*http://www.sbic.it/index.php?page=foca-monaca navaja sodobno pojavljanje te vrste pod Devinom in Nabrežino
So omrežja Linkedin, Facebook, Twitter in podobna socialna, družbena ali družabna?
Mnenja članov Lektorskega društva Slovenije so različna. O teh omrežjih se govori in piše vsak dan, zato vas prosimo, da nam svetujete, katero ime je najprimernejše, imamo pa tudi občutek, da niso vsa omrežja enaka, torej bi morda bili primerni dve poimenovanji, pri katerih bi bile upoštevane te razlike.
Hvala in lep pozdrav.
Lektorsko društvo Slovenije
menim, da je v svetovalnici podan neustrezen odgovor, in sicer tukaj: Varianta veznika »kot« v zvezah »več ko«, »bolj ko« ipd..
Pod točko 5 vidimo: sorazmernostni odvisnik. In tudi primer – prav tak, o kakršnem v zadnjem odstavku svetovalka zapiše, da se z njim slovarji ne ukvarjajo. Vse besede, ki jih ob tem navaja (manj, bolj, več, dlje ...), in seveda vsako stopnjevanje (bolj prijazen, manj zanimiva ...) so v teh primerih sestavine sorazmernostnega odvisnika, katerega veznik je KO (bolj ko, manj ko ...), ne kot. Zato v tej točki slovar NE enači veznikov KO in KOT. Verjetno tudi zato ne, da se ta možnost ne "zamenja" z varianto, ko pa je zveza »bolj kot« dejansko ustrezna: Bolj kot jezen je bil žalosten/Žalosten je bil bolj kot jezen, kjer v resnici gre za primerjavo, ne za sorazmernost. Še ena razlika je, da sorazmernostni »bolj ko« lahko nadomestimo s »kolikor bolj« (in z ustreznim drugim delom: »toliko bolj«, medtem ko primerjalnega kot ne moremo: Kolikor več ima človek alkohola v krvi, toliko manj je primeren za vožnjo. Tu pa se ne da: Premika ustnice, kolikor da bi molil. (Narobe.)
Besedna zveza spolno občevanjene ustreza besedi seks, saj spoli (poleg človeških tudi živalski) občujejo v pomenu medsebojnega sporazumevanja. Spolno občevanje je občevanje spolov oziroma občevanje med spoli, kar pa je sporazumevanje med spoli.
Spolnost pa namreč ustreza besedi seks. Občevanje v spolnostnem smislu pa jeseks. Torej, besedna zveza spolnostno občevanje (ali enobesedno spolnost) je edina besedna zveza, ki pravilno ustreza besedi seks.
Želim si le, da se ta neustreznost v slovarjih/besedovnjakih odpravi in se besedno zvezo spolno občevanje popravi v spolnostno občevanje.
Kako pa stroka razlaga besedno zvezo spolno občevanje?
V novem pravkar izdanem slovarju sem na 280 strani pod pojmom domobranci zasledil, da so domobranci; protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej.
Zgodovina domobrance pozna kot pomožne SS enote, katere so zaprisegle nacistični Nemčiji. Žalostno, neresnično, potvarjanje zgodovine.
Na strani 612 pod pojmom kolaboracija imate to razčiščeno, ravno tako na strani 493, pod pojmom, izdajalec.
Prosim vas, da mi razložite, kako je lahko nekdo, kateri je od okupatorja prejemal, plačo,orožje, municijo, zaprisegel pred B-gom, da bo moril lasten narod, protirevolucionar. Saj pišete, da se je vršil narodnoosvobodilni boj. Upam, da boste izvedli popravek, kateri bo odgovarjal resnici, saj vas filmski posnetek zaprisege domobrancev nacistični Nemčiji na Hitlerjev rojstni dan postavlja na laž.
Imam vprašanje glede stičnosti (matematičnih) znakov v naslednjih primerih: n = 9 ali n=9; p > 0.05 ali p>0.05; 78,3 ± 8,1 ali 78,3±8,1; 29 - 33% ali 29% - 33%.
Kakšna je raba ločil na koncu povedi, če je del naslova klicaj (Čefurji, raus!)?
Npr.
ALI
Besedilo govori o dečku, ki s sabo nosi majhno ponev, ki je simbol neke ovire, težave. Naslov je Toni in njegova mala ponov. (ALI majhna ponev?) Ko ponev v besedilu prvič omenimo, uporabimo nedoločno obl. prid. majhna, nato pa ves čas določno mala. Ali drži?
Kako tvorimo in sklanjamo svojilne pridevnike iz večbesednih osebnih lastnih imen? Npr. Ana Lina – Anin Linin? –z Anino Linino torbo?
Zanima me, ali se svojilni pridevnik iz imena Vittorio tvori z j (po naslednjem zgledu iz SP: Mario - Marijev) ali brez te podaljšave (v SP sta npr. navedena Verrocchio – Verrocchiev in D'Annunzio – D'Annunziev).
Še vprašanje o tem, da sta »sestavini imena Jumbo Visma […] neujemalni«. Želela bi razumeti zakaj. Zakaj to sprašujem?
Pravopisni člen 847 kot ujemalno zvezo navaja košarkarski klub »Smelt Olimpija«, torej se obe sestavini sklanjata; v členu 849 je Union Olimpija; danes bi bil zgled Cedevita Olimpija.
»Toporišičeva Slovenska slovnica (2004: 302–303) sklanjanje večbesednih imen utemeljuje s (1) ujemalnostjo sestavin: če se torej ujemajo v sklonu, številu in (neobvezno) tudi spolu, že sama ujemalnost narekuje sklanjanje, npr. Smelt Olimpija – Smelta Olimpije […].« Iz odgovora Helene Dobrovoljc v Jezikovni svetovalnici.
Imena kolesarskih ekip pa se spreminjajo zelo pogosto, lahko vsako leto, tudi med sezono. Od leta 2015 se obravnavano nizozemsko moštvo imenuje Jumbo: od 2015 do 2018 Lotto NL Jumbo, od 2019 pa Jumbo Visma. Zadnjih nekaj let naj bi kot jedro zveze sprejeli Jumbo; pri Olimpiji ni težav. Če druga sestavina imena ne izraža prostorske umeščenosti jedrne besede, smo (do zdaj?) izhajali iz pravopisnega člena 846 ipd. in Toporišičeve Slovenske slovnice, kot je bilo večkrat poudarjeno tudi v Jezikovni svetovalnici (npr. tu: »priporočamo sklanjanje obeh sestavin«). Starejša kolegica lektorica me je naučila, da so:
Do zdaj se nam je tudi po vseh odgovorih v Jezikovni svetovalnici zdelo, da je edino pravilno: član Jumba Visme. Bi res lahko ta primer obravnavali po pravopisnem členu 854, saj ta neujemalno zvezo ne podaja kot izključno zvezo jedra in krajevnega prilastka (hotel Turist, Založba Lipa)? Kaj pa Hisense Gorenje – se je treba ob slovnični ujemalnosti v takih večbesednih imenih spraševati tudi o tem, ali je bilo (gospodarsko) združenje podjetij (prevzem) enakovredno ali ne? Če bi sklanjali po zgledu Cedevita Olimpija, bi bilo (skoraj) preprosto. Pa v tej skupini imen bi upoštevali prostorsko umeščenost. V odgovoru o sklanjanju imena ekipe »Jumbo Visma« nas usmerjate na obravnavano tematiko – samo o zemljepisnih imenih. Pri teh se včasih zdi, da je še težje uskladiti pravila s prakso oziroma prakso s pravili, zlasti pri tistih imenih, ki jih ne moremo preveriti v pravopisnem slovarju:
Zapis Jumbo Visma je slovenskemu pravopisu prilagojena različica (prim. npr. tu), na spletu najdemo zapis tudi z vezajem ali s pomišljajem (tudi s presledkoma).
Poleg bolj ali manj tradicionalnih poimenovanj pokrajinskih enot z imeni nekdanjih dežel (Koroška, Štajerska, Primorska, Goriška, manj Kranjska) in njihovih delov (Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Kras, Bela Krajina) ali zemljepisnih enot (Dravsko polje, Savinjska dolina,) obstajajo tudi tradicionalna poimenovanja po krajih (Tolminsko, Bovško, Koprsko, Vipavsko, Kočevsko, Celjsko, Kozjansko, Cerkljansko).
Vendar pa se zadnje čase pojavljajo tudi nova, netradicionalna poimenovanja po drugih krajih, ki včasih niso dajali imen svoji okolici. Predvsem to opažam pri ustnem poročanju radijskih in televizijskih krajevnih poročevalcev, ki kar vsako upravno enoto ali celo občino poimenujejo z imenom glavnega kraja.
In tako slišimo, da se je kaj zgodilo ne le na Koprskem, pač pa tudi na Piranskem in na Izolskem; in ne le na Vipavskem, temveč tudi na Ajdovskem in Sežanskem in Ilirskobistriškem; in da je poleg Kočevske tudi Ribniško in Grosupeljsko; na Gorenjskem se pa dogaja kaj ne le na Kranjskem (pa ni mišljena dežela Kranjska, temveč zgolj mestna občina Kranj), pač pa tudi na Jeseniškem in celo na Kranjskogorskem.
Pa seveda z zgledi nisem bil in tudi nisem mogel biti izčrpen.
Kaj meni jezikovna stroka o tem pojavu širjenja. Saj vem, da se jezik razvija in da je raba pogosto argument, ampak - meni se zdi stvar posiljena in neokusna.
Še namig: mogoče bi lahko pojav kdo širše (s primeri, mogoče z anketo in statistično) obdelal v diplomski ali drugi nalogi.
Ali se pravilno piše naslov filma 12 pogumnih ali 12 Pogumnih?
Zanima me, ali so naslovi TV vsebin, kot so recimo Igra prestolov, Harry Potter, Umori na podeželju, James Bond ..., števni?
Primeri:
Ali ste si ogledali vse Igre prestolov? Gledal sem vse Harryje Potterje. Umorov na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Jamesi Bondi mi niso všeč.
Ali so neštevni in mora biti pred njimi ustrezna števna beseda? Npr.:
Ali ste si ogledali vse sezone Igre prestolov? Gledal sem vse filme Harryja Potterja. Serije Umori na podeželju že dolgo ni bilo na sporedu. Filmi Jamesa Bonda mi niso všeč.
Kako to, da besede lulika ni v SSKJ, medtem ko besede lulček, veselička, pizda, pička, mala, sram ... so?
Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.
V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?
Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:
Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)
Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)
Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)
Maia (ed.) --> Maiar (mn.)
Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)
Elda (ed.) --> Eldar (mn.)
Teler (ed.) --> Teleri (mn.)
Quende (ed.) --> Quendi (mn.)
Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?
Je potrebno:
1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami
2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)
3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar
4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:
Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?
Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?
Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalfje Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?
In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.
Na spletni strani Statističnega urada RS so med imeni, ki so se prvič pojavila po letu 1990, tudi nekatera, ki jih omenjam spodaj. Zanima me, ali so svojilni pridevniki iz teh imen pravilno tvorjeni.
Ženska imena:
Moški imeni:
Težave imam z ujemanjem spola pri besedi računovodja v dvojini. Ali pravilno sklepam, da če uporabimo 2. moško sklanjatev (torej žensko sklanjatev) se potem tudi deležnik ravna po ženski obliki (čeprav je beseda računovodja moškega spola in čeprav sta dejanski računovodji moška), na primer:
Računovodji sta preverili dokumentacijo.
Mislim, da je pravilno tudi: Računovodja sta preverila dokumentacijo, medtem ko se mi mešanje obeh vzorcev, npr. Računovodji sta preverila dokumentacijo, ne sliši pravilno.
Katera definicija snega je pravilna? Sneg so padavine v obliki snežink. ALI Sneg je padavina v obliki snežink.
V SSKJ piše, da se samostalnik padavina navadno uporablja v množini, tudi v pomenski razlagi besede sneg v SSKJ je ta samostalnik uporabljen v množini. V Geografskem terminološkem slovarju je geslo padavina (v ednini) in v sestavku so podpomenke sneg, dež, sodra, toča.
Pri pregledovanju magistrskih nalog iz področja okoljevarstva se srečujem s pogosto uporabo trpnika. Zanima me ali še vedno velja, da je takšna oblika glagola v slovenščini neprimerna, ali se v primeru nekih splošnih opažanj/ dognanj/ dejstev lahko uporablja.
Podajam par primerov: V zadnjih desetletjih je bilo na svetu proizvedene več plastike, kot v celem prejšnjem stoletju. Najdemo jo povsod okoli nas, največkrat je uporabljena kot embalaža. Iz plastike so izdelana oblačila, najdemo jo tudi v kozmetičnih izdelkih. V morskem okolju konča približno desetino proizvedene plastike in predstavlja resen problem v vodnem okolju. V preteklih letih so bile narejene pilotne raziskave o prisotnosti MP v prebavilih rib.
Kaj je narobe, če v stavku uporabiš besedo prek oz. preko?
Primer:
V članku je avtorica predstavila sporazumevanje preko elektronske pošte.
V Jezikovni svetovalnici sem našla dve obliki pridevnika, izpeljani iz samostalnika poker, in sicer pokrski in pokerski. Iskala sem ju na Franu, a ju nisem našla. Ko sem si ogledala sklanjanje samostalnika poker (rod. pokra in pokerja), mi je postalo jasno, da je upravičena tudi pridevniška dvojnica. Poiskala sem še eno podobno besedo, tj. pufer (rod. pufra in puferja) in spet na Franu nisem našla pridevnika, razen v besedni zvezi púferska kapacitéta vôde. Ko sem si ogledala samostalnik pufer, sem videla, da ga farmacevti sklanjajo le pufer pufra (tako je tudi v korpusu Gigafida 2.0). V korpusu Gigafida 2.0 je mogoče najti obe obliki, pufrski in puferski. Začeli so me zanimati pridevniki, izpeljani iz samostalnikov na -er. Tako sem v korpusu našla tudi take, kot so čartrski, gangstrski, helikoptrski, celo hekrski, na Franu pa opazila, da je rodilnik samostalnika bager tudi bagerja, pridevnik pa poleg do zdaj veljavnega bagrski tudi bagerski. Kako si vse to razlagati?
V Razvedrilnem programu TV Slovenija sredi septembra začnemo s projektom EMA FREŠ, ki je sestavni del razpisa, oziroma projekta Slovenski izbor za pesem Evrovizije 2020.
Akcija EMA FREŠ je namenjena mladim neuveljavljenim glasbenikom, starim od 16 do 26 let, ki še niso izdali vsaj treh javnih skladb, zanjo pa smo se odločili po velikem uspehu, ki ga je imela med mladimi letošnja zmagovalna skladba EME, Sebi, Zale in Gašperja. Akcija Ema Freš bo potekala zgolj na spletu.
Pri poimenovanju tega dela projekta EMA 2020 smo med mladimi iskali ustrezen izraz, ki v njihovem slengu najbolj natančno, a dovolj široko opisuje svež glasbeni pristop, novost, inovativnost in obenem pojasnjuje tudi kakšne nastopajoče si želimo, mlade, sveže, neuveljavljene. V manjši fokus skupini tako imenovanih vplivnežev, oziroma influenserjev, ki bodo v spletnih oddajah vodili ta del izbora, se je enotno pojavilo ime freš, med mladimi razširjena pisna oblika angleške besede fresh, kot najprimernejši skupni opis zgoraj navedenih zahtev. Še posebej so poudarili, da mora biti beseda zapisana s š na koncu in ne v angleški obliki.
Njihov predlog smo v Razvedrilnem programu TV Slovenija sprejeli, saj ta projekt naslavlja zgolj mlade na spletu, opis freš pa najbolje med mladimi ponazarja, kakšno glasbo in nastopajoče želimo dobiti.
V tem sicer malce zapoznelem dopisu vas prosimo za mnenje o jezikovni ustreznosti besede, freš, v jezikovnem kontekstu naslavljanja mladih v okviru tega projekta.
Ali se piše metil oranž ali metiloranž? Metil je prvi del podrednih zloženk, torej bi moralo biti pisano skupaj. Kaj pa pravi raba?
V društvo imamo v statutu določeno delovno mesto poimenovano TAJNIK. To delovno mesto zaseda gospa in potem je v zapisnikih, kjer je zapisana njena diskusija, poročilo ali podobno napisano TAJNIK ime in priimek ali v dopisih, kjer je podpisana enako: TAJNIK ime in priimek.
Po mojem mnenju to ni pravilno in bi moralo biti zapisano: TAJNICA ime in priimek.
Kakšno je vaše mnenje?
Ali obstaja kakšno pravilo, ali mora biti pri omembi vitaminov točno določen vrstni red, kaj je najprej in kaj sledi, ali izbira vrstnega reda ni pomembna? Opažam namreč obe varianti. Primera:
Uživanje D vitamina.
Uživanje vitamina D.
Kateri primer je pravilen oziroma ustreznejši? Ali sta oba primera ustrezna?
Zanima me, kakšno je pravilo glede vejice pri zvezi tako kot tudi v naslednjih primerih in ali so v teh primerih vejice pravilno postavljene:
a) V zadnjih tridesetih letih je prav varstvo okolja doživelo znaten razvoj tako v mednarodnem, kot posredno v nacionalnem kontekstu.
b) Čeprav je bilo do zdaj sprejetih mnogo predpisov, tako v mednarodnem, kot nacionalnem pravu, ki se nanašajo na ohranitev okolja, pa se seveda zastavlja vprašanje, koliko se ta v praksi izvajajo in v kolikšni meri dosegajo učinek.
c) Mnogo je bilo že napisanega, pa tudi marsikaj storjenega, pa vendar ob vse večji potrošnji materialnih dobrin kot tudi energentov, je potrebno revidirati tudi možnosti, ki nam jih nudi nova tehnologija za zmanjšanje onesnaženosti in ukrepe, katere tako država, kot lokalna skupnost v okviru tega sprejema.
Ali so v naslednjem stavku pravilno postavljene vejice? Zanima in bega me predvsem besedna zveza z namenom da.
Stavek: Ob mednarodnem dnevu zadružništva, ki smo ga obeležili 10. julija, smo sporočilo mednarodne zveze prevedli v slovenski jezik z namenom, da tudi slovensko javnost seznanimo s pomenom zadružništva.
V različnih časopisih sem zasledil zapis kar povsem brez vejic (z namenom da), ali pa je bila vejica postavljena pred »z-jem«. Ali je to pravilno in ali je v takih primerih sploh bolje, če stavek preoblikujemo (npr. samo v »da bi«). Je to kje v Slovenski slovnici razloženo (ali pa v SP-ju)?
Vprašanje vejice v sledeči povedi je razklalo mojo družino in nekaj znancev:
Na stran vejice so se razen mene postavili vsi, ki so vprašanje prejeli. Trdijo namreč, da gre za dve osebni glagolski obliki, med katerima bi stala vejica, če bi bil, kar imajo oni za odvisni stavek, razširjen, torej: ... vidi, namesto da bi jo pogledal. Na drugi strani stojim le jaz. Čutim, da tu vejice ni, saj si glagolski obliki delita obvezno tožilniško dopolnilo, torej morata biti priredno vezani polovici povedkovne fraze (žal terminologije, ki jo uporablja tvorbena slovnica, v slovenščini ne poznam), če želimo obdržati pomen. Zanima me, ali se slovnica strinja z mano ali se je tudi sama zarotila proti meni.
Vnaprej se zahvaljujem za vsakršen odgovor!
Prosil bi za pojasnilo, ali se vejica poleg pred večbesednim veznikom in sicer piše tudi za njim, če se besedilo nadaljuje z odvisnim stavkom (npr. ... v primerih iz 100. člena zakona, in sicer(,) če je ...).
Pri razreševanju tega vprašanja sem si pomagal s primeri besedil, vezanih na pravopisna pravila, vendar ta ponujajo nasprotujoča si tolmačenja.
V pravilu 449 Pravopisa 2001 je napisano besedilo S poševnim ali z oglatim oklepajem zaznamujemo tudi posege v tuje besedilo, in sicer ko kaj izpustimo (v tem primeru napišemo v tak oklepaj tri pike), zamenjamo ..., ki podpira tolmačenje, da vejice ni. Tudi besedilo Glede sklicevanja na dele besedila, ki jih uvajajo številke ali črke, daje pravopis napotek le pri številkah, in sicer da kadar številka zaznamuje glavni števnik, pike ... (Tina Lengar Verovnik, november 2014: Pravna besedila: oklepaj in druga ločila) podpira tolmačenje, da vejice ni. Temu nasprotno tolmačenje ponuja besedilo Informacija o časovni umeščenosti je sestavljena iz dveh podatkov, in sicer, da bodo nagrade podelili, (1) ko bo potekala proslava, (2) ta proslava bo ob slovenskem kulturnem prazniku. (Manca Černivec, januar 2020: Določanje prislovnega določila).
Zanima me, ali je pravilno zapisati vejico, če se poved začne s »Kot dogovorjeno ...« ali »Kot pojasnjeno ...« in podobno, npr. Kot dogovorjeno(,) vam pošiljam dokument z novimi informacijami.
Zanima me, ali je mogoče zvezo podobno kot, pri čemer kot uvaja odvisnik, šteti kot večbesedni veznik in torej med deli takega veznika ne bi pisali vejice (skladno s točko 329 iz pravil Pravopisa)?
Primer:
Meni je to nekaj povsem novega in bi vejico pred veznikom kot, kadar ta uvaja odvisnik (v nasprotju z na primer: podobno kot v okviru ...), zanesljivo pisala, enako tudi v primeru: podobno, kot je veljalo ... Na spletu in v Gigafidi najdem presenetljivo veliko zapisov brez vejice in sklepam, da so zvezo podobno kot je (sta, so) šteli kot zvezo večbesednega veznika. Kaj pa vi menite? Če menite, da je to mogoče tako razumeti, predlagam, da tudi to zvezo dodate med primere (kot so v zdajšnji točki 329), da bo jasno tudi v prihodnje.
Kako naj si razložim zapis besedne zveze Koča na Gozdu. Ker to ni naselbinsko ime, me zanima, zakaj je Gozdu z veliko začetnico?
Ali se beseda nezemljani piše z veliko ali malo začetnico?
Spoštovani!
Zanima me, ali pišemo imena oddelkov v knjižnici z malo ali veliko začetnico. Prebrala sem vaš odgovor na (podobno) vprašanje o K/kulturni redakciji, vendar še vedno nisem prepričana o pravilnosti zapisa, predvsem zato, ker smo z novo signalizacijo v knjižnici oddelke tudi (uradno?) poimenovali in ta poimenovanja dosledno uporabljamo – tako takrat, ko o njih govorimo, kot takrat, ko o njih pišemo –, zato bi se mi zdel zapis z veliko začetnico primernejši. Na tabli pred vstopom na oddelek je, denimo, napis ODDELEK ZA MLADE – v člankih, poročilih itd. ne govorimo enkrat o mladinskem oddelku, drugič o oddelku za mladino, tretjič o oddelku za mlade.
Menite, da bi bilo narobe, če bi uporabljali veliko začetnico (Oddelek za mlade, Časopisni oddelek, Oddelek s strokovnim gradivom), kljub temu da posamezni oddelek nima svojega žiga, ki bi bil lahko, kot beremo v odgovoru o K/kulturni redakciji, merilo uradnosti in upravičenosti do pisanja z veliko začetnico?
Če bi imena oddelkov pisali z veliko začetnico, kako bi pa potem zapisali manjše enote znotraj njih, kot sta P/pravljična soba, ki je fizično ločen prostor na Oddelku za mlade, in R/računalniški kotiček na Oddelku s strokovnim gradivom?
Najlepša hvala za odgovor.
V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije - Soča imamo priložnost spremeniti pisanje imena. Že leta se uporablja registrirano pisanje imena, ko se med besedama Slovenije in Soča naredi brezstični vezaj (tako je bilo določeno v statutu in v logotipu).
Beseda Soča v imenu inštituta predstavlja reko Sočo. To izvira iz obdobja ustanovitve po 2. svetovni vojni, ko so se centri za rehabilitacijo po vseh republikah nekdanje države poimenovali po rekah. Ker je Soča z dojemanjem inštituta v javnosti tesno povezana, jo ohranjamo v imenu.
Sedaj imamo priložnost spremeniti zapis imena, da bo v skladu s pravopisnimi pravili in ustreznim sporočilom. Nagibamo se k pisanju brez vezaja ali pomišljaja.
Prosimo vas za mnenje, ali je to z vidika pravopisa sprejemljivo in smiselno.
Zanima me, kako pravilno zapisati: Kmetijsko gozdarski zavod (npr. Maribor), podobno še Kmetijsko gozdarska zbornica (Slovenije). Ali je stični vezaj potreben?
Slovarji imajo predložniško vezljivost pristopa v pomenu načina/metode/poti slabo obdelano. Kako je v slovenščini najustrezneje povezati "pristop" in apozitivni izraz, ki ta pristop povzema oziroma poimenuje, sploh kadar to poimenovanje vsebuje besede, ki bi lahko bile ime za vršilca nekega pristopanja k neki stvari. Je tu dopustna npr. rodilniška vezava, ali lahko mirno sledim svojemu občutku in dam prednost vezavi z "z"/"s"?
Nekoliko prirejen stvarni primer:
Konferenca poudarja, da pristop Ekipe Evropa prispeva k izkazovanju naše solidarnosti.
(Pri "Ekipi Evropa" gre za politično pobudo.)
Pri razumevanju definicij gesel (slovar), sem nalela na težave. Moje znanje na področju slovnice je laično. Težave imam z razumevanjem gesel, ki vsebujejo naštevanja. Kolikor razumem lahko ima vejica (pri naštevanju) vlogo veznika in/ali. Včasih je iz uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto razvidna vloga vejice: Pr. 1: Zmešajte jajca, sol in vodo. Pr. 2: Za pranje uporabimo Ariel, Persil ali Vanish. So pa primeri, kjer so enote samo naštete, brez uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto.
Kako naj v takšnem primeru vem, kakšen pomen ima vejica pri nekem konkretnem naštevanju? Vloga vejice je včasih sicer razvidna iz konteksta, ne pa vedno. Še posebej, če ne poznaš nekega področja.
V SSKJ je pod geslom sistem med drugimi navedena naslednja definicija (8.):
Kako to tolmačimo?
celota družbenih enot, sestavin in odnosov Glede na veznik in bi sklepala: sistem = družbene enote + družbene sestavine + družbeni odnosi. Kaj je družbena enota, kaj družbena sestavina? Ni to enako? Zakaj bi našteli enako stvar dvakrat?
celota temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih Načelih in pravilih? Načelih ali pravilih?
Upam, da sem napisala dovolj razumljivo.
Pozdravljeni, vidim, da me mlajši ljudje ne razumejo, če jih vprašam po ceni z besedami – Po čem pa so ti čevlji, banane? ... Ali je ta oblika slovnično pravilna?
Ali gre v naslednjem primeru za vrinjeni stavek, zaradi česar bi morala biti pred besedno zvezo »v skladu« vejica, ali ne?
Zanima me, kako je z začetnico pri imenih prireditev, dogodkov ..., ki se začnejo s številko. Na primer: 50. P/pivo in cvetje, 30. F/flosarski bal, 23. Z/zlata harmonika Ljubečne ...
Brežiško jezero je drugo največje akumulacijsko jezero v Sloveniji, domačini pa ga imenujejo kar brežiško morje. Kakšne začetnice naj uporabim pri brežiškem jezeru in morju ter zakaj?
Zanima me, kateri stavek je v slovenščini lepši. Za prvega eni pravijo, da zveni 'bolj slovensko', drugi pa, da je dvoumno (on da svojo dlan na njeno rame ali njeno dlan na njeno rame?). Katera slovnična ravnina sploh to pokriva?
Hvala.
Zanima me, zakaj beseda izmerjenost ni v SSKJ?
Na spletu sem našla pojasnilo, da so kozaki »poimenovanje za skupino več ljudi, ki živijo v južnih stepah Vzhodne Evrope in Azijske Rusije, znanih po samozadostnosti in vojaški spretnosti, še posebej v konjeništvu« (na vaši strani je podobna razlaga: kozak).
Prijateljičinemu sinu lektoriram seminarsko nalogo iz zgodovine, v kateri raziskuje Kozake in jih zapisuje z veliko začetnico. Priznam, da mi deluje čudno, če je beseda zapisana z malo, a do pred kratkim sem bila prepričana, da so Kozaki ljudstvo. Sva se pa dogovorila, da z veliko zapišem Zaporoške kozake in Donske Kozake (ki sami sebe opredeljujejo kot ljudstvo).
Kaj je torej bolj prav?
Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".
Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.
Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.
So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?
Zanima me, kako to, da se besedica Saint v poslovenjenih izrazih zapisuje kar na tri različne načine: saintsimonist, sanpavlija, senžermenski.
Zanima me, zakaj se glavnemu mestu Kitajske v slovenščini še vedno reče Peking? V kitajščini se to ime izgovarja Bejžing. Peking je evropska (angleško-francoska) transliteracija kitajske besede iz 19. stoletja, ki temelji na izgovorjavi v južni mandarinščini. V 50ih letih so Kitajci sprejeli sistem transliteracije iz kitajskih pismenk v latinico (pinyin), po katerem se njihovo glavno mesto v latinici piše Beijing. Pinyin kot standard transliteracije priznava tudi International standards organisation (ISO). Tudi v angleščini, iz katere izvira zapis Peking so takšen zapis že sprejeli.
Torej zakaj 30 let po tem ko se je novi zapis uveljavil tudi na mednarodni ravni (in bil sprejet s strani ISO) v slovenščini še vedno vztrajamo pri starem zapisu, ki izvira iz časov kolonializma in ki nima povezave s slovenščino, saj smo ga prevzeli iz angleščine?
Zanima me, zakaj so v prvi različici SP prebivalci Severne Koreje -- Severnokorejci, v naslednji (vsaj v elektronski obliki) pa Severni Korejci oz. zakaj na primer nista možni obe obliki.
Zanima me, kako zapisujemo kratična in druga lastna imena podjetij v primeru, ko imajo ta izvorno grafično podobo tako spremenjeno, da ta ni v skladu s pravopisnimi pravili, na primer agencija dpa, podjetji cargo-partner, UniCredit. Ali v tem primeru v slovenskih besedilih upoštevamo pravila slovenskega pravopisa (DPA, Cargo partner/Cargo-partner) ali moramo ohranjati izvorni zapis imena z malo začetnico in vsemi drugimi grafičnimi (stilskimi) posebnostmi?
Pozdravljeni, že nekaj časa se ukvarjam z usklajevanjem azijskih zemljepisnih imen na slovenski Wikipediji, pred kratkim pa sem naletel na zanimivo težavo in sicer otok "Iwo Jima" (angleški zapis).
Kot opažam gre za eno izmed redkih japonskih zemljepisnih imen, ki se v skoraj nobenih publikacijah ne prečrkuje po Pravopisu 2001 v "Ivo Džima". Sicer najde Gigafida 8 zadetkov, kar pa je v primerjavi z nekaj sto zadetki na "Iwo Jima" pljunek v vodo.
Precej jasno je, da je takšen zapis imena otoka dandanes v slovenščini prevladujoč, na kar so nedvomno vplivali mnogi filmi (recimo Pisma z Iwo Jime). S tem sicer ne bi imel nikakršnega problema, ampak je to preprosto narobe in za slovenske bralce zavajujoče, kajti J mi izgovorimo kot J, angleži pa kot Dž, torej [Ivo Džima] in ne [Ivo Jima].
Zanima me kakšno je vaše strokovno mnenje glede zapisa imena otoka? Naj se ravnavam po Pravopisu ali je "Iwo Jima" že preveč ustaljeno ime in bi njegovo spreminjanje prineslo le do več zmede?
V naprej hvala in lep pozdrav.
Zakaj ne pišemo muzikel namesto muzikal, saj v odvisnem sklonu rečemo muzikla in ne muzikala. Muzikal je samo črkovna prestavitev iz angleščine v slovenščino in nima s kaljo nobene zveze (»Al' bo kal pognalo seme, ...«); poudarek na zadnjem zlogu pa nas privede prav do tega.
V rabi se pojavlja zapis skupaj in narazen: koronavirus in korona virus, tudi samostojna korona. Ali so vsi zapisi oziroma rabe pravilni?
Zanima me, kakšen je pravilen številski zapis, ki se nanaša na razmerje povečav in premer objektiva pri strelnih daljnogledih. V mislih imam takšne zapise:
1–4x24
3–9x40
5–25x56
števili pred znakom "x" predstavljata razmerje povečav. 1–4 torej pomeni, da lahko sliko približamo štirikrat. 3–9 pomeni, da lahko sliko približamo trikrat (9 deljeno s 3 = 3), slika pa je že v osnovi povečana trikrat. Število po znaku "x" predstavlja premer leče v objektivu, pri prvem je torej ta premer 24 mm, pri drugem 40 mm itd.
Kombinacije se izgovorijo tako: 1 do 4 krat 24, 3 do 9 krat 40, 5 do 25 krat 56. Pri prvem delu mi je jasno, da gre za stični pomišljaj, saj je zamenljiv s predlogoma od in do. Pri drugem delu mi je manj jasno. Raba kaže, da pred in po znaku "x" ne zapisujemo presledkov, Slovenski pravopis pa bi temu najverjetneje nasprotoval.
Ker pišem magistrsko nalogo s tega področja (terminologija), me zanima, kakšen zapis predlagate.
Pri 100-ih ali pri stotih letih?
Pri 3. mesecih shodi ali pri 3 mesecih shodi?
V knjigah in časopisih najpogosteje srečujem obliko pozdrava živjo, toda v SSKJ-ju obstaja zgolj živijo. Tudi moja prijateljica lektorica mi vztrajno moje živjo, kadar jih napišem v kakšnem tekstu, ki ji ga dam za pregledat, spreminja v živijo.
Kako je s tem?
Je možno, da živjo uporabimo v tekstih/knjigah, ki so modernejše, bolj »populistične"?
Pri pisanju vodičev se ne moremo zediniti o zapisu trajanja: običajno zapisujemo skrajšan opis trajanja 1 h 30 min, redkeje se uporablja zapis z decimalno vejico, 1,5 h. Na terenu pa je velikokrat najti oznako 1.30h za istih 90 minut – je ta zapis (1.30h za uro in pol) pod kakršnim koli pogojem pravilen?
Zanima me pravilni zapis bio in eko hiša. Ali je treba zapisati besedi skupaj, npr. biohiša ali narazen (bio hiša). Pomensko na področju gradnje hiš beseda bio vsebinsko označuje hiše, zgrajene iz naravnih materialov, beseda eko pa visokotehnološke hiše (nizkoenergijske, pasivne). V medijih se namreč dosledno zapisuje bio hiše. Kako se pravilno zapiše naslov Gradnja bio in eko hiš. In še, zakaj zapišemo pasivna hiša z dvema besedama, če bi bil vaš odgovor, da zapišemo biohiša skupaj?
Zanima me pravilen zapis zveze turistično rekreacijski center. Na spletu sem namreč zasledila različne – skupaj (podredna zloženka), z vezajem (priredna zloženka) in narazen. V Slovarju krajšav (na portalu Termania) je mogoče najti zapis narazen. Dvomim, da je ta pravilen.
Zanima me, kako se zgoraj omenjena pogovorna izraza zapišeta pravilno slovensko?
V SSKJ-ju sicer najdem glagolnik vijačenje iz glagola vijačiti (šraufati). Torej vem, kako se ta glagol pravilno napiše v nedovršni obliki. Kako pa je z dovršnimi oblikami, kot sta zgornja izraza? Izraza, kot bi ju sam na podlagi nedovršnika poimenoval, odvijačiti in privijačiti nista v SSKJ-ju.
Torej, kako je pravilno?
Pozdravljeni, kot sem se že pozanimala, znanstvene nazive zapisujemo pred imenom in sicer z malo začetnico, npr. asist. dr. Janez Novak ali izr. prof. dr. Janez Novak. V enem od odgovorov ste izpostavili, da okrajšave strokovnih in znanstvenih nazivov pišemo vedno z malo začetnico, razen kadar veliko začetnico zahteva skladenjski položaj, npr. na začetku povedi ali v prvi vrstici naslova v glavi dopisa. Kaj je torej pravilno, kadar gre za napis na vizitki, na štampiljki ali na napisu na tabli na vratih? Uporabljamo takrat še vedno malo začetnico ali prvo črko napišemo z veliko?
Nikjer na spletu ni moč zaslediti podrobnosti o 7. sklonu slovenščine, ki ni več v uporabi. Jasno je, da se jezik spreminja, da deli le tega izumirajo in se uvajajo novosti, vseeno pa me je zmotilo dejstvo, da o 7. sklonu sploh nihče nič ne ve. Konec koncev, izumrl je tudi predpretekli čas, pa ga včasih še vedno zasledimo (npr. je bil zmagal).
Rad bi izvedel več o 7. sklonu slovenščine, morda kakšen primer.
In zanima me tudi, kakšno sklanjanje je on pojde, oni govore – to se namreč še vedno večkrat zasledi v kakšni literaturi. Je to morda 7. sklon?
Nekje sem zasledila, da ima slovenščina tudi sedmi sklon ZVALNIK, vendar je v vseh srednješolskih učbenikih za slovenščino vedno navedenih samo šest sklonov. Mi lahko prosim poveste kaj več o zvalniku in njegovi rabi.
Ali lahko kaj malega razložite o zvezah tipa več njih (27njih ipd.), ki so se razpasle celo med sicer bolj pismenimi? Morda bi se dalo s preprosto razlago na družbenih medijih celo kaj doseči ...
S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle. Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?
Zanima me ustrezna ženska oblika besede kupec (v pravnih besedilih in tudi na splošno). V notarskih besedilih se ponekod pojavlja izraz kupka, najdem pa tudi izraz kupovalka; ponekod uporabljajo tudi nakupovalka. Besede kupka ni ne v SP ne v SSKJ, tudi ne v Sprotnem slovarju slovenskega jezika.
Kako bi se glasila ženska oblika beseda mislec? https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=481580622356726&id=100015143769532
Iščem pravilno obliko ženske različice besede duh.
Kakšni sta ženski obliki poklicev kemik – kemičarka in tekstilni mehanik - tekstilna mehaničarka?
Je obraz v steni Prisanka ajdovska deklica ali Ajdovska deklica? Velja zanjo enako kot za dekle iz ljudske pripovedi in se torej piše z malo začetnico?
Bi Aleksa (Amazonova digitalna 'pomočnica') in Siri (Applova digitalna asistentka) pisali z veliko ali z malo. Povsod se pojavljajo zapisi z veliko, ampak po analogiji z barbi (punčko) in glede na to, da gre za vrsto pomočnika oziroma asistenta, bi bilo treba to v bistvu pisati z malo? Kaj menite?
Dvigalo ne dela ali dvigalo ne deluje?
Ali je beseda notica enaka besedi novica?
Zanima me ali je fraza ponovno sta postala starša ob rojstvu drugega otroka primerna? A ni tako, da starš postaneš ob rojstvu prvega otroka in ta fraza potem ni več primerna? Zanima me tudi slovnična pravilnost fraze postala sta starša, saj je načeloma samostalnik starši množinski, tukaj pa se uporablja v dvojini. A je tako pravilno?
Ko sem iskal besedo kovač sem pod tretjo točko opazil, da je napisana definicija, da je to »bankovec ali kovanec za 10 par«. Mislim, da to ni pravilno in mora pisati »dinarjev«.
Ali je poraba goriva pri avtomobilu nizka ali majhna?
Večkrat vidim zapisano besedo deodorant. Ali ni pravilno dezodorant? Hvala za vaš odgovor.
Zanima me, ali je pravilno zapisati dinozaverski ali dinozavrski.
Zanima me, kako prav pisati zloženko: ekošola ali eko šola.
Pri branju novinarske novice so se oglasili prebivalci Goričkega, ki se jim pridevniška oblika goričanski zdi tuja, saj uporabljajo obliko gorički. Kakšno je vaše mnenje?
Zanima me, ali pišemo tudi v spodnjem primeru stični pomišljaj (v pomenu od do): 14. 3. 2010–25. 4. 2011
Sprašujem zato, ker sem danes zasledila, da naj bi med raznovrstnimi enotami namesto pričakovanega stičnega pisali nestičnega. Gre le za priporočilo ali je v SP-ju kje govora o tem?
Ali se za primerjavo v slovenščini lahko piše krajšava vs. (lat. versus)? Če ne, kaj je slovenska ustreznica?
Pred časom sem zasledila, da je V ZVEZI Z (nečim) pogovorne narave, in da sta ustreznejši sopomenki zato in glede. Razlage ne najdem več. Ali ta trditev drži?
Zanima me, kako bi z eno besedo rekel, da sem risbo dopolnil, ker dorisati izgleda ni slovenska beseda oz. je ni v SSKJ.
Zanima me kako pa je z uporabo nazivov v primeru, da moraš uporabiti samo ime ali samo priimek? Npr. da prijavljaš nekoga na neko konferenco, ki ne dopušča posebne navedbe naziva, želiš pa izpostaviti, da ima oseba naziv. Ali ga pripišeš k imenu ali k priimku?
V vašem slovarju nisem našel glagolov avtoštopati niti avtostopati, našel pa sem samostalnike kot npr. avtoštopar, avtostopar, itd. Na osnovi najdenih samostalnikov sklepam, da sta v slovenščini dovoljena tudi iskana glagola, ne razumem pa, zakaj jih v vašem slovarju ni možno najti.
Kateri od spodnjih zapisov je pravilen?
Najbrž obstaja še kakšna pravilna možnost.
Zanima me, ali se svojilni pridevnik iz kratice CIA oz. Cia tvori na enak način kakor iz nekratičnih imen na -ia, se pravi CIJIN oz. Cijin, ali pa j tu odpade?
Kateri predlog je pravilen – testiranje za, na ali kaj tretjega? Se testiramo za/na koronavirus ali covid-19 (virus ali bolezen)?
Ali slovenimo ime krajev Biograd na Moru in Filip i Jakov?
Za imena družabnih medijev (Facebook, Twitter ...) ste že odgovorili, da se pišejo z veliko začetnico. Ali ne bi bila po SP 2001, člen 147 primernejša mala začetnica? Zanima me tudi, ali zapišemo na Youtubu ali na Youtubeu.
Prosim Vas za naslednji odgovor: kako pravilno pišemo LJUTOMERSKO ORMOŠKI VINORODNI OKOLIŠ? Kje postavljamo velike začetnice in ali je potreben vezaj med ljutomersko-ormoški?
V nekaterih delih Slovenije so imenovali partizane tudi gmajnarje. Nikjer v slovarjih nisem zasledil, da bi bil to tudi zapisani sinonim za partizana. Precej pogost je ta sinonim v pogovorih preprostih ljudi na Gorenjskem.
Rada bi preverila ustreznost oz. korektnost rabe besedne zveze medtem ko oz. medtem. Zanima me, ali ju lahko v naslednjem primeru (povedi) uporabim kot ekvivalenta.
oz.
Prosim za morebitne (tudi slogovne) korekture.
Kateri stavčni člen v tem primeru predstavlja ta beseda (besedna zveza)?
Zanima me, ali obstaja kakšna razlika v pomenu besede vseeno in besedne zveze kljub vsemu?
Kako pravilno zapišemo ime Arboretum Volčji p/Potok? V SSKJ (pri iztočnici arboretum) sem zasledila, da se beseda potok piše z malo. Hvala za odgovor s pojasnilom.
Zanima me, kako je z navajanjem oz. povzemanjem, ko gre za avtorja ženskega spola. Ali je prav, da se zapiše ... Volk pravi, da je ... Ali je morda bolje, da zapišemo Volkova pravi ...? Se mi zdi prav, da se vidi, ali je avtor, ki ga citiramo, moškega ali ženskega spola?
Zanima me, kako točno se v slovenščino prevaja angleški izraz za nadomestno hrano za dojenčke baby formula. Na spletu namreč zasledim mnogo slovenskih izrazov, med drugimi mleko v prahu (po mojem mnenju ne dovolj konkreten izraz), adaptirano mleko, otroška formula (ponesrečen dobesedni prevod?) ...
Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? / Philip K. Dick ; [prevedla Jan Jona Javoršek in Urša Vogrinc Javoršek]
Zakaj besede android ni v SSKJ?
Zanima me konotacija besede brašnja. Ali ima beseda morda rahlo zaničljiv oz. manjvrednostni pridih?
Hotela sem jo uporabiti v haikuju. In sicer takole:
Napoj zlatih nitk // z brašnjo povezanih src -- // iskriv levji ples.
Zelo dobrodošel je tudi vaš komentar haikuja v splošnem.
S sestro sva se pogovarjali in je med pogovorom uporabila besedo investirana. Pomen besede sem večkrat iskala, vendar ga ne najdem. Ali ta beseda sploh obstaja?
Izraz kontekst (v prevodih pravnih besedil) popravljamo v sobesedilo (na kar napotuje Pravopis), pa tudi v okoliščine ali okvir, odvisno od pomena. Zanima pa me, ali bi lahko izraz kontekst v besedilih kar puščali, sploh kadar ni povsem jasno, ali gre res samo za sobesedilo ali pa morda za kaj širšega. Lahko rabo izraza kontekst štejemo za ustrezno v vseh pomenih?
Nekaj primerov:
V časopisih in tudi drugje se pogosto uporablja zveza delovni pogoji. Glede na moje razumevanje bi bilo boljše uporabiti zvezo delovne razmere, ki se tudi precej uporablja.
Mi lahko odgovorite, ali je moj občutek pravilen?
Kakšna so pravila za uporabo ločil pri besedni zvezi z drugimi besedami? A je pravilno začeti poved s to besedno zvezo?
Npr. Z drugimi besedami: na eni strani smo pozitivno poslovali, na drugi pa ...
Spodnje vprašanje me zaposluje že dolgo časa – mislila sem že, da končno poznam odgovor, pa se mi čedalje bolj zdi, da drugi poznajo drugačen odgovor ;-)
Gre za besedni red v velelnih stavkih v navodilih za uporabo–- tukaj izmišljen primer:
To je moja predstava o tem, kje točno se v takšnih kontekstih uporablja povedek (v velelnem načinu), namreč na začetku stavka, sledijo mu že znani sestavni deli naprave X (kot "tema"), tem pa sledijo nove informacije (tako da je vse skupaj trdno pritrjeno kot rema).
Namen takšne stavčne strukture je seveda, da bralci a) takoj prepoznajo velelni stavek (zato je povedek na začetku) in b) takoj prepoznajo novo informacijo, saj se ta pojavi na koncu, za znanimi informacijami (tukaj: deli naprave A, B, C in D).
Smem?
Ali bi bilo bolj pravilno pisati tako (velelnik za delom "teme"):
V SSKJ je sicer navedena varianta bivolje mleko, ki tudi prevladuje v internetnih zadetkih, vendar se sprašujemo, ali ne bi bilo pravilneje bivoličje mleko, saj mleko daje samica, tej pa rečemo bivolica. Analogijo bi lahko tu iskali npr. v besedni zvezi osličje mleko (in ne oslovo mleko).
Največkrat ta pridevnik uporabljamo pri mocareli, pri kateri pa se je po drugi strani že uveljavila oblika bivolje. Kot zanimivost naj navedem še to, da Italijani v mozzarella di bufala uporabljajo žensko obliko.
Zanima me, kako bi se sklanjala bolgarska zemljepisna imena na -e, npr. Ruse, Pomorije. Se lahko zgledujemo po drugih slovanskih krajevnih imenih, kot so Cetinje, Jajce, Skopje, pri katerih se uporablja vzorec brez podaljševanja osnove (na Cetinju, v Skopju)? Zaradi podobnosti s slovenskimi Rušami nam pride na misel tudi ta vzorec (v Rušah, v Kladjah), medtem ko npr. na portalu Eur-lex najdemo tudi primer s podaljševanjem osnove: v Ruseju.
Samostalnik za decimalno številko je vedno v rodilniku ednine. Torej je tudi pridevnik v rodilniku ednine: prevoženega 242,5 kilometra, preskočenega 2,32 metra in plačanega 2,2 evra, kajne? Je tako tudi v teh primerih:
Bi to brali: po prevoženega dvesto dvainštirideset celih pet kilometra, s preskočenega dve celi dvaintrideset metra, zaradi plačanega dve celi dve evra? Ali kako?
Pridevnik bi lahko izpustili, pa ga nočemo.
Pa še to. Kako preberemo: Tečaj se je ustavil pri 2,3 EUR?
V katerih primerih se e izgovarja kot polglasnik:
Zakaj je temu tako?
Pozdravljeni, ali drži, da je slovenski izraz za črni led (ki te dni povzroča težave v Nemčiji) žled? Hvala.
Zanima me, kako se pravilno imenuje jeklo, ki je skovano iz mnogih plasti – damask ali damast.
Zanima me, kako se pišejo zveze, v katerih je prvi del kratica, vendar ne gre za zloženke (za katere je pravilo v SP). Na primer DMGS-dejavnosti (DMGS - Društvo mladih geografov Slovenije), je to pravilno? Ali brez vezaja? Vem, da je ustreznejša raba dejavnosti DMGS, ampak navajam samo primer, ker me zanima, kakšno je pravilo za takšne zveze.
Kako pravilno zapisati besedno zvezo DMGS GIS dan? Gre za Društvo mladih geografov Slovenije in Geografski informacijski sistem. Zveza mora ostati v takšni obliki, saj gre za ime projekta, kakor so ga izbrali v društvu, zato me zanima, kako ga zapisati v tej obliki. Bi bilo ustrezno DMGS GIS-dan? V smislu, da je DMGS sestavina levega prilastka in zato ni vezaja med DMGS in GIS. Ali bi bil vseeno potreben, torej bi imeli dva vezaja?
Pišemo omenjeno besedno zvezo (darwinovi ščinkavci) z veliko ali z malo začetnico?
Večkrat se ustavim ob zagati, ko ne vem, katero obliko pridevnika, izpeljanega iz glagola prenesti izbrati: prenesen ali prenešen. Primer: Datoteka je že uspešno prenesena/prenešena na namizje. Čeprav se zavedam, da je fonetično gledano prva oblika bolj ustrezna, se mi druga zdi nekoliko bolj naravna. Podobno se sprašujem tudi glede pridevnikov iz glagola okrasiti: okrasen/okrašen, izraziti: izrazen/izražen in iz glagola opaziti: opazen/opažen.
Pozdravljeni, zanima me, kateri izraz je pravilen. Delivec ali delilecpravice? V SSKJ sta namreč oba izraza, zato, nisem prepričana, kateri je pravi za ta kontekst.
Imam dve vprašanji glede deljenja besed.
Zanima me, ali se pri dolgih računih, ki jih ne moremo napisati v eno vrstico, simbol (npr. , –) na koncu vrstice ponovno napiše tudi v naslednji?
Drugo vprašanje pa se nanaša na deljenje besede oditi. V Slovenski slovnici, v paragrafu 606 je namreč navedeno, da sestavljenke, zloženke in sklope navadno delimo na mejah sestavin. V tem primeru, bi bilo pravilno deliti od-iti. Ta delitev besede pa je v nasprotju s paragrafom 601, kjer je navedeno, da soglasnik med dvema samoglasnika prenašamo v naslednjo vrstico. Torej bi morali deliti o-diti. Ali v navedenem primeru katero od pravil prevlada ali sta možni obe delitvi?
Zanima me, kako se pravilno deli besedo nekakšnega, če jo moramo deliti pri -kš-. Nekak-šnega ali nekakš-nega? Pravilnejše se mi zdi prvo, vendar to ne zadosti pravilu, da mora biti v drugi vrstici zlog, na katerega se začne neka beseda. Na šne- se ne začne nobena knjižna beseda.
Kako grafično prikažemo deljenje besed z vezajem, npr. božično-novoletni (koncert), če bi morali besedo deliti točno tam, kjer je vezaj?
Zanima mu utemeljitev naslednjega zapisa - gre za naslova poglavij v knjigi s teološko vsebino:
Zakaj je v prvem primeru vejica zapisana, v drugem pa ne? Je tak zapis sploh ustrezen ali bi morala tudi v drugem primeru biti vejica?
Kako zapisovati npr. poljske črke, ki jih v slovenski abecedi ni? Če zapišemo Lech Walesa namesto Lech Wałęsa, bi lahko torej »prosto po Prešernu« tudi w zamenjali z v, glede na to, da ga v slovenski abecedi ni. Sprašujem predvsem zato, ker opažam, da je ravno omenjeni priimek največkrat zapisan kar Walesa in da se poljska črka ł pri nas največkrat zapisuje kot l.
Na vas se obračamo s prošnjo za posredovanje informacije o postopku vključitve novih besed v SSKJ.
V sodelovanju z zavarovalnico Vzajemna smo od avgusta do decembra 2012 razvijali akcijo z naslovom >Pokaži jezik<, kjer so mladi na spletni platformi zapisovali besede, ki so del njihovega vsakdanjega besednjaka. Zanima nas, kakšni so postopki za umestitev najpogosteje uporabljenih besed v SSKJ?
Za katero prislovno določilo gre v naslednjem primeru:
Svečan ali svečani sprejem -- to je zdaj vprašanje. V SSKJ zasledim pri geslu svečan naveden primer svečani sprejem (slovesni sprejem), v SP-ju pa svečan sprejem, vendar svečanokosilo (geslo svečani). Hvala za vaš odgovor.
Ali je prav domač pralni prašek ali domači pralni prašek? Kaj pa domač/kupljenjogurt ali domači /kupljenijogurt?
Pred časom sem spraševal glede izgovarjave covida-19, zdaj pa dopolnjujem vprašanje še glede zapisa: najbrž lahko začnemo pisati poslovenjeno kovid, številko pa tudi brez vezaja, saj to olajša sklanjanje (kovida 19)?
Zanima me, kako je z rabo dovršnega glagola pri zanikanem velelniku. Nekaj sem o tem brala v Slovenski slovnici (2000) na straneh 397 in 519, vendar nisem mogla razbrati, kakšna so trenutna priporočila glede tega. Osebno imam občutek, da je dovršnik v določenih primerih bolj naraven in ustrezen. To je seveda samo občutek, zato bi prosila, da malo bolj obširno razložite, kako je rabo dovršnega in nedovršnega glagola v zanikanih velelnikih in ali so kakšne pomenske razlike.
Pri samostalnikih moškega spola, ki se končajo na -a, torej 2. moške sklanjatve, se pojavlja dilema, kako pregibati v dvojini v ženski slovnični obliki. Na primer: Dve strogi vojvodi sta šli na pot ali Dve strogi vojvodi sta šla na pot ali Dva stroga vojvodi sta šla na pot (poleg Dva stroga vojvoda sta šla na pot). Ali še primer: Dve prijazni Jaki sta šla na kavo ali Dva prijazna Jaki sta šla na kavo.
Na SLOTECH forumu sem zasledil zanimivo vprašanje, ali je pravilna oblika trojanski konj ali trojski konj. Zbegalo me je ker sem v Slovenskem slovarju eksonimov zasledil pridevniško obliko trojski. V SSKJ je zapis trojanski (konj). V kakšnem odnosu sta SSE in SSKJ?
Pred dnevi sem zasledila v filmu ime za planet Luna tudi ime Mesec. Predvidevam, da je tudi Mesec slovenski izraz za omenjeni planet. Ne poznam nobene druge stvari, ki bi imela dve oznaki. Luna ali Mesec je ime za planet, oziroma zemljin satelit, ki ima dva imena. Ali še obstaja kaj podobnega v slovenskem jeziku, da bi imela ena stvar, predmet, dve imeni, ki sta različnega spola?
Zanima me, ali se piše eno ali dve piki na koncu povedi, če se ta končuje z delnim datumom (30. 1.) primer: God sv. Angele so najprej prestavili na 1. 6., zdaj pa se je spominjamo 27. 1. (ali 27. 1..)
Prosim vas za pomoč pri naslednjem razmisleku ... Novinarka me je povprašala, kako (če sploh) upravičiti rabo izraza Log-Dragomerčan, ki ga lokalni prebivalci Občine Log - Dragomer uporabljajo za občane te občine (ki ima sestavljeno ime, torej iz dveh krajev: Log in Dragomer). Izraz se pojavlja tudi v nekaterih medijih. Zanima me, ali je karkoli sporen.
Sama sem razmišljala takole ... Je izraz morda neprimeren, ker sestavina Log ostaja v osnovni obliki (kot ime kraja), medtem ko je Dragomerčan že izpeljanka iz Dragomerja (se pravi, bi se lahko bralo: Log in Dragomerčan, namesto pravega pomena: Ložan in Dragomerčan oziroma prebivalec Loga - Dragomerja/Občine Log - Dragomer)?
V slovenskem jeziku je na splošno malo prirednih samostalniških zloženk (zloženk iz samih samostalnikov, ki so v enakovrednem razmerju). Od podobnih primerov sem našla denimo le: Anglo-Američani, Balto-Slovani. Pa še tu je prva sestavina vsaj malo preoblikovana (medtem ko iz Loga ni nastal recimo Logo-).
Med imeni prebivalcev pa očitno ni enakega primera, ker so večbesedna krajevna imena večinoma pridevniško-samostalniška: Novo mesto, Slovenj Gradec, Škofja Loka, tu pa tvorimo podredne zloženke.
Druge občine, ki vključujejo po dva kraja v imenu (jih je malo), pa imajo (tako ugibam) očitno bolj zapleteno ime in se ni zgodilo, da bi tvorili ime prebivalcev iz obeh sestavin.
Ali se pravilno napiše: nad višino zidu ali nad višino zida?
Zanima me, ali moramo v spodnji povedi uporabiti dvojno zanikanje, če želimo povedati, da npr. menimo, da bo nekdo nekoč postal odličen slikar:
Zanima me, kako bi se pravilno napisal tak (izmišljen in pretiran) primer: Oseba(e), ki ne izpolnjuje(jo) tega/teh pogoja/ev, se napoti(jo) na Ministrstvo.
V NUK-u na Oddelku za opisno in vsebinsko obdelavo delamo tudi preliminarne zapise za monografske publikacije (t. i. CIP zapisi). To so zapisi za knjige, preden te izidejo. Med drugim smo prejeli gradivo za knjigo, katere (stvarni) naslov se je glasil: »Usmiljenje@Delite.Si«. Naslov torej, ki ima obliko naslova elektronske pošte.
In zdaj je tu vprašanje, katera varianta take vrste naslova je pravopisno pravilna oz. (ne)dovoljena: Usmiljenje@Delite.Si (kakor ga je založnik najprej zapisal) ali Usmiljenje@delite.si (kakor smo v CIP zapisali v NUK-u) ali Usmiljenje@delite.Si (kakor si je založnik naknadno premislil).
Preverili smo precej vaših odgovorov, vendar na prav ta konkreten primer nismo naleteli. Pripominjam, da se v NUK-u ne glede na želje založnikov vedno trudimo, da so CIP zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav obstaja nekaj zavestnih odstopanj zaradi narave in pravil CIP zapisa (npr. raba tripičja z natančno določeno funkcijo, pisanje dvojnih priimkov s stičnim vezajem itd.). V zgornjem primeru se nam oblika, kot jo je NUK zapisal v CIP, zdi še najbolj logična, ker v njem nastopa velika začetnica samo enkrat in to na začetku (kot naslov knjige). Vse druge variante so bolj na temo trenutnega navdiha umetnika in založnika, kar v CIP zapis ne sodi.
Zgornji primer naslova je seveda izmišljen, ker knjige s pravim naslovom nočemo po nepotrebnem izpostavljati, prav tako ne njenega avtorja ali založnika.
Zanima me, kdaj je ustrezna raba zveze predloga po in prislova kratnosti. To zvezo namreč večkrat zasledim, vendar menim, da je predlog po v takih primerih, kot je npr. naslednji, odvečen:
Po enkrat/Enkrat na teden hodi v kino.
Zanima me kateri izraz je ustreznejši figa ali smokva. Kateri v slovenščini starejši, kdaj in od kod sta prišla k nam in ali je izraz smokva ljudski ter kje ga preprosti ljudje uporabljajo?
Zanima me, zakaj je pravilno figova marmelada, in ne figina, saj je samostalnik figa ženskega spola.
Kako se fonetično zapiše beseda cerkev? Glede na to, da je prvi e dolg in precej ozek, me zanima, ali izgovorno morda prehaja v i?
Te dni se na eni od komercialnih radijskih postaj vrti reklama, v kateri slišimo stavek Za naravno kozmetiko se ne rabiš pripeljat na Kras. Tukaj me zelo moti raba glagola rabiti. Frazo se dokaj pogosto sliši tudi drugje. Ali je sploh pravilna?
Reklamni plakat trgovine Hofer z napisom Lepo je imeti delček narave s seboj me je spodbudil, da vas vprašam sledeče: Če nekaj vzamem s seboj, potem imam to pri sebi. Torej zveza besed imeti s seboj ni pravilna. Se motim?
Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se.
Zanima me, kako se zapisujejo naslonke v primeru, ko sta skupaj postavljena dva povratna glagola, npr.:
bojim sedopisovati si
Vključen sem v diskusijo, povezano z določbo nekega pravilnika, kjer je pri določanju nekega kriterija piše, citiram: vodenje mednarodnega projekta. Po eni od razlag je jasno, da je zahteva v sedanjiku, kar pomeni, da mora kandidat v času oddaje vloge izpolnjevat ta kriterij. Sam zagovarjam stališče, da zapis ni časovno determiniran, ampak je v tem smislu bolj nedoločne narave. Pri tem izhajam tudi iz same definicije pojma menedžment, ki je planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje dela v organizaciji (Možina in drugi, 2002). To definicijo vam navajam zgolj kot primer in osnovo mojega razmišljanja.
Imam torej problem, kjer vas kot jezikoslovce prosim, da mi ga pomagate rešiti (razjasniti). Osnovno vprašanje je, ali obstoječa beseda vodenje resnično tako jasno določa zgolj sedanje stanje?
Zanima me, ali obstajajo kakšne smernice za prehajanje med glaglolskimi časi v daljšem besedilu. Je smiselno celotno besedilo pisati v istem času (npr. pretekliku), ali slednjega prilagodimo opisanemu dogajanju (npr. eksperiment smo izvedli ...; Rezultati pričajo/so pričali o ... )?
Kolikor jaz vem, naš jezik pozna dva glagolska načina, ki sta:
tvornik, kjer je osebek vršilec dejanja ali nosilec stanja, ter
trpnik, kjer osebek ni niti vršilec dejanja, niti nosilec stanja.
Zanima me sledeče: v povedi Vrata so se zaprla. vrata niso zaprla samih sebe, ker vrata nimajo lastne volje, vendar je tako ubesedenje kljub temu pravilno. Poved ni v tvorniku, saj vrata niso niti vršilec, niti se zapreti ni stanje; toda ni niti v trpniku, ker je v povedi "sebe" v tožilniški naslonski obliki (Vrata so sebe zaprla ... bistvo trpnika je pretvorba predmeta stavka v osebek, torej naj bi bila samostalniška beseda v imenovalniku ... "sebe" pa sploh nima imenovalniške oblike).
Kakšna je razlaga za ta pojav?
Zanima me, kako je z uporabo glagola spremeniti - ali sta pravilni obe spodaj navedeni rabi?
1. Omenjeni podatek je bil spremenjen iz X v Y.
2. Omenjeni podatek je bil spremenjen z X na Y.
Pri prevajanju besedil Evropske farmakopeje smo naleteli na angleški izraz »tare«, ki smo ga želeli prevesti kot »starirati« oz. »stariramo«, kar pomeni, da stehtamo prazno posodo in tehtnico s tipko postavimo na začetno stanje 0 (anuliramo težo posode).
Pri tem smo v SSKJ našli izraz »tarirati«, ne pa tudi dovršnega glagolskega vida »starirati«, ki se v farmaciji zelo veliko uporablja.
Ali menite, da bi lahko uporabili ta izraz oz. ali bi ga lahko uvrstili v SSKJ?
Člani skupine smo razmišljali v smeri podobnega glagola tehtati: tehtamo – stehtamo tariramo – stariramo
Zakaj je v Pravopisu “začeti z delom, s poukom” publicistično? Včasih je malo okrnjen stavek, če na primer napišeš:
Meni se zdi bolj smiselno naslednje:
Ali se priporoča oboje ali je eno boljše?
Pozdravljeni, mi lahko pojasnite, zakaj je pri glagolu vreči toliko sprememb (črke č, ž, g: vreči, vržem, vrgel sem).
Imamo vino iz/v kvevrija (glinena posoda iz Gruzije). Kako se pravilno sklanja? Našla sem oblike:
Zanima me, kaj pomeni zaščitek? Gre za igro besed, vendar ne najdem pomena besede.
Kakšno je pravilno ime v slovenski obliki, Kristjan, Kristijan ali Kristian?
Je pravilno Yogyakarta ali Džogdžakarta (Indonezija)?
Kako pišemo besedne zveze/imena tipa cerkev sv. Rafaela?
Razlagam si, da lahko pišemo:
1. cerkev sv. Rafaela v pomenu cerkev, poimenovana po svetem Rafaelu,
2. Cerkev sv. Rafaela, če razumemo besedno zvezo kot stvarno lastno ime, in sicer ime npr. kulturnozgodovinskega spomenika, katerega prva sestavina je beseda cerkev.
Pogosto vidim zapis cerkev Sv. Rafaela. Ali najdemo v SP utemeljitev tudi za taki zapis?
Spoštovani, zanima me, ali se razni skladi/mehanizmi/instrumenti, ki so bili ustanovljeni v EU, pišejo z veliko začetnico. Nekateri so lahko po obsegu in trajanju zelo pomembni, drugi spet manj. V slovenskih prevodih je praksa zelo različna, tudi za en in isti sklad, prevladuje pa vseeno velika začetnica. Primeri:
V knjigi Joga v vsakdanjem življenju in na spletu opažam različne zapise poimenovanj jogijskih asan in položajev -- glede zapisa z veliko/malo začetnico, pisanja skupaj/narazen in zapisovanja glasov s črkami oz. prečrkovanja, npr.
in
Takih primerov je še veliko.
Prosim vas za mnenje o tem, kateri zapisi so z vidika Slovenskega pravopisa najustreznejši.
V tej temi ste odgovorili na vprašanja o veliki/mali začetnici za praznik sveti trije kralji. V vseh primerih se je del imena praznika (trije kralji) pisal z malo začetnico.
https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/784/imena-praznikov-sveti-trije-kralji
Zanima pa me, zakaj se v imenih krajev, kot sta Sv. Trije Kralji v Slovenskih goricah in Vrh svetih Treh Kraljev ta del (trije kralji) piše z veliko začetnico, čeprav se v osnovi piše z malo?
V primeru, če ime kraja vsebuje večbesedno nenaselbinsko ime, ki ga vsebuje tudi ime zgornjega kraja (Slovenske gorice), se tudi v imenu kraja neprvi del nenaselbinskega dela piše z malo začetnico. Podobni primeri: Šempeter v Savinjski dolini, Miklavž na Dravskem polju, Lenart v Slovenskih goricah ...
Kako to, da so imena, kot so sveti trije kralji, izjema in se v imenih krajev pišejo z veliko začetnico, čeprav se v recimo imenu praznika pišejo z malo?
Kako se piše Avstrijska državna pogodba (iz leta 1955, ko naj bi s členom 7 podelili pravice slovenski in hrvaški manjšini); z veliko ali z malo začetnico?
Ali je ime skupine otrok v vrtcu, npr. METULJČKI, lastno ime in ga pišemo z veliko začetnico? Vnaprej hvala za odgovor.
Zanima me, ali se vsi srednješolski predmeti pišejo z malo začetnico - tudi večbesedni strokovni moduli v poklicnih in strokovnih izobraževalnih programih, denimo igre za otroke, kurikulum oddelka v vrtcu, pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju ... Navadeni moduli so obvezni strokovni moduli, ki jih pojajo vse šole, ki izvajajo program predšolska vzgoja. Gospa Lengar Verovnik je v svojem odgovoru, podanem marca 2018, zapisala, da se "poimenovanja vseh šolskih predmetov -- ne glede na to, ali so obvezni ali izbirni -- zapisujejo z malo začetnico", iz česar bi lahko sklepal, da se zapisujejo z malo. Gospa Dobrovoljc pa je v maju 2012 zapisala, da "imena osnovno- in srednješolskih predmetov (matematika, fizika, slovenščina) večinoma pišemo z malo začetnico, saj so povsem homonimna z imeni ved (matematika) oziroma drugih občnoimenskih pojavnosti (jezikov ipd.). Tega za imena predmetov na univerzitetni stopnji pogosto ne moremo več trditi, saj nastopajo taka imena največkrat v značilnih lastnoimenskih položajih, tj. v vlogi imenovalniškega prilastka ob občnoimenskem jedru [...]. [...] To postane še očitneje, ko dobijo predmeti povsem unikatna imena, pri katerih je skorajda nemogoče izpustiti ta občnoimenska jedra." Iz zapisanega se torej zdi, da igre za otroke nimajo (predmet igre za otroke nima) enakega položaja kot slovenščina ali fizika, četudi gre za srednješolski predmet oziroma strokovni modul, temveč se bolj bliža unikatnim imenom, ki so sicer značilna za nadaljnje ravni izobraževanja.
Srednje šole ponujajo v okviru odprtega kurikula tudi strokovne module, ki jih zaposleni strokovni delavci in delavke razvijejo same (in se izvajajo samo na eni šoli), denimo pripovedovanje zgodb, otrok in pes, znakovno sporazumevanje z malčki ... Se tudi ti predmeti pišejo z malo? Gospa je v že navedenem odgovoru zapisala, da so "posamezni predmeti na fakultetah »last« posameznih študijskih programov in zato lastna imena, pisana z veliko začetnico." Lahko njen odgovor, vezan na začetnice študijskih predmetov, ki so last študijskih programov, uporabimo tudi v primeru izvirnih srednješolskih strokovnih modulov, ki jih izvaja določena šola?
Nadalje me zanima, ali to velja tudi za imena maturitetnih predmetov pri poklicni poklicni maturi, denimo vzgoja predšolskega otroka, izpitni nastop in zagovor. Izpite iz navedenih maturitetnih predmetov opravljajo vsi maturanti in maturantke, ki s poklicno maturo zaključujejo program predšolska vzgoja.
Navsezadnje pa me zanima še, kako se zapisujejo imena kurikularnih področij, ki jih določa nacionalni Kurikulum za vrtce (1999). Kurikulum jih sicer na str. 25 našteje in zapiše vsa z malo začetnico: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika. Morda podam konkreten primer zapisa: "Vzgojiteljica je v ospredje postavila zlasti cilje s področja gibanja." Še drug primer: "Menim, da bi v skupini morali več časa nameniti ciljem narave."
Zanima me, kako z vidika ločil zapisovati imena zavodov in društev (oziroma stvarnih lastnih imen na splošno) s pristavkom. Primer je npr. zavod Maska, katerega polno ime vsebuje stalno (in registrirano) določilo zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, torej Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost: (1) Če uporabimo vejico, ali je potem druga vejica obvezna kot sicer pri pristavkih ali pa je na to smiselno gledati kot na enoto, zato druge vejice ni (tako kot je ne bi bilo v primeru: Roman Pes, moj najboljši prijatelj je že postal velika prodajna uspešnica). Oziroma ali gre pri odločitvi za rabo druge vejice za razliko v pomenu: a. Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, vabi na predstavitev nove knjige. b. Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost vabi na predstavitev nove knjige. (2) Če pa bi namesto vejice uporabili pomišljaj, se mi zdi, da dileme ni in da je možna rešitev samo: Maska – zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost vabi na predstavitev nove knjige.
Imam podvprašanje glede imen zavodov in društev s pristavkom. Kaj pa primer pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature, pri katerem je pristavčni del obvezen del naziva, saj ne moremo reči zgolj pisarna Ljubljane. Je sredi povedi druga vejica obvezna, napačna ali odvisna od konteksta: a. Dogodek prirejata pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature in JAK. b. Dogodek prirejata pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature, in JAK.
Pogosto sem v dilemi, s katero začetnico pisati zgodovinske državne tvorbe, na primer: A/avstrijsko cesarstvo, R/rimsko-N/nemško cesarstvo ipd. Področje je očitno precej neurejeno, ker sem med brskanjem našla različne zapise, celo v maturitenih polah je enkrat Rimsko-nemško cesarstvo, drugič Rimsko-Nemško cesarstvo, da o nepravilni uporabi vezaja (nestično) niti ne pišem.
Na RTVS na spletni strani pišejo ime ruskega tenisača Medvedjeva Danil, na Delu Daniil, kar je seveda bolj prav. Vendar pa bi bilo -- glede na Danijél (ob Daniél) -- možno tudi Danijil [danijíl], sploh ker za rusko Troicko in ponašeno Trojicko v preglednici za ruščino piše, da se v nizu samoglasnik + i v ruščini pri nas piše konkretno samoglasnik + ji (in tudi Dostojevski za prvotno Dostoevskij).
Seveda je oddaljitev od ruskega izvirnika Daniil z -iji- huda, ker niti -ii- iz ruščine ne znajo povsod prepisati prav in si ii razlagajo kot nn v Anna ali ss v Spasski (kjer pa vendarle gre tudi z Ana in Spaski). Druga rešitev bi bila kar preprosto Daniil, čeprav to res izgovorimo [danijíl].
Kakšen zapis svetujete?
Kakšen je pravilen naziv tekmovanja:
Slovenski pokal v judu ali Pokal Slovenije v Judu?
Zanima me, ali imamo veze ali zveze z nekom.
Prevajam precej besedil iz nemščine o Industriji 4.0. V slovenski literaturi nekateri v besedilu pišejo ta pojem z veliko začetnico, nekateri z malo. Kaj svetujete vi?
Na spletu lahko v velikem številu zasledimo izraze kot so Invazija na Ukrajino, Invazija na Afganistan, Invazija na Normandijo idr., ob pogledu na Fran pa v definiciji gesla invazija piše, da je to »vdor vojaških sil ene države V drugo«, torej ne »NA drugo«. Podan je tudi primer Invazija v Normandiji. Zanima me, kateri zapis izmed naslednjih je ustrezen oz. pravilen:
Zanima me, čemu v slovenskem jeziku nimam ustreznega nedovršnika za glagol prelesti oz. v slovarju najdem le lesti čez, preko.